Jedro

Po določilu 2. in 3. odst. 97. čl. ZOR trgovski potnik (na podlagi zakonskega pooblastila) nima pravice sklepati pogodb, ne sprejemati kupnino in tudi ne prodajati blago na kredit. Glede na navedeno ni dovolj, da tožena stranka zatrjuje, da je bil sklenjen dogovor o neplačevanju zamudnih obresti s trgovskim potnikom tožeče stranke, ampak bi morala zatrjevati hkrati tudi, da je trgovski potnik za takšen dogovor imel pooblastilo tožeče stranke.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki glavnico v znesku 19.974,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.3.1996 do plačila ter izvršilne stroške v znesku 11.090,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.3.1996 do plačila, in je v 1. in 3. tč. v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Piranu, opr.št. Ig 278/96 z dne 12.3.1996. Tožeči stranki je naložilo, da mora v roku 15 dni toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 27.125,00 SIT.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo zaradi bistvenih kršitev ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala njeno spremembo tako, da višje sodišče vzdrži v veljavi sklep o izvršbi št. Ig 278/96 z dne 12.3.1996 v 1. in 3. tč., toženi stranki pa naloži, da tožeči stranki povrne pravdne stroške prvostopnega postopka in pritožbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe do plačila. Prvostopno sodišče je zavzelo stališče, da je tožena stranka dokazala obstoj s tožečo stranko sklenjenega "dogovora, da tožencu v primeru zamude s plačili ne bo treba plačati zamudnih obresti". Sodišče je bistveno kršilo določilo 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP, saj navaja, da ni nikjer razvidno, da bi tožeča stranka kdajkoli od tožene stranke zahtevala plačilo zamudnih obresti. Takšno stališče pa je v nasprotju z dejstvom da je prodajalec za leto 1996 obračunal zamudne obresti toženi stranki s tremi različnimi obračuni, ki imajo datume 14.6.1996, 21.12.1996 in 21.3.1996. Gre za računalniške izračune, ki so bili dostavljeni toženi stranki in zoper katere slednja ni ugovarjala. Če bi bila resnična navedba tožene stranke, da ji ne bo treba plačati zamudnih obresti, bi obračunom zagotovo ugovarjala. Tudi ni res, da toženi stranki niso bili dostavljeni navedeni obračuni. Na vseh obračunih je pravilen naslov tožene stranke iz tistega obdobja, kot je bil enako naslovljen tudi izvršilni predlog. Ugovor tožene stranke zoper sklep o izvršbi je bil povsem nedoločen. Ni navajala ne kdaj, ne s kom naj bi sklenila dogovor, zato je tožeča stranka njene navedbe zavrnila in sodišče opozorila na uveljavljeno prakso glede obračunavanja in izterjave zamudnih obresti v trgovskih zadevah. Tudi v drugi vlogi tožena stranka glede svojih navedb ni nič določnejša, zato je tožeča stranka navedbe v tej vlogi ponovno zavrnila, sodišče pa bi moralo odločiti na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj. Navedba, da naj bi bil zatrjevani dogovor sklenjen s trgovskim potnikom, dana na naroku 6.1.2003 v postopku v sporih majhne vrednosti je torej nova in je sodišče ne bi smelo več upoštevati. Nenavadno za slovenske razmere bi bilo, da bi se trgovsko podjetje vnaprej odpovedalo zahtevkom za plačilo zamudnih obresti v primeru plačila trgovskega blaga z zamudo, ne glede na trajanje zamude. Praksa gospodarskih subjektov kaže, da prodajalci kljub zamudam dolžnikov dobavljajo zamudnikom blago, da pa uveljavljajo plačilo zamudnih obresti. Zmotno je stališče prvostopnega sodišča, da je imel trgovski potnik pooblastilo za dogovor, da se za prodajalca vnaprej odreče zahtevkom za plačilo zamudnih obresti (sodišče bi lahko tako sklepalo, če bi vpogledalo v pisno pooblastilo trgovskemu potniku, ki pa ga ni zahtevalo). Trgovski potnik ni imel nobenih drugih pooblastil kot za prodajo blaga. Povsem brez podlage je stališče sodišča, da je imel trgovski potnik "pravico s tožencem skleniti tudi dogovor, da tožencu v primeru zamude s plačili ne bo treba plačati zamudnih obresti". Takšnega pooblastila trgovski potnik ni imel, prvostopno sodišče pa nobenega razumnega razloga, da da vero izjavi tožene stranke, ne da bi ta ponudila za to kakršenkoli dokaz.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za gospodarski spor majhne vrednosti po določilu 1. odst. 495. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 500.000,00 SIT. Glede na določilo 1. odst. 458. čl. v zv. s 480. čl. ZPP, se lahko sodba, ki jo v takšnem sporu izda sodišče prve stopnje, izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodbe torej ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tožeča stranka pa v delu pritožbe poskuša ravno to, saj med drugim zanika ugotovitve sodišča prve stopnje, da dobavitelj blaga od toženca ni zahteval plačila zamudnih obresti, in trdi, da so tožencu bili dostavljeni vsi trije obračuni zamudnih obresti. Ali jih je oz. ali jih ni tožeča stranka od toženca uveljavljala pred pravdo, pa za obravnavano zadevo niti ni pomembno, saj je plačilo zamudnih obresti sankcija za zamudo pri izpolnitvi denarne obveznosti in je do njih upnik upravičen že na podlagi zakona (1. odst. 277. čl. v času spornega razmerja veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). Tudi okoliščina, da je dobavitelj tožencu dobavljal blago tudi potem, ko je bil ta že v zamudi s posameznimi predhodnimi plačili, ne bi mogla pomeniti, da se je tožeča stranka odrekla zamudnim obrestim. Ključna za sodišče prve stopnje je bila trditev tožene stranke, da naj bi toženec s trgovskim potnikom pravnega prednika tožeče stranke sklenil dogovor, da ob morebitni zamudi s plačilom računov, zamudne obresti ne bodo obračunane oz. uveljavljene.

ZOR v 97. čl. ureja pravice trgovskega potnika. Skladno s tem določilom je trgovski potnik upravičen samo za tiste posle, ki se nanašajo na prodajo blaga (1. in 3. odst.), v zvezi s tem pa je upravičen sprejemati za pooblastitelja reklamacije zaradi napak blaga in druge izjave v zvezi z izpolnitvijo pogodbe (4. odst.). Če naj bo trgovski potnik upravičen še za kaj več od pravkar navedenega, mora dokazati stranka, ki to zatrjuje. Po določilu 2. in 3. odst. 97. čl. ZOR trgovski potnik (na podlagi zakonskega pooblastila) nima pravice sklepati pogodb, ne sprejemati kupnino in tudi ne prodajati blago na kredit. Za našteto mora imeti posebno pooblastilo oz. mora pogodbo, ki jo je trgovski potnik sklenil kljub izostanku pooblastila, pooblastitelj pozneje odobriti, zato da ostane pogodba v veljavi.

Glede na navedeno ni bilo dovolj, da je tožena stranka zatrjevala, da je bil sklenjen dogovor o neplačevanju zamudnih obresti s trgovskim potnikom tožeče stranke, ampak bi morala zatrjevati hkrati tudi, da je trgovski potnik za takšen dogovor imel pooblastilo tožeče stranke. Ker je sodišče prve stopnje očitno štelo, da to ni pomembno, je nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je menilo, da je kljub neobstoju pooblastila, trgovski potnik bil pooblaščen za sklenitev zatrjevanega dogovora s toženo stranko; v posledici tega pa zato ni ugotavljalo dejanskega stanja v smeri višine terjatve tožeče stranke. Zato je moralo pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranki ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri katerem bo odpravljena prej navedena pomanjkljivost (355. čl. ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.