Jedro

Predmet izvršbe ne morejo biti stvari, ki niso v prometu. Javne ceste so javno dobro in so izven pravnega prometa. Na njih ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem ali drugih stvarnih pravic. Navedeno pomeni, da javne ceste ne morejo biti predmet izvršbe. Javna cesta je opredeljena s kategorizacijo. Za odločitev v predmetni zadevi je torej bistveno, da predmetna nepremičnina ni kategorizirana kot javna cesta in torej ne gre za nepremičnino, preko katere bi potekala cesta, ki bi bila kategorizirana kot javna cesta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika z dne 22. 10. 2016 in z dne 24. 10. 2016 glede parcele ID znak 000. 2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje dolžnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in ga vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, upniku pa naloži povrnitev stroškov tega postopka, ki so nastali dolžniku, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je bil poziv sodišča MOL nejasen in sporen. Z njim je namreč sodišče prejudiciralo, da naj bi predmetna nepremičnina potekala ob občinski cesti. Opozarja na 8. člen Zakona o cestah, ki določa, da javno cesto predstavljajo cestni svet, cestno telo, cestišče, brežine ceste. Sestavni del javne ceste je tako vsekakor določen pas, ki se nahaja neposredno ob cestišču. Nadalje navaja, da tudi izris GURS ne daje verodostojne podlage za zaključek, ki ga je napravilo sodišče prve stopnje. Tovrstni izrisi parcel so neprecizni in za ugotavljanje dejstev v sodnem postopku absolutno neprimerni. Do zamikov namreč pride zato, ker površina zemlje ni ravna plošča, ampak relief. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je po podatkih prostorskega portala predmetna nepremičnina po namenski rabi v površini 623m2 cesta, preostanek pa gozdno zemljišče. Izpodbijana odločitev glede na navedeno temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišču očita, da je po eni strani svojo odločitev sprejelo na podlagi dokazov, ki so neprimerni, nenatančni oziroma nejasni, po drugi strani pa brez kakršnihkoli pojasnil ni upoštevalo dokazov, ki so v korist dolžnika, saj potrjujejo njegove trditve. Takšno postopanje pa grobo krši dolžnikovo pravico do poštenega sojenja. Sodišče prve stopnje je dokazne listine, ki jih je pridobilo, dolžniku vročilo šele skupaj z izpodbijanim sklepom, zato ni imel možnosti sodelovati v postopku, s čimer je bila kršena tudi njegova pravica do izjave in do sodelovanja v postopku.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. Očitana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni podana. Eden od pomembnejših elementov pravice do izjave v postopku je tudi pravica do informacije – stranka namreč pravice do izjave v postopku ne more uresničiti, če ni zagotovljeno, da bo predhodno izvedela za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti. V izvršilnem postopku je načelo kontradiktornosti omejeno in je pogosto varovano šele kasneje - v postopku s pravnimi sredstvi. Dolžniku so bile listine, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, vročene skupaj z izpodbijanim sklepom in je imel tako možnost, da se do njih obrazloženo oziroma konkretizirano opredeli v okviru predmetne pritožbe.

7. Dolžnik takšnih pravno pomembnih navedb, s katerimi bi izpodbil s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje ter pravilnost uporabljenega materialnega prava, v pritožbi ni podal. Očitek, da je bil poziv sodišča MOL nejasen in sporen, je povsem neutemeljen. Sodišče je v njem postavilo bistveno vprašanje za odločitev v predmetni zadevi in nanj dobilo tudi jasen in nesporen odgovor.

8. Kot je sodišče druge stopnje že zavzelo stališče v svojem sklepu I Ip 127/2018 z dne 31. 1. 2018, je kategorizacija površine kot javne ceste tisti konstitutiven element, ki določeno zemeljsko površino opredeli kot javno cesto. Javna cesta je cesta, ki jo država ali občina, v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest, razglasi za javno cesto določene kategorije in jo lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi z zakoni in drugimi predpisi (24. točka prvega odstavka 2. člena Zakona o cestah, v nadaljevanju ZCes-1). Sodišče prve stopnje je sprejelo pravilen zaključek, da dolžnik ni izkazal svojih, sicer po oceni sodišča druge stopnje tudi pavšalno postavljenih navedb v ugovoru, da je sporna nepremičnina ID znak 000 delno kategorizirana kot javna cesta in torej (delno) javno dobro (pri tem ni zatrjeval, kolikšen del parcele naj bi sploh predstavljalo javno dobro, ki ne more biti predmet prodaje na javni dražbi). Javna cesta in s tem javno dobro (drugi odstavek 3. člena ZCes-1) je torej opredeljeno s kategorizacijo. Za odločitev v predmetni zadevi je torej bistveno, da predmetna nepremičnina ni kategorizirana kot javna cesta in torej ne gre za nepremičnino, preko katere bi potekala cesta, ki bi bila kategorizirana kot javna cesta (odgovor MOL). Glede na navedeno se torej izkažejo kot pravno nepomembne za odločitev v tej zadevi dolžnikove navedbe, da iz podatkov prostorskega portala izhaja drugačna dejanska raba dela nepremičnine. Prav tako glede na zgoraj zavzeto stališče o nujnosti kategorizacije tudi ni pomembno, da predmetna nepremičnina leži ob cestišču, ki je v skladu z 8. členom ZCes-1 lahko del javne ceste. Odločitev in obrazložitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora dolžnika je tako pravilna. Obveznost sodišča je, da navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost ter da se do tistih navedb, ki so bistvenega pomena, v obrazložitvi odločbe tudi opredeli, kar je sodišče v izpodbijanem sklepu tudi storilo.

9. Pravica stranke, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze ter se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, je tudi eden izmed elementov pravice do izjave v postopku. Za sodišče iz te pravice stranke izhaja obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede. Sodišče pa ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če je dokazni predlog pavšalen ali nesubstanciran ali če oceni, da gre za nepotreben oziroma nerelevanten dokaz, saj bi se z njim dokazovale trditve o dejstvih, ki niso pravno odločilna in ne bi mogla spremeniti odločitve sodišča. Temu je sledilo tudi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi in so zato v tej smeri podani pritožbeni očitki o kršitvi dolžnikove pravice do poštenega sojenja neutemeljeni.

10. Pritožba dolžnika je torej neutemeljena, sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo kršitev, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).