Jedro

Tožnik sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da se je spustilo v presojanje dokazov, kar je v nasprotju z inštitutom zamudne sodbe. Sodišče v postopku izdaje zamudne sodbe ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti dejanskih navedb. Zaključki, do katerih pride sodišče pri presoji pogojev po 4. točki prvega odstavka 318. člena ZPP, ne smejo biti dokazni, takšni, da bi se z njimi ovrglo ali dokazalo določeno dejstvo. Sodišče v takem primeru ne izda zamudne sodbe, ampak opravi glavno obravnavo in na njej izvede predlagane dokaze. V obravnavani zadevi, ko je sodišče prve stopnje izvajalo dokazni postopek tudi z zaslišanjem prič, ki jih je predlagala tožena stranka v zvezi z dokazovanjem trditev iz nasprotne tožbe, ni razvidno, katera pravno pomembna dejstva iz nasprotne tožbe je sodišče vzelo kot dejansko podlago svoje odločitve. Pritožba zato utemeljeno uveljavlja, da se je sodišče prve stopnje spustilo v obravnavanje zadeve po nasprotni tožbi in je ugotavljalo dejansko stanje. S tem je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo ter zamudno sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje.

Izrek

I. Pritožbama tožeče in tožene stranke se ugodi in se izpodbijana zamudna sodba in sodba sodišča prve stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo razveljavilo sklep št. 1 upravnega odbora tožene stranke, sprejet na 14. redni seji dne 6. 3. 2012 (I. točka izreka). Razveljavilo je sporazum o predčasnem prenehanju mandata za opravljanje funkcije glavnega izvršnega direktorja tožene stranke, sklenjen 7. 3. 2012 (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati 185.249,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2012 dalje in tožbeni zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi glaseč se na ugotovitev neveljavnosti sklepa št. 1 upravnega odbora tožene stranke, sprejetega na 14. redni seji 6. 3. 2012 in na ničnost in pravno neučinkovitost sporazuma o predčasnem prenehanju mandata za opravljanje funkcije glavnega izvršnega direktorja tožene stranke z dne 7. 3. 2012 (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti njene stroške postopka v višini 5.352,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka, pod izvršbo (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo in zamudno sodbo se pritožujeta obe stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper sodbo in zamudno sodbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne pristojnemu sodišču v ponovno obravnavanje.

Tožnik zahteva plačilo 185.249,10 EUR na podlagi sklepa upravnega odbora tožene stranke z dne 6. 3. 2012 in sporazuma z dne 7. 3. 2012, s katerim se je odpovedal funkciji glavnega izvršnega direktorja tožene stranke. Sodišče prve stopnje je vodilo postopek kot stvarno pristojno za sojenje v zadevi, pri čemer po uradni dolžnosti ni upoštevalo, da mora sodišče na podlagi 19. člena ZDSS-1 uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku, v kolikor ZDSS-1 ne določa drugače. Uveljavlja bistveno kršitev določbe pravdnega postopka v smislu 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v konkretnem primeru ne gre za stvarno pristojnost delovnega sodišča na podlagi 5. člena ZDSS-1. Tožnik je kot podlago za uveljavljanje zahtevka na plačilo odpravnine oprl na temelj pogodbe, sklenjene s toženo stranko na podlagi določb ZGD-1 in ne na podlagi delovnopravnih predpisov. Zato gre za gospodarski spor, za katerega je stvarno pristojno okrožno sodišče in sicer na podlagi določb prvega odstavka 482. člena ZPP. Tožniku je mandat izvršnega direktorja prenehal na podlagi sprejetega sklepa upravnega odbora, torej na podlagi določil ZGD-1in ne na podlagi delovnopravne zakonodaje oziroma določb konkretne pogodbe o zaposlitvi. Sklicuje se na Načelno pravno mnenje, občna seja VSS, 12. 6. 2008 in na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. III R 60/2002. Tožnik očita sodišču prve stopnje kršitev določila prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 318. členom ZPP, saj sodišče prve stopnje ni odločalo o tem, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo zamudne sodbe zoper tožnika oziroma toženca po nasprotni tožbi. Sodišče prve stopnje je kljub določbi 318. člena ZPP v delu nasprotne tožbe opravilo tri naroke za glavno obravnavo, izvedlo celoten dokazni postopek (v delu po nasprotni tožbi), ga zaključilo in razglasilo, da sodba izide pismeno. Sodišče prve stopnje kljub nesklepčnosti nasprotne tožbe, toženo stranko ni pozvalo na odpravo nesklepčnosti, temveč je dopustilo, da je lahko tožena stranka s prvo pripravljalno vlogo dopolnila svoje navedbe in dokazne predloge po nasprotni tožbi, ter v drugi pripravljalni vlogi dopustilo, da je tožena stranka navedla dodatne trditve in dokazne predloge. Navaja, da v kolikor je sodišče štelo, da tožnik ni odgovoril na nasprotno tožbo tožene stranke, bi moralo sodišče prve stopnje odločati o zahtevku na podlagi tožbenih navedb ter v skladu s 3. in 4. točko drugega odstavka 318. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je spustilo v ugotavljanje dejanskega stanja, pri tem opravilo glavno obravnavo in izvajalo dodatne dokazne predloge. Sodišče mora izhajati samo iz navedb (nasprotne tožbe), kar pa sodišče v tem postopku ni storilo.

Glede dejanskega stanja tožnik navaja, da je sodišče prve stopnje zapisalo v 10. točki obrazložitve, da se zaradi izdaje zamudne sodbe „kasneje v postopku izvedeni dokazi z zaslišanjem prič in tožnika ne upoštevajo“, vendar pa je sodišče še vedno upoštevalo določene pisne predlagane dokaze. Sodišče prve stopnje se je dejansko spustilo v obravnavanje zadeve po nasprotni tožbi in tudi ugotavljalo dejansko stanje. Navaja, da se zaveda, da sodišče ob izdaji zamudne sodbe navedenega ne bi smelo ugotavljati, kljub temu pa podaja stališče v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja tako glede zaposlene A.A., glede poslovanja s družbo B. d.d. in družbo C. d.d..

Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno uporabilo materialno pravo. Tožnik bi po določbah ZGD-1 odgovarjal družbi kot pravni osebi za škodo le takrat, če bi jo povzročil s kršitvijo svojih dolžnosti, česar pa tožena stranka po nasprotni tožbi ni dokazala. Sodišče prve stopnje ni presojalo, ali je bila tožena stranka dovolj skrbna in v kolikor bi ravnala s potrebno skrbnostjo ne bi mogla spregledati dejstev, ki jih zatrjuje po nasprotni tožbi. Sodbi manjka obrazložitev, katera dejstva je sodišče štelo za pravno relevantna in na katero normo materialnega prava jo je oprlo, prav tako glede upoštevanja bistvene zmote. Tako člani upravnega odbora ob glasovanju in ob sklepanju sporazuma niso bili v bistveni zmoti, ki pa mora biti tudi opravičljiva, torej jo lahko tožena stranka uveljavlja le, če je pri sklenitvi posla ravnala s potrebno skrbnostjo, ki se zahteva v prometu. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper točko III/2 izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem zaradi zmotne uporabe materialnega prava in posledično nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni sodbo v točki III/2 izreka tako, da se ugodi primarnemu zahtevku tožene stranke po nasprotni tožbi ter razveljavi sodbe v točkah I. in II. izreka sodbe glede podrejenega tožbenega zahtevka tožene stranke po nasprotni tožbi, v ostalem (točki III/1 in točki IV. izreka sodbe) pa se odločitev sodišča prve stopnje potrdi, ne spremeni. Navaja, da tožnik na nasprotno tožbo ni odgovoril pravočasno, zato bi moralo sodišče na podlagi 318. člena ZPP ugoditi primarnemu tožbenemu zahtevku tožene stranke iz nasprotne tožbe. Meni, da so bili za to v konkretnem primeru izpolnjeni vsi pogoji. Pravno materialno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da izpodbijani sklep z dne 6. 3. 2012 in sporazum z dne 7. 3. 2012 nista v nasprotju z ustavo in s prisilnimi predpisi, ker iz teksta petega odstavka 257. člena ZGD-1 ne izhaja direktna prepoved. Citirani člen predstavlja kogentno, zavezujočo, prisilno normo, zagotovo ima značaj prisilnega predpisa. Navedena določba dejansko izraža splošno pravno pravilo, da nihče ne more odločati v lastni zadevi. Tako tudi član organa vodenja ali nadzora ne sme sodelovati pri odločanju o zadevi, ki se nanaša nanj, saj gre za vprašanje konflikta interesov. Kršitev kateregakoli prisilnega predpisa zadošča za nastanek absolutne posledice - ničnosti. Ker je bil sklep št. 1 upravnega odbora z dne 6. 3. 2012 izglasovan v nasprotju s prisilnimi predpisi (peti odstavek 257. člena ZGD - 1-tožnik je sodeloval in glasoval o sprejemu tega sklepa), je neveljaven in nezakonit. Ker Sporazum sklenjen dne 7. 3. 2012 temelji in je bil sklenjen izključno na podlagi sklepa sprejetega v nasprotju s prisilnimi predpisi ki je neveljaven in nezakonit, je bil Sporazum z dne 7. 3. 2012 sklenjen brez dopustne in ustrezne podlage in kot tak ničen. Sodišče prve stopnje je zato nepravilno ugotovilo dejansko stanje in nepravilno odločilo, da izpodbijani sklep št. 1 upravnega odbora z dne 6. 3. 2012 ni ničen ter da zato ne more biti ničen niti na njegovi podlagi podpisani sporazum. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnika predlaga, da pritožbo tožnika zavrne in potrdi izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo in zamudno sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo 185.249,10 EUR po sporazumu s toženo stranko z dne 7. 3. 2012. Sporazum temelji na sklepu št. 1 upravnega odbora tožene stranke z dne 6. 3. 2012, da tožniku sporazumno preneha mandat za opravljanje funkcije glavnega izvršnega direktorja. Tožnik je tožbo vložil na Okrožno sodišče v Kopru, ki se je s sklepom opr. št. P 424/2012 z dne 30. 10. 2012 izreklo za nepristojno. Tožnik zoper sklep ni vložil pritožbe.

9. Tožena stranka je 11. 1. 2013 na tožbo odgovorila ter vložila nasprotno tožbo. V primarnem tožbenem zahtevku je zahtevala, da se ugotovi, da je sklep št. 1 upravnega odbora tožene stranke z dne 6. 3. 2012 neveljaven ter, da se ugotovi, da je sporazum o predčasnem prenehanju mandata za opravljanje funkcije glavnega izvršnega direktorja sklenjen 7. 3. 2012 ničen in brez pravnega učinka, s podrednim tožbenim zahtevkom pa je zahtevala da se sklep upravnega odbora z dne 6. 3. 2012 in sporazum o predčasnem prenehanju mandata z dne 7. 3. 2012, razveljavi. Tožnik je odgovor na nasprotno tožbo podal šele 24. 3. 2014 in 30. 3. 2014, torej prepozno.

10. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je pravica tožnika do odpravnine odvisna od veljavnosti izpodbijanega sklepa in sporazuma, ki sta predmet nasprotne tožbe, zato je najprej odločalo o utemeljenosti predloga tožene stranke za izdajo zamudne sodbe. Ugotovilo je, da so bili podani pogoji za izdajo zamudne sodbe po določbi 318. člena ZPP, zato je ugodilo podrejenemu zahtevku iz nasprotne tožbe. Glede na odločitev, da je sklep z dne 6. 3. 2012 in sporazum z dne 7. 3. 2012 razveljavljen, je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine.

11. Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti paziti na stvarno pristojnost. Sklep Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. P 424/2012 z dne 30. 10. 2012 je postal pravnomočen, ker se tožnik zoper sklep ni pritožil. 12. Nasprotna tožba ima vse lastnosti tožbe. V 183. členu ZPP so zanjo določene procesne zahteve, ki se nanašajo na čas vložitve, pristojnost in vsebinsko povezavo z osnovnim tožbenim zahtevkom. To velja tudi za 276. in 277. člen ZPP in v zvezi s tem za 318. člen ZPP. Prvi odstavek 318. člena ZPP določa, da če tožena stranka v roku 30 dni ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji: da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; da dejstva, na katera se opira zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali dejstva, ki so splošno znana.

13. Pasivnost toženca je torej eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe, ocenjuje pa se kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Zamudna sodba v našem pravnem sistemu je zasnovana na sistemu afirmativne litiskontestacije, kar pomeni, da se pasivnost tožene stranke razlaga kot priznanje navedb in trditev tožeče stranke oziroma strinjanje z dejansko podlago tožeče stranke, kot je navedena v tožbi. Tako temelji na fikciji, tožena stranka priznava vsa dejstva navedena v tožbi. Drugače pa je pri uporabi prava, kar pomeni, da mora sodišče ob upoštevanju procesnih pravil materialno pravo uporabiti na tak način kot takrat, kadar gre za kontradiktorno sodbo. Sodišče prve stopnje bi torej moralo o zahtevku odločati na podlagi tožbenih navedb in ob preverjanju morebitnih nasprotij med njimi in predloženimi listinskimi dokazi ter splošno znanimi dejstvi (3. in 4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Utemeljeno tožnik sodišču prve stopnje očita, da se je spustilo v presojanje dokazov, kar je v nasprotju z inštitutom zamudne sodbe in česar 318. člen ZPP ne dopušča. Sodišče v postopku izdaje zamudne sodbe ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti dejanskih navedb. Zaključki, do katerih pride sodišče pri presoji pogojev po 4. točki prvega odstavka 318. člena ZPP ne smejo biti dokazni, takšni, da bi se z njimi ovrglo ali dokazalo določeno dejstvo. Sodišče v takem primeru ne izda zamudne sodbe, ampak opravi glavno obravnavo in na njej izvede predlagane dokaze.

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na strukturo in vsebino odgovora na tožbo in nasprotno tožbo jasno zaznati prepletanje trditvene podlage tako odgovora na tožbo kot nasprotne tožbe. Tožnik odgovora na nasprotno tožbo ni podal v zakonskem roku, zato se postavlja absolutna domneva o priznanju trditev tožene stranke, na katero se zahtevek opira. V takšnih primerih se dokazi ne izvajajo, niti ne preizkušajo. Sodišče se ne spušča v ugotavljanje dejanskih navedb, pač pa le v skladnost med navedbami tožbe (nasprotne tožbe) in priloženimi dokazi. Tako izostane ocena, ali bi ti dokazi v dokaznem postopku res kaj dokazali ali ne.

15. V obravnavani zadevi, ko je sodišče prve stopnje izvajalo dokazni postopek tudi z zaslišanjem prič, ki jih je predlagala tožena stranka v zvezi z dokazovanjem trditev iz nasprotne tožbe, ni razvidno, katera pravno pomembna dejstva iz nasprotne tožbe je sodišče vzelo kot dejansko podlago svoje odločitve. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sicer navede, da pri odločitvi ni upoštevalo v postopku izvedenih dokazov, vendar pa ni jasen zaključek, da je iz trditev tožene stranke (v nasprotni tožbi) in predloženih dokazov možen zaključek, da bi člani uprave glasovali drugače, če bi vedeli za tožnikove opustitve. Pritožba zato utemeljeno uveljavlja, da se je sodišče prve stopnje dejansko spustilo v obravnavanje zadeve po nasprotni tožbi in tudi ugotavljalo dejansko stanje. Zato je utemeljena pritožbena navedba tožnika, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

16. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost (prvi odstavek 19. člena ZPP), torej tudi med pritožbenim postopkom in tudi v revizijskem postopku. V konkretnem primeru tožena stranka z nasprotno tožbo izpodbija sklepe organov upravljanja. Spor v zvezi s tožbenim zahtevkom za ugotovitev ničnosti sklepa upravnega odbora tožene stranke in sporazuma o predčasnem prenehanju mandata za opravljanje funkcije glavnega izvršnega direktorja tožene stranke je spor, ki v celoti temelji na določbah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 in naslednji). Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v načelnem pravnem mnenju z dne 12. 6. 2008 zavzelo stališče, da je v sporih o odpoklicu članov organov gospodarskih družb z družbami stvarno pristojno okrožno sodišče. Zahtevek tožene stranke iz nasprotne tožbe v celoti temelji na določbah ZGD-1 in se neposredno ne nanaša na delovnopravne predpise. Zato bi moralo sodišče prve stopnje v kolikor je sprejelo pristojnost, pri odločanju o zadevi uporabiti določbe ZGD-1. 17. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni zahtevek iz nasprotne tožbe. Glede na ugotovitev pritožbenega sodišča, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbo 318. člena ZPP izdalo zamudno sodbo, je pritožbeno sodišče ugodilo tudi pritožbi tožene stranke zoper odločitev sodišča prve stopnje v tč. III/2 izreka sodbe.

18. Ker je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo 318. člena ZPP, je bilo potrebno sodbo in zamudno sodbo sodišča prve stopnje v skladu z določbo prvega odstavka 339. člena ZPP razveljaviti in vrniti v ponovno odločanje, v katerem bo sodišče moralo odpraviti navedene napake.

19. Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka (tretji odstavek 165. člena ZPP).

20. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.