Jedro

Glede na vse obrazloženo velja za drugo pisno dopolnitev izvedenskega mnenja in v zvezi z njo podano ustno dopolnitev na naroku določba četrtega odstavka 286. člena ZPP, na podlagi katere se dejstva in dokazi, ki so uveljavljani v nasprotju s tretjim odstavkom tega člena (torej v nasprotju s pravilom o prekluziji), ne upoštevajo. Odločitev o tožbenem zahtevku je zato treba opreti zgolj na izvedensko mnenje z dne 7. 2. 2023 (dopolnjeno z mnenjem z dne 11. 4. 2023 in zaslišanjem izvedenke na naroku dne 9. 6. 2023), v katerem je izvedenka upoštevala napotilo sodišča, naj dodatek D070 obračuna od mesečnega obsega opravljenih ur povečane tedenske pedagoške oziroma učne obveznosti, ter da oba vtoževana dodatka ne normira na ure rednega dela.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 184,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 17. 1. 2018 dalje do plačila.

2. Tožena stranka krije sama svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti stroške v znesku 1.535,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, dalje do plačila.

3. Stranski intervenient krije sam svoje stroške postopka."

II. Tožena stranka in stranski intervenient krijeta sama vsak svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbe v znesku 153,00 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 184,13 EUR s pripadajočimi obrestmi. Tožniku je naložilo, da toženki povrne 3.161,26 EUR stroškov postopka, stranskemu intervenientu pa 793,80 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Očita, da je sodišče bistveno kršilo določbe postopka v zvezi z ugovorom prekluzije, ki ga je uveljavljal. Toženka bi lahko do prvega naroka napravila primerjalne obračune plač po dejansko opravljenih urah povečane učne obveznosti, če je smatrala, da so nepravilni, vendar se je še naprej sklicevala na pravilne obračune, razvidne iz plačilnih list. Tudi na zahtevo sodne izvedenke je odgovorila, da so ti podatki razvidni iz plačilnih list. Pred izdelavo drugega dopolnilnega mnenja je poslala neposredno izvedenki podatke, ki niso bili popolni, tožnik pa jih ni mogel preveriti. Teh podatkov sodišče in izvedenka ne bi smela upoštevati. Pripomb tožnika na drugo izvedensko mnenje sodišče ni upoštevalo, zato je kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP ter 14. in 22. člen URS. Z zaključkom o manj opravljenem številu ur od tistih, ki izhajajo iz plačilnih list, je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče bi moralo upoštevati prvo izvedensko mnenje. Gre za identično zadevo, kot jo je Vrhovno sodišče RS že presojalo. Nadalje pritožba za vsak mesec posebej našteva napake drugega dopolnilnega izvedenskega mnenja, ki se nanašajo na ugotovitev števila ur povečanega obsega iz realiziranega urnika. Izvedenka se je zmotno sklicevala na 44.c člen KPVIZ. Za ure nadomeščanja je napačno ugotovila, da so bile izplačane preko podjemne pogodbe, saj te tožnik za vtoževano obdobje ni sklenil. Neutemeljeno ni upoštevala realiziranih ur zaposlitve, pri katerih učitelj ni prisoten, mora pa pripraviti prilagojen način izvedbe in preverbo po izvedbi. Če je toženka menila, da mu je izplačala previsoko plačo, bi morala postopati po 3.a členu ZSPJS, obvezuje pa jo tudi drugi odstavek 136. člena ZDR-1, na podlagi katerega lahko terjatve pobota le na podlagi pisnega soglasja delavca. V zvezi s stroški postopka pritožba navaja, da intervencija ni prispevala k hitrejši rešitvi spora, zato mora stranski intervenient sam kriti svoje stroške. Ker toženka ni pravočasno predložila dokazov, mora ne glede na izid pravde kriti vse stroške, ki so nastali po naroku dne 23. 2. 2023. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka in stranski intervenient sta vložila vsak svoj odgovor na pritožbo, v katerem obrazloženo prerekata njene navedbe in predlagata, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglašata stroške odgovora.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Spor se nanaša na plačilo razlike v plači zaradi napačnega obračuna dodatka za povečano pedagoško oziroma učno obveznost (D070)1 in dodatka za ure razredništva (C205 oziroma C206)2 v obdobju od decembra 2016 do novembra 2017, in sicer za mesece, ko je bil tožnik poleg plače upravičen tudi do nadomestila plače zaradi odsotnosti (praznik ali letni dopust). Kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, je toženka dodatka obračunala tako, da ju je v nadomestilu plače zaradi odsotnosti z dela upoštevala preko osnove za izračun nadomestila3, v plači za preostanek meseca pa tako, da ju je preračunala na normirane ure rednega dela, kar pomeni, da ju ni izplačala v polni višini, pač pa v znesku, zmanjšanem glede na dneve odsotnosti.

7. Sodišče prve stopnje je s sklicevanjem na judikat VIII Ips 40/2021, v katerem je bilo obravnavano enako pravno vprašanje, sprejelo pravilno stališče, da je toženka v nasprotju s tedaj veljavno Uredbo o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 14/2009 in nadaljnji; v nadaljevanju: Uredba) dodatka preračunala na normirane ure rednega dela. Ob pravilni uporabi Uredbe (zlasti priloga k 3. členu in 19.b člen) bi morala mesečni obseg opravljenih ur, ki se štejejo kot povečana tedenska učna obveznost, pomnožiti z bruto urno postavko osnovne plače, ki je povečana za faktor povečane učne obveznosti, ter mesečni obseg ur, ki se štejejo kot ure razredništva, pomnožiti z bruto urno postavko osnovne plače, ki je povečana za pripadajoči faktor.

8. Toženka se je zavzemala, da je treba pri ugotavljanju tožnikovega prikrajšanja izhajati iz končnega zneska obračunane plače (vseh postavk plače) in trdila, da s tega vidika tožnik ni bil oškodovan, ker naj bi kljub napačnemu obračunu dodatka D070 prejel previsoko obračunano nadomestilo plače za čas odsotnosti. Prvostopenjsko sodišče temu ni sledilo in je pri končni odločitvi izhajalo le iz vprašanja pravilnega obračuna dodatkov. Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na postavljeni tožbeni zahtevek za odločitev v tem sporu ključen le pravilen obračun navedenih dodatkov (in prikrajšanje iz tega naslova), saj tožnik nadomestila plače niti ne izpodbija. Tudi sicer toženka v zvezi z zatrjevanim preplačilom nadomestila plače ni uveljavljala sodnega varstva.

9. Kljub ugotovitvi o napačni metodi obračunavanja vtoževanih dodatkov je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ocenilo, da tožnik iz naslova teh postavk ni bil prikrajšan pri plačilu. Sklicevalo se je na ugotovitev izvedenke za ekonomijo v drugem dopolnilnem pisnem mnenju, da število načrtovanih ur povečanega obsega dela iz plačilnih list presega ure dejansko opravljenega povečanega obsega dela iz izpisov aplikacije A., kar obenem pomeni, da bruto vrednost iz plačnih list glede dodatka D070 za 176,09 EUR presega bruto izračune plače po podatkih iz izpisa aplikacije A. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, pritožba pravilno navaja, da zaradi tožnikovega utemeljenega ugovora prekluzije sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti odločitve na drugo dopolnilno pisno mnenje izvedenke.

10. Tožnik je pri postavitvi tožbenega zahtevka izhajal iz podatkov plačilne liste, pri čemer je vtoževal le obračun dodatkov po pravilni metodi (ne normirano na redne ure kot je to izvedla toženka, temveč pomnoženo z bruto urno postavko osnovne plače, ki je povečana za predpisani faktor). V skladu s prvim odstavkom 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov in se izjaviti o navedbah nasprotne stranke. Toženka je tako že v pripravljalni vlogi, ki jo je predložila na prvem naroku 12. 5. 2022 in tudi na samem tem naroku navajala, da je treba dodatek D070 ob pravilni razlagi Uredbe obračunati glede na število dejanskih (izvedenih, realiziranih) ur povečane tedenske učne obveznosti v mesecu. Četudi je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 25. 5. 2022 zanikal, da bi mu bile v plačilnih listah obračunane kakršnekoli nerealizirane ure povečane učne obveznosti, in četudi je toženka v vlogi z dne 16. 12. 2022 pritrdila, da tožbeni zahtevek temelji na načrtovanem obsegu ur povečane učne obveznosti, ne pa na dejansko opravljenih urah iz tega naslova, v okviru trditvenega bremena ni navedla števila opravljenih ur povečane učne obveznosti, ki jih je tožnik po njenem mnenju dejansko opravil v vtoževanem obdobju. Kot je pojasnila v vlogi z dne 16. 12. 2022 (enako stranski intervenient v tretji pripravljalni vlogi), je bila njena praksa takšna, da je dodatek D070 v plačilnih listah obračunala od načrtovanih ur in ne od dejansko opravljenih ur povečane tedenske učne obveznosti; izjavila je še, da ne razpolaga s podatki o dejansko opravljenih urah, zato šteje ta izračun (na podlagi načrtovanih ur) kot sprejemljiv za potrebe ugotavljanja oškodovanja tožnika v tem sporu.

11. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 6. 1. 2023 izvedenki glede dodatka D070 dalo napotilo, da ga obračuna od mesečnega obsega opravljenih ur povečane tedenske pedagoške oziroma učne obveznosti. V mnenju z dne 7. 2. 2023 je izvedenka obrazložila, da iz listin v spisu ni mogla razbrati, ali gre za načrtovane ali dejansko opravljene ure povečane učne obveznosti, zato je toženko zaprosila za dodatno dokumentacijo o dejansko opravljenih urah. Prejela je toženkino pojasnilo, da nima posebnega dokumenta o dejansko opravljenih urah povečane učne obveznosti in da je število opravljenih "nadur" razvidno iz plačilnih list (torej pojasnilo, ki je smiselno skladno predhodni toženkini trditvi, da izračun na podlagi načrtovanih ur v plačilnih listah šteje kot sprejemljiv za potrebe ugotavljanja oškodovanja tožnika). Upoštevaje takšno pojasnilo in siceršnjo trditveno podlago spisa je tudi po presoji pritožbenega sodišča (načrtovane) ure, na katerih je temeljil obračun D070 v plačilnih listah, izvedenka utemeljeno štela za dejansko opravljene ure povečane učne obveznosti in na tej podlagi v prvem mnenju z dne 7. 2. 2023 naredila izračun razlik iz naslova tega dodatka.

12. Čeprav je izvedenka v mnenju z dne 7. 2. 2023 izrecno opozorila, da so bile v plačilnih listah za potrebe obračuna D070 upoštevane načrtovane ure in da bi bil na podlagi podatka o dejansko opravljenih urah izračun predvidoma drugačen, sta toženka in stranski intervenient v pisnih pripombah in na naroku dne 23. 2. 2023 nasprotovala le ugotovitvam izvedenskega mnenja glede nadomestila plače za čas odsotnosti z dela (vprašanja dejansko opravljenih /načrtovanih ur učne obveznosti torej nista problematizirala). Sodišče prve stopnje je zato s sklepom z dne 10. 3. 2023 izvedenki naložilo izdelavo dopolnitve mnenja le glede tako podanih pripomb. Po prejemu prve pisne dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 11. 4. 2023 je stranski intervenient v peti vlogi celo ponovil predhodno trditev, da toženka ne razpolaga s podatkom o dejansko opravljenih urah povečane tedenske učne obveznosti.

13. Potem, ko je izvedenka na naroku 9. 6. 2023 ponovila zapisano v izvedenskem mnenju z dne 7. 2. 2023, t. j. da je glede števila dejansko opravljenih ur sledila pojasnilu toženke, je ta očitala, da je izvedensko mnenje nepravilno, ker temelji na načrtovanih urah povečane učne obveznosti, ter da ga je zato treba dopolniti s podatki o dejansko opravljenih urah, toženka pa bo v ta namen predložila listine (dnevnike oziroma izpise iz aplikacije A.). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik glede predlagane ponovne dopolnitve izvedenskega mnenja na naroku utemeljeno ugovarjal prekluzijo. Stranke lahko tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora (tretji odstavek 286. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pogoj nekrivde ni bil izpolnjen. Toženka je že na prvem naroku sama izpostavila kot ključno dejstvo za ta spor število dejanskih (izvedenih, realiziranih) ur povečane tedenske učne obveznosti. Za potrebe njihove ugotovitve bi zato lahko že na tem naroku (zlasti pa po pozivu izvedenke pred izdelavo izvedenskega mnenja z dne 7. 2. 2023) predložila listine, s sklicevanjem na katere je nato šele na naroku 9. 6. 2023 zahtevala dopolnitev izvedenskega mnenja v smeri ugotavljanja dejansko opravljenih ur. Poleg tega je z dotedanjim načinom pravdanja (zatrjevanjem, da ne razpolaga s podatkom o dejansko opravljenih urah povečane tedenske učne obveznosti in da je zato sprejemljiv izračun na podlagi načrtovanih ur, razvidnih iz plačilnih list) sama pritrdila načinu izračuna dodatka D070 (glede števila ur) na način, ki ga je uporabila izvedenka v izvedenskem mnenju z dne 7. 2. 2023. Glede na navedeno je neutemeljeno tudi prvostopenjsko razlogovanje, da je toženka šele iz izvedenskega mnenja razbrala, da je izvedenka enačila dejanske ure z načrtovanimi, s katerim je sodišče prve stopnje smiselno obrazložilo zavrnitev ugovora prekluzije.

14. Tožnik je istočasno z uveljavljanjem ugovora prekluzije utemeljeno opozoril tudi na to, da bo dopustitev ponovne (druge) dopolnitve izvedenskega mnenja zavlekla reševanje spora, kar prav tako dokazuje neobstoj pogoja iz tretjega odstavka 286. člena ZPP. V skladu s prvim odstavkom 11. člena ZPP si morajo stranke in drugi udeleženci prizadevati, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški; vsaka stranka je dolžna v postopku skrbno in pravočasno navajati dejstva in predlagati dokaze, da je mogoče postopek izvesti čim prej. To velja še zlasti v sporu, kot je obravnavani, v katerem je vrednost spornega predmeta le 184,13 EUR, torej bistveno nižja kot stroški, ki so nastali strankama s pravdanjem do vključno izdelave prve dopolnitve izvedenskega mnenja. Spregledati pa ni mogoče niti tega, da je sodišče prve stopnje, ki je drugo dopolnitev izvedenskega mnenja (neutemeljeno) dopustilo, v sklepu o izvedbi tega dokaza z dne 13. 7. 2023 dalo izvedenki povsem enako napotilo, kot ji ga je dalo že v prvem sklepu: naj dodatek D070 obračuna od mesečnega obsega opravljenih ur povečane tedenske pedagoške oziroma učne obveznosti.

15. Tožnik je utemeljeno uveljavljal prekluzijo tudi glede analize, ki jo je stranski intervenient podal v peti pripravljalni vlogi, toženka pa v prilogi vloge z dne 3. 5. 2023, in katere bistvo je v tem, da je toženka uporabila previsoke faktorje za preračun tedenskih ur v mesečne, zaradi česar je tožniku v vtoževanem obdobju izplačala več ur povečane tedenske učne obveznosti, kot je bilo načrtovanih z urnikom. Teh trditev v dotedanjem postopku toženka in stranski intervenient nista uveljavljala, pri čemer pogojev iz tretjega odstavka 286. člena ZPP nista zatrjevala (niti dokazala).

16. Glede na vse obrazloženo velja za drugo pisno dopolnitev izvedenskega mnenja in v zvezi z njo podano ustno dopolnitev na naroku določba četrtega odstavka 286. člena ZPP, na podlagi katere se dejstva in dokazi, ki so uveljavljani v nasprotju s tretjim odstavkom tega člena (torej v nasprotju s pravilom o prekluziji), ne upoštevajo. Odločitev o tožbenem zahtevku je zato treba opreti zgolj na izvedensko mnenje z dne 7. 2. 2023 (dopolnjeno z mnenjem z dne 11. 4. 2023 in zaslišanjem izvedenke na naroku dne 9. 6. 2023), v katerem je izvedenka upoštevala napotilo sodišča, naj dodatek D070 obračuna od mesečnega obsega opravljenih ur povečane tedenske pedagoške oziroma učne obveznosti, ter da oba vtoževana dodatka ne normira na ure rednega dela.

17. Iz upoštevnega izvedenskega mnenja izhaja, da je v primeru uporabe pravilne metode obračuna dodatka D070 (brez normiranja na ure rednega dela, temveč tako, da se mesečni obseg opravljenih ur, ki se štejejo kot povečana tedenska učna obveznost, pomnoži z bruto urno postavko osnovne plače, ki je povečana za faktor povečane učne obveznosti) izvedenka ugotovila takšne zneske bruto prikrajšanj, kot jih vtožuje tožnik. Le za mesec oktober 2017 je ugotovila višje prikrajšanje, vendar tožnik tožbenega zahtevka v tem delu ni modificiral, prav tako ni zahteval ugotovljenega prikrajšanja za junij 2017. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi tožnika in mu prisodilo vtoževane zneske: 9,36 EUR za december 2016; 12,17 EUR za januar 2017; 66,92 EUR za februar 2017; 48,35 EUR za april 2017; 22,15 EUR za maj 2017; 9,77 EUR za oktober 2017; 9,27 EUR za november 2017. 18. Glede dodatka za razredništvo, ki ga je toženka (kot je pojasnila npr. tudi v vlogi B11) izplačala v sorazmerni višini pod šifro C206, preostali del pa v nadomestilu plače, je izvedenka ugotovila, da v primeru pravilnega obračuna (brez normiranja na ure rednega dela, temveč tako, da se mesečni obseg ur razredništva pomnoži z bruto urno postavko osnovne plače, ki je povečana za predpisani faktor) tožniku pripadajo bruto zneski, ki jih vtožuje. Pritožbeno sodišče je zato tudi v tem delu ugodilo pritožbi in mu prisodilo vtoževane zneske: vsakokratnih 0,14 EUR za december 2016 in za januar 2017; 0,76 EUR za februar 2017; 0,61 EUR za april 2017; 0,26 EUR za maj 2017; 2,61 EUR za julij 2017; 1,06 EUR za avgust 2017; vsakokratnih 0,28 EUR za oktober 2017 in november 2017. 19. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožniku prisodilo skupno 184,13 EUR (2. alineja 358. člena ZPP). Vtoževane razlike v plači so sicer zapadle v plačilo hkrati z vsakokratno zapadlostjo mesečne plače (iz plačilnih list izhaja, da je bilo to najkasneje do 5. dne v mesecu za plačo preteklega meseca). Ker pa tožnik zahteva zakonske zamudne obresti od dolgovanih glavnic šele od dneva vložitve tožbe (17. 1. 2018) dalje, mu jih je pritožbeno sodišče prisodilo v tem obsegu (378. člen Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji).

20. Ostale pritožbene navedbe se nanašajo na nepravilnost drugega dopolnilnega izvedenskega mnenja in tako niso odločilnega pomena, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

21. Ker je pritožbeno sodišče prvostopenjsko odločitev o glavnici spremenilo, je moralo ponovno odločiti tudi o stroških prvostopenjskega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik je v sporu v celoti uspel, zato mu je toženka dolžna povrniti stroške prvostopenjskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), toženka in stranski intervenient pa krijeta sama vsak svoje stroške tega postopka.

22. Tožniku v skladu z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) pripada povračilo naslednjih stroškov prvostopenjskega postopka: 200 točk za tožbo (tar. št. 16/1/a OT), 150 točk za pripravljalno vlogo z dne 25. 1. 2021 (tar. št. 16/2 OT), 50 točk za vlogo z dne 25. 3. 2021 (tar. št. 20/4 OT), 20 točk za dopis z dne 9. 6. 2021 (tar. št. 43/1/4 OT), 150 točk za pripravljalno vlogo z dne 6. 1. 2022, 200 točk za zastopanje na naroku 12. 5. 2022 (tar. št. 16/3/a OT), 150 točk za pripravljalno vlogo z dne 25. 5. 2022, 50 točk za vlogo z dne 28. 9. 2022 (tar. št. 20/4 OT), 100 točk za zastopanje na naroku 22. 11. 2022 (tar. št. 16/3/b OT) in 100 točk urnine, 150 točk za pripravljalno vlogo z dne 2. 12. 2022, 150 točk za pripravljalno vlogo z dne 12. 1. 2023, 150 točk za pripravljalno vlogo z dne 20. 2. 2023, 100 točk za zastopanje na naroku 23. 2. 2023, 150 točk za pripravljalno vlogo z dne 18. 4. 2023, 150 točk za pripravljalno vlogo z dne 12. 5. 2023, 100 točk za zastopanje na naroku 9. 6. 2023, 150 točk za pripravljalno vlogo z dne 11. 7. 2023, 150 točk za pripravljalno vlogo z dne 22. 9. 2023, 100 točk za zastopanje na naroku 10. 10. 2023. Pripada mu tudi 35,2 točk za materialne stroške (11. člen OT). Skupaj mu je priznanih 2.555,2 točk, kar glede na vrednost točke 0,60 EUR znaša 1.533,12 EUR. Upravičen je tudi do povračila 2,29 EUR pričnine po sklepu z dne 25. 11. 2022. Toženka mu mora povrniti skupno 1.535,41 EUR.

23. Tožnik ni upravičen do povračila stroškov predpravdnega postopka, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki jo je mogoče pred sodiščem uveljavljati neposredno (četrti odstavek 200. člena ZDR-1). Na dan 12. 1. 2023 je vložil dve pripravljalni vlogi, ki bi ju lahko združil v eno, zato mu pripada strošek le za eno vlogo. Do povračila stroška za pregled dopolnilnega izvedenskega mnenja ni upravičen, saj je ta strošek zajet v že priznanem strošku za podane pripombe na to mnenje. Urnino mu je sodišče priznalo skladno s prvim odstavkom 6. člena OT, na podlagi katerega se odmeri v višini 50 točk za vsake začete nadaljnje pol ure nad eno uro.

24. Tožnik je s pritožbo uspel, zato mu mora toženka povrniti tudi pritožbene stroške. Pripada mu 250 točk za pritožbo (tar. št. 16/4 OT) in 5 točk za materialne stroške, kar znaša 153,00 EUR. Toženka in stranski intervenient krijeta sama vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

1 124. člen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI; Ur. l. RS, št. 12/1996 in nadaljnji), 22.e člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji). 2 39. člen Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadaljnji). 3 92. člen Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (KPVIZ; Ur. l. RS, št. 52/1994 in nadaljnji).