Jedro

Sklep o imenovanju poslovodje oz. direktorja družbe z omejeno odgovornostjo na podlagi pogodbe o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo, ne pomeni tudi sklenitve delovnega razmerja, niti sam po sebi ne dokazuje obstoja delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevke tožnika za ugotovitev, da je bil na podlagi odločbe z dne 15.4.1992 pri toženi stranki v delovnem razmerju za čas od 1.4. do 16.11.1992, da mu je tožena stranka dolžna za isto obdobje plačati bruto plačo v znesku 533.295,00 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.8.1996 dalje do plačila, da mu je za isto obdobje dolžna vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter mu povrniti stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je odločilo tudi, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 93.931,00 tolarjev, v 8 dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki pri tem uveljavlja vse tri pritožbene razloge po 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90, ki se v R Sloveniji uporablja kot republiški predpis) in predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje napačno zaključuje, da gre pri tožniku za delavca, za katerega je potrebno za obstoj delovnega razmerja skleniti pogodbo o zaposlitvi (ki je sicer ni bilo). Tožnik je bil imenovan za direktorja (gre za osebo, ki jo imenuje upravni odbor) in je v posebnem pogodbenem razmerju. Zato je za presojo vprašanja delovnega razmerja merodajen akt o imenovanju, ki pa je bil nedvomno sprejet. Sodišče bi moralo izhajati iz dejstva, da je sklep upravnega odbora, s katerim je bil tožnik imenovan za direktorja, tisto dejstvo, ki nakazuje na delovno razmerje. Pri tem je pogodba o zaposlitvi drugotnega pomena in ne more biti odločilna za obstoj delovnega razmerja. Na podlagi sklepa o imenovanju je sam tožnik zahteval pogodbo, sprejeta pa je bila tudi odločitev, da se mora z njim v najkrajšem času skleniti pogodba o zaposlitvi. Sodišče nadalje nepravilno interpretira njegovo izpoved, da je štel, da gre pri njem za delovno razmerje za določen čas. V okviru svojih pristojnosti je kot odgovorna oseba poskrbel za celotno poslovanje in tudi kadrovske zadeve pri toženi stranki, za vse delavce plačeval prispevke in izplačeval plačo, ki jo je sicer dobival tudi sam, vendar dejansko to ni bila plača, temveč povrnitev stroškov. Sodišče bi lahko prišlo do drugačnih zaključkov tudi na podlagi zaslišanja člana upravnega odbora P. S.. Svojo odločitev napačno opira na izpoved priče L., ki o tožnikovi zaposlitvi ni vedel povedati nič določenega. Sodišče je tudi nepravilno odločilo o stroških postopka, saj gre za spor o delovnem razmerju, tožnik pa je fizična oseba in je oproščen plačila stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik v pritožbi sicer uveljavlja vse tri pritožbene razloge, vendar pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka ne konkretizira, razen v kolikor očita sodišču prve stopnje napačno odločitev o stroških postopka, saj naj tožena stranka sploh ne bi bila upravičena do povračila le-teh. Zato se je pritožbeno sodišče razen tega omejilo le na preizkus po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP), pri tem pa ugotavlja, da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP.

Tudi dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno pa uporabilo tudi materialno pravo. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku pravilno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče Piera Skrivanelija, ki ga tožnik ponavlja tudi v pritožbi, saj so dejstva za odločitev že zadosti ugotovljena in njegovo zaslišanje ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev sodišča, upoštevajoč tudi dejstvo, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo predvsem na izpoved tožnika samega. Izpoved priče J. L. ni bila odločilna. Ne drži trditev tožnika v pritožbi, da naj bi sodišče svojo odločitev oprlo na izpoved te priče. Tožnik v pritožbi tudi napačno tolmači dejstva, ki izhajajo iz izvedenih dokazov. Iz sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnika pri družbi G. T. d.o.o. Z. z dne 15.4.1992 izhaja, da tožniku delovno razmerje preneha z 31.3.1992 zaradi sklenitve delovnega odnosa pri toženi stranki, vendar zgolj ta odločitev druge družbe (torej druge pravne osebe) še ne more predstavljati podlage za ugotovitev delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki. Z odločbo G. d.o.o. Z. (ki je tudi ustanovitelj tožene stranke) je naveden le razlog za prenehanje delovnega razmerja tožnika, ki pa brez ustreznih sklepov tožene stranke oz. za to pristojnih organov ali brez pogodbe o zaposlitvi toženi stranki ne more služiti kot podlaga za odločitev o tožnikovem delovnem razmerju. Kot je razvidno iz tožbenega zahtevka tožnik zahteva, da se ugotovi, da je pri toženi stranki v delovnem razmerju od 1.4. do 16.11.1992 prav na podlagi odločbe z dne 15.4.1992, ki pa je odločba druge pravne osebe (G d.o.o. Z) in ki predstavlja le odločbo o prenehanju delovnega razmerja. Zato ta odločba nikakor ne more biti podlaga za ugoditev zahtevku za ugotovitev obstoja delovnega razmerjađ Tožnik je bil za direktorja tožene stranke imenovan 4.6.1992 na seji upravnega odbora (pred tem pa kot direktor naveden že v pogodbi o ustanovitvi tožene stranke), kar po njegovem pomeni odločilno okoliščino, na podlagi katere lahko sklepamo o delovnem razmerju. To pa ne drži, saj sklep o imenovanju poslovodje oz. direktorja družbe z omejeno odgovornostjo oz. odločitev direktorja v pogodbi o ustanovitvi še ne pomeni tudi sklenitve delovnega razmerja niti sam po sebi ne dokazuje obstoja delovnega razmerja. Funkcija poslovodenja še ne ustvarja tudi delovnega razmerja. Poznamo tudi direktorje, ki niso v delovnem razmerju, ali niso v delovnem razmerju pri družbi, v kateri so direktorji. Tožnik se v pritožbi tudi napačno sklicuje na to, da naj bi bila sprejeta odločba, da se mora z njim v najkrajšem času skleniti pogodba o zaposlitvi, saj je bilo o njegovem delovnem razmerju pri toženi stranki sklenjeno na seji upravnega odbora dne 17.11.1992, šele na seji upravnega odbora dne 20.10.1992 pa je bilo med drugim ugotovljeno, da je njegov status, pa tudi status drugih delavcev, ki so bili prijavljeni na zavodu za zaposlovanje, potrebno čimpreje rešiti in skleniti pogodbe o zaposlitvi. Tožnik, kot direktor tožene stranke, je tudi izpovedal, da je bil še oktobra 1992 prepričan, da je prijavljen na zavodu za zaposlovanje (kasneje je sicer ugotovil, da to ne drži), tako kot vsi ostali delavci, za katere je bilo sklenjeno, da jim preneha delovno razmerje v prejšnji poslovni enoti in da se prijavijo na zavodu za zaposlovanje, za kar so dobili takšna navodila v Z., torej se je tudi sam moral točno zavedati, da še ni v delovnem razmerju s toženo stranko. Zato se neutemeljeno sklicuje zgolj na akt oz. sklep o imenovanju. Očitno tožnik v spornem obdobju tudi ni prejemal plače, temveč plačilo v obliki povrnitve materialnih stroškov.

Iz vsega tega izhaja, da na strani tožnika in upravnega odbora tožene stranke ni izkazana niti jasna volja za sklenitev delovnega razmerja, niti dejanske razmere oz. okoliščine dela tožnika ne izkazujejo elementov delovnega razmerja, zaradi česar ni nobene podlage za ugoditev njegovemu zahtevku za ugotovitev obstoja delovnega razmerja.

Pri tem je zelo pomembno tudi dejstvo, da je bil prav tožnik direktor tožene stranke, ki bi lahko urejal ali zahteval ureditev svojega delovnopravnega položaja (če bi že menil, da je pri toženi stranki v spornem obdobju tudi v delovnem razmerju), česar pa očitno ni storil vse do oktobra 1992. Glede na navedeno in v skladu z določbo 368. čl. ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem poudarja, da tudi v primeru ugoditve zahtevku tožnika za obstoj delovnega razmerja od 1.4. do 16.11.1992, ne bi bilo nobene podlage za ugoditev zahtevku za plačilo 533.295,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi, saj je tožnik sam izpovedal, da je v tem času prejemal plačilo za delo, pri čemer kljub pozivom sodišča zneska, ki ga je prejel, ni navedel. Sodišče je tudi pravilno odločilo o stroških postopka, saj gre za spor o ugotovitvi obstoja delovnega razmerja, plačilu plače ter vpis delovne dobe v delovno knjižico, ne pa za spor o prenehanju delovnega razmerja. Le v sporih o prenehanju delovnega razmerja namreč delodajalec trpi svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka (v skladu z določbo 2. odst. 22. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94). Te določbe ni mogoče enačiti z določbo 3. odst. 12. čl. Zakona o sodnih taksah (ZST, Ur.l. RS št. 1/90- 8/99), ki določa, da delavec med drugim ne plača takse v individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju delovnega razmerja.