Jedro

Glede na to, da je z dokazi potrjena tožnikova trditev, da je v križišče zapeljal, ko je na semaforju gorela zelena luč, je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da isto ne more veljati, tudi za voznika v nesreči udeleženega vozila.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim delom sodbe je sodišče prve stopnje drugotoženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati 116.741,00 SIT in mu povrniti 79.210,00 SIT pravdnih stroškov, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe do plačila.

Proti tej odločitvi je drugotožena stranka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodbe ter zavrnitev tožbenega zahtevka tožnika v celoti ter povračilo njenih pravdnih stroškov. V obrazložitvi pritožbe navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo možnosti, da sta obe vozili v križišče zapeljali pri zeleni luči. Sodišče prve stopnje je minimaliziralo krivdo tožnika in ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da tožnik ni gledal v smeri svoje vožnje. V tem je edini vzrok za nastanek nezgode, saj se sicer ne bi zaletel v avtobus. Tožnik je edini krivec za nesrečo, drugotožena stranka pa za nastalo škodo ni odgovorna.

Ocena prvostopenjskega sodišča, da je znašala vrednost dodatno vgrajene bivalne opreme v vozilo 150.000,00 SIT se ne ujema z dejstvom, da le ta v nesreči ni bila poškodovana. Napačna je tudi odločitev o stroških. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnik uspel le z 2.5 % osnovnega zahtevka. Sodišče tudi ni upoštevalo stroškov drugotožene stranke.

Pritožba je bila poslana tožeči stranki, ki pa odgovora nanjo ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišču prve stopnje vsa dejstva, ki so, glede na pravilno upoštevano materialnopravno podlago, odločilnega pomena, ugotovilo pravilno in popolno. Glede na smer iz katere sta vozili obe v nesreči udeleženi motorni vozili je izključena možnost, ki jo predpostavlja pritožba, da naj bi v križišče zapeljala pri zeleni luči na semaforju. Glede na to, da sta dve priči prepričljivo potrdili tožnikovo izpoved, da je v križišče zapeljal, ko je za njegovo smer na semaforju gorela zelena luč je prvostopenjsko sodišče pravilno sklepalo, da to isto ne more veljati tudi za voznika avtobusa. Na tak zaključek nima nobenega vpliva v pritožbi zatrjevano dejstvo, da drugi semafor v križišču ureja vožnjo le za voznike, ki prihajajo iz smeri Tavčarjeve ulice. Glede na pravilno ugotovljeno dejstvo, da je tožnik zapeljal v križišče pri zeleni luči na semaforju je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je bistven vzrok za nastalo posledico na strani šoferja avtobusa. V spisu ni podlage za pritožbeno trditev, da tožnik ni gledal v smeri svoje vožnje. Okoliščino, da je bil premalo previden pri vožnji skozi križišče pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri odločanju o tožnikovem prispevku k nastali mu škodi.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi višino škode. Čeprav bivalna oprema tožnikovega avtomobila ni bila poškodovana pa ta, sama po sebi, nima prav nobene vrednosti in deli usodo osebnega avtomobila, v katerega je bila vgrajena. Pravilno je zato sodišče prve stopnje tudi znesek dodatne opreme upoštevalo pri ugotavljanju višine tožniku nastale škode. Le na ta način bo oškodovančev premoženjski položaj prilagojen zahtevi iz 190. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki ga je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine pravilno upoštevalo.

Neutemeljena je tudi pritožbena graja odločitve o stroških. Sodišče prve stopnje je delen tožnikov uspeh upoštevalo tako, da je stroške odmerilo od prisojenega zneska odškodnine. Stroške, ki so nastali toženi stranki (toženca zastopa isti odvetnik in je stroške priglasil z enim stroškovnikom) pa je naložilo tožeči stranki, ob odločitvi s katero je tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko zavrnilo.

Po navedenem pritožbeno sodišče zaključuje, da nobeden od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni izpolnjen. Ker v postopku tudi ni bila storjena nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP, na obstoj katerih mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo drugotožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Odločitev o zavrnitvi pritožbe obsega tudi odločitev glede pritožbenih stroškov drugotožene stranke. Podlaga tej odločitvi je določba 1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 166. čl. ZPP in je posledica dejstva, da drugotožena stranka s pritožbo ni uspela.