Jedro

Za opis nedokončanega vloma v tuj avtomobil zadošča navedba v izreku, da je obdolženec v steklo avtomobila vrgel gasilni aparat z namenom, da bi drugemu vzel tujo premično stvar tako, da je vlomil v zaprt prostor in ni potrebna še navedba, da je obdolženec razbil steklo avtomobila.

Izrek

Zahtevi Vrhovnega državnega tožilstva za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 10.2.2005 v korist obsojenca kršena določba 1. točke 1. odstavka 212. člena v zvezi z 22. členom KZ na način po 1. točki 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Višje sodišče v Ljubljani kot pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti spremenilo sodbo sodišča prve stopnje glede kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena v zvezi z 22. členom KZ, ki je opisano pod točko I izreka sodbe, za katero mu je bila določena kazen treh mesecev zapora tako, da ga je na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprostilo. Po stališču pritožbenega sodišča to dejanje obsojenca nima znakov nobenega uradoma pregonljivega kaznivega dejanja, ker opis kaznivega dejanja navaja le ravnanje obsojenca, da je vrgel gasilni aparat v steklo prednjih levih vrat osebnega avtomobila oškodovanega J.G., ne navaja pa s kakšnim namenom je to storil in kakšne so bile posledice tega ravnanja, to je, da je s tem razbil steklo na vratih vozila. Opis dejanja torej ne izpolnjuje ne znakov kaznivega dejanja po obtožbi in ne kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 224. členu KZ.

Vrhovno državno tožilstvo je zoper ta del sodbe sodišča druge stopnje vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. Trdi, da je izvršitveno dejanje, namreč "da je obdolženec razbil šipo zaradi uresničitve svojega namena, da si si protipravno prilastil tuje premične stvari", po svoji naravi v takšni tesni zvezi z zakonskim znakom jemanja tujih premičnih stvari, da manifestira tako storilčev namen kot tudi naravni začetek izvrševanja kaznivega dejanja velike tatvine, ki bi obsojencu omogočil dostop do premičnih stvari. Vrženje gasilnega aparata v steklo avtomobila objektivno kaže, da je bil cilj tatvina, saj niso bili ugotovljeni drugačni motivi. Trditev v izpodbijani sodbi, da opis ni popoln in zato ni jasen, bi bila lahko le kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi katere bi pritožbeno sodišče moralo sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje, ne pa obsojenca oprostiti za to kaznivo dejanje. Predlaga, da se ugotovi kršitev določb 1. točke 1. odstavka 212. člena v zvezi z 22. členom KZ.

Zahteva Vrhovnega državnega tožilstva za varstvo zakonitosti je bila poslana obsojencu, ki pa nanjo ni odgovoril. Zahteva Vrhovnega državnega tožilstva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

V obravnavanem primeru je Vrhovno državno tožilstvo vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb 1. točke 1. odstavka 212. člena v zvezi z 22. členom KZ na način, ki je predviden v 1. točki 372. člena ZKP, torej zaradi zmotne ugotovitve pritožbenega sodišča, da opis kaznivega dejanja ne vsebuje vseh znakov kaznivega poskusa omenjenega kaznivega dejanja.

Zahteva v 3. odstavku na drugi strani sicer zmotno trdi, da je "natančno navedeno, da je obdolženec razbil šipo", ker take trditve v opisu kaznivega dejanja ni, čeprav je v obrazložitvi to dejstvo dokazano in obrazloženo. Bistveni razlog za oprostitev je po stališču pritožbenega sodišča prav okoliščina, da v izreku obtožbe in sodbe sodišča prve stopnje ni navedena takšna posledica, ki pomeni konkretizacijo zakonskega znaka vloma v tuj zaprt prostor. Toda v izreku se navaja, da je obsojenec v steklo avtomobila vrgel gasilni aparat z namenom, da bi drugemu vzel tujo premočno stvar tako, da je vlomil v zaprt prostor. Takšna povezava realnega dejanja z motivom zanj pomeni opis nedokončanega vloma v tuj avtomobil. Tudi namen poskusa vloma je v izreku obtožbe in sodbe sodišča prve stopnje naveden, namreč da je obsojenec poskusil vzeti J.G. premične stvari. Konkretizacije tega namena kot zakonskega znaka tatvine in velike tatvine vedno ni mogoče opisati, saj storilci tovrstnih kaznivih dejanj često ne vlomijo z namenom, da bi vzeli natančno individualizirane predmete, ampak s splošnim naklepom, da vzamejo karkoli primernega.

Pritožbeno sodišče je torej zmotno štelo, da opis dejanja obsojenca pod točko I. izreka sodbe sodišča prve stopnje oziroma pod točko 1) obtožnice z dne 23.6.2004 ne vsebuje znakov poskusa kaznivega dejanja velike tatvine, čeprav dejanski stan ne ustreza dokončanemu vlomu, kot trdi obtožba, ampak poskusu vloma, razen tega pa ta opis ni skladen z dokazanim dejstvom, da je obsojenec razbil steklo levih prednjih vrat avtomobila. Obtožba je v tem pogledu obsojencu očitala manj, kot je storil, vendar pa to ni razlog za oprostitev, če tudi tak opis izpolnjuje vse znake kaznivega dejanja.

Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je zahteva Vrhovnega državnega tožilstva za varstvo zakonitosti, ki je bila vložena v obsojenčevo škodo, utemeljena, je na podlagi 2. odstavka 426. člena ZKP ugotovilo, da je pritožbeno sodišče glede navedenega kaznivega dejanja kršilo določbe 1. točke 1. odstavka 212. člena v zvezi z 22. členom KZ.