Jedro

Organ prve stopnje je dejansko stanje ugotovil na podlagi izjav številnih prič in na podlagi drugih dokazov, ki nedvomno kažejo, da tožnica že dalj časa ne prebiva na naslovu E. v Ljubljani, prav tako na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja tudi po presoji sodišča izhaja, da je naslov njenega stalnega prebivališča F. Tako ugotovljeno stanje sta v postopku potrdila tako tožnica kot njen sin, zmotno pa menita, da razlogi, ki jih tožnica v tožbi navaja in jih je navajala tekom postopka, lahko vplivajo na drugačno odločitev upravnega organa.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni upravni organ je z izpodbijano odločbo odločil, da A.A., rojena ... 10. 1951, in B.B., rojen ... 6. 1991, ne prebivata na naslovu E. v Ljubljani, kjer imata prijavljeno stalno prebivališče (1. točka izreka). Nadalje, da je dejanski naslov stalnega prebivališča strank F., (2. točka izreka). Nadalje, da z dnem, ko postane odločba dokončna, se pri A.A. in B.B. v register stalnega prebivalstva vpiše sprememba naslova stalnega prebivališča na naslov F., Dol pri Ljubljani (3. točka izreka). Prvostopni organ je še odločil, da dokončna odločba velja kot potrdilo o prijavi prebivališča ter da stroški v postopku niso nastali (4. in 5. točka izreka). Odločitev je prvostopni organ sprejel na podlagi 5. in 8. člena Zakona o prijavi prebivališča (ZPPreb, Uradni list RS, št. 59/2006). Svojo odločitev je utemeljil obširno in natančno. Zaslišal je številne priče, katerih izpovedi je v odločbi povzel in na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključil, da tožnica na naslovu E. v Ljubljani že več let ne prebiva. V postopku je zaslišal tudi tožnico in njenega sina, ki je izjavil, da že pet ali šest let ne prebiva več s svojo mamo na naslovu E. v Ljubljani. Tožnica je pojasnila tudi razloge za to, in sicer, da na naslovu kjer ima prijavljeno stalno prebivališče ne more prebivati, ker ji je to zaradi goljufije C.C. onemogočeno. S sinom sta bila namreč prisilno deložirana s tega naslova, zaradi česar je tudi podala ovadbo na okrožno državno tožilstvo.

Tožena stranka je odgovorila na vse tožbene ugovore in jih kot neutemeljene zavrnila ter potrdila odločitev organa prve stopnje.

Tožnica se ne strinja z odločitvijo upravnega organa. Navaja, da je upravni organ pisanja vročal na naslov „vsiljenega“ stalnega prebivališča F., Dol pri Ljubljani, kar je v postopku služilo kot argument za spremembo stalnega prebivališča. Ni počakal na rešitev predhodnega vprašanja, ki ga je potrebno rešiti pred odločitvijo glede stalnega prebivališča. Predhodno nerešeno vprašanje se nanaša na številne tožničine kazenske ovadbe zoper C.C. in odvetnika Č.Č. Ker so goljufije obeh oseb takšne, da so povzročile nedopustne odločitve v pravosodju samem, kazenske ovadbe še vedno nimajo končnega uradnega epiloga. Obe prej omenjeni osebi sta izvajali nasilno odtujitev oziroma plenjenje posesti tožničine družine na njenem najemnem stanovanju, E., Ljubljana. Nasilnih in izsiljevalnih postopkov se je C.C. poslužila zato, da bi se (lažno) pravno formalno zadostilo neizpolnjenemu pogoju iz pravno nične kupoprodajne pogodbe, ki jo je sklenila s prodajalko najemnega stanovanja, lastnico D.D. Ugotavlja, da upravni organ pri svojem odločanju ni ustrezno ocenil in tudi ni upošteval bistvenih dejstev in razlogov za umik civilne tožbe proti C.C. Umaknjena je bila tožba zaradi motenja posesti. Upravnemu organu je pojasnila, da je bil umik tožbe motenja posesti nujen, ker je šlo za prenos zadeve iz civilnega na kazensko sodišče oziroma tožilstvo. Tožena stranka pa je umik tožbe obravnavala kot prenehanje obstoja rešitve predhodnega vprašanja, katerega rešitev ima prednost pred odločitvijo v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča. Nepravilno je tudi ocenil dokazno listino – sodbo, ki jo je kot dokaz za določitev dejanskega stalnega prebivališča predložila C.C., kateri je uspelo doseči izdajo nepravilne sodbe, ki tožnici nalaga, da je dolžna najemno stanovanje izročiti C.C. praznega oseb in stvari. Umik tožbe pa je bil potreben tudi zato, ker bi sicer sodišče moralo izdati še eno nepravilno odločitev. Meni, da sodišče pri presoji ne sme šteti za relevantna dejstva izpovedi številnih prič, ki jih je v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča zaslišala tožena stranka, saj te osebe ne vedo za obstoj predhodnega nerešenega vprašanja, ki je temeljni razlog za predmetno tožbo. Predlaga, naj sodišče pri presoji upošteva tudi njene navedbe v pritožbi zoper odločbo organa prve stopnje. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo Upravne enote Ljubljana razveljavi in odloči, da imata tožnica in njen sin stalno prebivališče na naslovu E. Prosi tudi, naj jo sodišče oprosti plačila sodnih taks.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi pravilna in na zakonu utemeljena. V obravnavani zadevi gre za ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča tožnice. Po določbi 8. člena ZPPreb, če pristojni organ podvomi, da posameznik stalno prebiva v naselju oziroma na naslovu, kjer je prijavil stalno prebivališče oziroma je obveščen, da tam ne prebiva stalno, uvede postopek za ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča. Šesti odstavek citiranega člena pa določa, da na podlagi dokončne odločbe, s katero pristojni organ ugotovi dejansko stalno prebivališče posameznika, vpiše v register stalnega prebivalstva novo stalno prebivališče oziroma odjavi stalno prebivališče v primeru stalne odselitve iz območja Republike Slovenije. Dokončna odločba velja kot potrdilo o prijavi oziroma odjavi stalnega prebivališča. Temeljni namen ZPPreb je v zagotavljanju pregleda nad stanjem in gibanjem prebivalstva, posledično pa v zagotavljanju ažurnosti registra stalnega prebivalstva. Da bi se zagotovil namen zakona, je dolžnost upravnega organa, da v postopku ugotavljanja dejanskega prebivališča v vsakem konkretnem primeru ugotovi, kje posameznik prebiva.

V obravnavani zadevi je organ prve stopnje dejansko stanje ugotovil na podlagi izjav številnih prič in na podlagi drugih dokazov, ki tudi po oceni sodišča nedvomno kažejo, da tožnica že dalj časa ne prebiva na naslovu E. v Ljubljani, prav tako na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja tudi po presoji sodišča izhaja, da je naslov njenega stalnega prebivališča F., Dol pri Ljubljani Tako ugotovljeno stanje sta v postopku potrdila tako tožnica kot njen sin, zmotno pa menita, da razlogi, ki jih tožnica v tožbi navaja in jih je navajala tekom postopka, lahko vplivajo na drugačno odločitev upravnega organa. V postopku je izpostavila predvsem okoliščino, da v stanovanju ne more prebivati zaradi kaznivih dejanj C.C. Po presoji sodišča je upravni organ je svojo odločitev natančno obrazložil, na podlagi dejanskega stanja, ki izhaja iz izpodbijane odločbe pa je pravilno uporabil materialno pravo, sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bila kršena pravila postopka. Sodišče se v celoti strinja z razlogi, ki jih je navedel v obrazložitvi odločbe in se v izogib ponavljanju nanje v svoji sodbi sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji).

Tožbeni ugovori niso utemeljeni.

Tožnica neutemeljeno ugovarja, da izdaja izpodbijane odločbe pomeni zaplembo njenega premoženja in da ji je onemogočeno bivanje na naslovu E. v Ljubljani zaradi nezakonite zaplembe njenega stanovanja. Tožnica pritrjuje organu prve stopnje, da je bila v zadevi izdana pravnomočna sodba, s katero ji je bilo naloženo, da mora najemno stanovanje (E., Ljubljana) izročiti C.C. praznega oseb in stvari. To pomeni, da tožnica ni bila nezakonito izseljena iz stanovanja, temveč na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe. Organ prve stopnje zato ni imel podlage, kot nepravilno očita tožnica, da bi izvedel dokazno presojo pravnomočne sodbe. Tožnica sicer poudarja, da odločitev sodišča ni pravilna, vendar to ne more biti predmet presoje v tem postopku. Prav tako tudi ne, kateri razlogi so tožnico vodili k umiku tožbe zaradi motenja posesti. Razlog, ki ga navaja tožnica, da je bil umik tožbe pogojevan s tem, da je hkrati voden kazenski postopek, ni pravilen, saj kazenski in civilni postopek lahko potekata hkrati. Tožnica tudi nepravilno sklepa, da je upravni organ kot argument za spremembo stalnega prebivališča upošteval dejstvo, da tožnica poštne pošiljke, ki jih pošilja organ, sprejema na naslovu F., Dol pri Ljubljani. Kot povedano je organ prve stopnje dejansko stanje ugotavljal in pravilno ugotovil z zaslišanjem številnih prič, opravil pa je tudi poizvedbe na Policijski postaji Center, ki je potrdila, da tožnica na naslovu E. v Ljubljani stalno ne prebiva ter Policijski postaji Bežigrad, ki pa je potrdila dejansko prebivanja na naslovu F., Dol pri Ljubljani.

Navedbe glede domnevnih kaznivih dejanj C.C. in Č.Č. ter glede nepravilne sodne odločitev na odločitev v tem postopku ne vplivajo, ker se ne nanašajo na pravno in dejansko podlago izpodbijane odločbe.

Na odločitev tudi ne more vplivati medsebojno pravno razmerje med C.C. in lastnico spornega stanovanja D.D. V kolikor tožnica meni, da je kupoprodajna pogodba, ki bi nanjo morebiti lahko imele učinke, nična, bi to morala uveljavljati v postopku pred rednim sodiščem.

Do preostalih tožbenih navedb, ki za odločitev v tej zadevi niso pomembne, se sodišče v sodbi ni opredeljevalo.

Ker je sodišče ocenilo, da je odločitev upravnega organa prve stopnje pravilna, je tožbo tožnice na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

O prošnji tožnice, naj jo sodišče oprosti plačila sodnih taks, je sodišče odločilo s posebnim sklepom.