Jedro

Pravilno je materialnopravno izhodišče, da se nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe za prostore, ki so bili predmet denacionalizacije, ugotavlja po stanju prostorov ob uveljavitvi ZDen in po cenah na dan izdelave izvedenskega mnenja oziroma v času sojenja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki 2.I. izreka v obrestnem delu tako spremeni, da se ta točka v celoti pravilno glasi: „ 2. I. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 145.781,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 137.908,22 EUR od 30.9.2016 dalje do plačila, - od zneska 3.705,04 EUR od 19.6.2017 dalje do plačila, - od zneska 926,26 EUR od 30.8.2017 dalje do plačila, - od zneska 926,26 EUR od 18.10.2017 dalje do plačila, - od zneska 1.852,52 EUR od 5.4.2018 dalje do plačila, - od zneska 463,13 EUR od 19.2.2020 dalje do plačila, vse v roku 15 dni.“

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 145.781,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 110.120,42 EUR od 30.9.2016 dalje do plačila, od zneska 35.661,08 EUR od 30.9.2016 dalje do plačila, vse v roku 15 dni (točka 2.I. izreka). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek za dodatne zamudne obresti (točka 2.II. izreka). Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 10% stroškov, tožena stranka pa tožeči stranki 90% njenih stroškov (točka 2.III. izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe (točki 2.I. in 2.III. izreka) se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, podaja pa tudi šest podrejenih predlogov. Navaja, da je izvedenec A. ločil poslovne prostore, in sicer na lokale in na pisarniške prostore. Tako razlikovanje prostorov je nepravilno glede na uporabo teh prostorov v predmetni stavbi. Izvedenec bi moral za vse poslovne prostore ugotavljati enako povprečno tržno najemnino, in sicer kot za pisarniške prostore. V predmetni stavbi ni nobenih trgovskih lokalov. Veljavna, ustaljena in enotna sodna praksa izrecno določa, da se nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe za prostore, ki so bili predmet denacionalizacije, ugotavlja po stanju prostorov ob uveljavitvi ZDen, torej na dan 7.12.1991 in po cenah na dan izdelave izvedenskega mnenja. Iz izvedenskega mnenja izvedenca A. pa izhaja, da je stanje prostorov ocenjeval po stanju na dan izdelave izvedeniškega mnenja. Izvedenec ni obrazložil, zakaj je poslovne prostore delil na trgovske lokale in pisarniške prostore. Na te pripombe toženka ni dobila nobenega odgovora. Samo sodišče je ugotovilo, da za take ugotovitve in razlikovanja ni prav nobene podlage v trditvah tožeče stranke. Sodišče je toženkine tovrstne ugovore pavšalno zavrnilo s stavkom, da nasprotni toženkin ugovor ni utemeljen, ni pa navedlo prav nobenega razloga, zakaj tako šteje. Gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Izvedenec B. bi sam moral izračunati bruto najemnino v okviru svojega izvedenskega dela in ne bi smelo priti do razlikovanja poslovnih prostorov na lokale in pisarne. Na te pripombe izvedenec B. ni podal nobenih odgovorov, ker očitno sodišče teh pripomb izvedencu niti ni posredovalo v odgovor. Toženka je v pripombah na mnenje izvedenca B. izrecno ugovarjala, da so odbitki prenizki in bi morali biti višji in v najvišji možni višini. Tudi na te pripombe tožena stranka ni dobila odgovora izvedenca B., ker mu verjetno niso bile posredovane. Take pripombe je sodišče zavrnilo šele v obrazložitvi izpodbijane sodbe, pa še v tej brez da bi navedlo razloge o teh odločilnih dejstvih. Sodišče je kršilo veljavno zakonodajo in ustaljeno sodno prakso ter tako ravnanje utemeljilo s tem, da je prevalilo dokazno breme na toženko ter ji šele sedaj v sodbi naložilo, da bi morala predložiti fotografije stanja nepremičnin iz leta 1991, čeprav ji tega veljavna zakonodaja in niti ustaljena sodna praksa ne določata. Če niti tožeča stranka niti izvedenec ne moreta ugotoviti stanja iz leta 1991, je treba šteti, da so bili prostori v letu 1991 v slabem stanju in upoštevati precej nižjo vrednost kot bruto osnovo. Na podlagi verzije bi tožnica od toženke lahko zahtevala samo to, kar je za njen solastniški delež dejansko prejela toženka in ničesar več. Toženka je del prostorov oddajala v brezplačni najem in pri tem ni imela nobene koristi. Od 1.5.2014 toženka tudi najemniku C. ni zaračunavala več polne najemnine, ampak le do 5/6 te najemnine, kar je ustrezalo solastniškemu deležu toženke na teh prostorih. Delež do 1/6, ki je pripadal denacionalizacijski upravičenki, pa od takrat dalje toženka najemniku C. ni več zaračunavala. Takšen ugovor toženke je bil podan pravočasno, saj je bistveno, da v precejšnji meri znižuje upravičenost zahtevka tožnice iz naslova verzije. Ugovor je bil tudi dovolj konkretiziran, kar podrobneje pojasni. Verzijski zahtevek je v celoti različen od zahtevka po 72. členu ZDen, za katerega je sodišče tudi samo v 13. točki obrazložitve ugotovilo, da ne gre za „čisto“ neupravičeno obogatitev in da je to zahtevek „sui generis“. Kljub takim ugotovitvam pa je sodišče nasprotno ugotovilo v 58. točki obrazložitve. Zato v tem delu sodba nasprotuje sami sebi oziroma razlogi sodbe o teh odločilnih dejstvih sami sebi nasprotujejo. Gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Ker je toženka štela, da bodo njene pripombe v celoti upoštevane, je podala tudi soglasje, da nov narok ni potreben in da sodišče lahko izda sodbo. Procesno dokazovanje z izvedencem ni bilo zaključeno tako, kot bi moralo biti, do danes pa toženka odgovora na pripombe s strani izvedenca še vedno ni dobila, teh odgovorov pa očitno nikoli ni bilo. Za pravno varnost in enotno obravnavo v enakih zadevah bi sodišče moralo ugotoviti nadomestilo v enaki višini, kot izhaja iz pravnomočne sodbe II P 2029/2016, saj gre za isto stavbo, le drugega tožnika in drugačno višino solastninskega deleža. Nezakonita je tudi odločitev glede datuma, od katerega naj bi tekle zakonske zamudne obresti na dosojeni znesek iz naslova verzije. Del zahtevka se nanaša tudi na zneske, ki so zapadli potrditvah tožnice v plačilo po datumu 30.9.2016, saj so ti zahtevki nedvomno zapadli v plačilo po 30.9.2016 oziroma šele do dne 28.2.2018, zamuda pa bi v takem primeru lahko nastala šele z dnem 1.3.2018, pred tem pa ni mogla nastati.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki si med seboj tudi ne nasprotujejo. Sodbo je mogoče preizkusiti, zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP niso podane.

6. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 27.6.2017 (list. št. 106-109 spisa) podala opis, za kakšne prostore gre (npr. lokal za storitve, poslovni lokal, pisarniški poslovni prostori), izvedenec A. pa si je za potrebe izdelave izvedenskega mnenja sporne prostore ogledal in jih nato razvrstil glede na njihovo namembnost na lokale in pisarniške prostore. Gre za strokovno oceno izvedenca, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno sprejelo. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi izvedenec moral določiti enako povprečno tržno najemnino za vse prostore, in sicer kot za pisarniške prostore. Če je izvedenec namreč ugotovil, da gre glede na namembnost za različne prostore, za katere je mogoče iztržiti drugačno višino najemnine, je njihovo razlikovanje seveda utemeljeno. Izvedenca A. je sodišče prve stopnje tudi zaslišalo, zato je tožena stranka imela možnost z izvedencem razčistiti vsa sporna vprašanja. Možnost obravnavanja pred sodiščem ji tako ni bila odvzeta. Njene pritožbene trditve, da gre zgolj za pisarniške prostore, pa pritožbenega sodišča glede na mnenje izvedenca ne prepričajo. Ne držijo tudi trditve pritožnice, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da za razlikovanje prostorov ni nobene trditvene podlage. To iz točke 28 obrazložitve sodbe ne izhaja. Ni se tudi mogoče strinjati s trditvijo pritožbe, da je sodišče prve stopnje njen ugovor le pavšalno zavrnilo. Sodišče prve stopnje je namreč obrazložilo, da je pri tem vprašanju sledilo mnenju izvedenca kot strokovnjaka.

7. Pravilno je materialnopravno izhodišče tožene stranke, da se nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe za prostore, ki so bili predmet denacionalizacije, ugotavlja po stanju prostorov ob uveljavitvi Zakona o denacionalizaciji (ZDen2) in po cenah na dan izdelave izvedenskega mnenja oziroma v času sojenja. Izvedenec A. je povedal, da je stanje prostorov ocenjeval po stanju ob ogledu, saj drugačnih podatkov o stanju prostorov v letu 1991 ni imel. Če tožena stranka zatrjuje, da je bilo stanje prostorov v letu 1991 drugačno od sedanjega, bi morala na prvi stopnji postaviti trditve o tem, kakšno je bilo stanje prostorov v letu 1991 in za takšne navedbe predložiti tudi dokaze. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka drugačnega stanja nepremičnine v letu 1991 ni dokazala. Zato ni pravilno pritožbeno stališče, da bi sodišče moralo šteti, da so bili prostori v letu 1991 v slabem stanju in upoštevati precej nižjo vrednost kot bruto osnovo.

8. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je izvedencu B. naložilo, naj pri izdelavi mnenja upošteva ocenjene bruto najemnine za posamezne nepremičnine, ki jih je ugotovil že izvedenec A. Nobenega razloga namreč ni bilo, da bi izvedenec B. moral ponovno ugotavljati bruto najemnine, saj je sodišče prve stopnje v tem delu sprejelo mnenje izvedenca A. Izvedencu B. je tako pravilno naložilo, da zgolj določi običajne odbitke oziroma bremena, ki bi jih nosila lastnica nepremičnin, redno vzdrževanje in drugo. Nato pa upoštevaje bruto najemnine in odbitke izračuna neto čisto korist, ki bi jo z oddajanjem lahko dosegla lastnica za svoj solastniški delež do 1/12 v različnih obdobjih. Na te pripombe v zvezi z razlikovanjem prostorov na lokale in pisarniške prostore tako izvedencu B. ni bilo potrebno odgovarjati. Zato mu sodišče prve stopnje tega pravilno ni naložilo, saj je to vprašanje razčistilo že z izvedencem A. oziroma je tožena stranka to možnost imela po izdelavi mnenja izvedenca A. Tožena stranka je v pripombah na mnenje izvedenca B. zgolj izražala nestrinjanje z višino odbitkov, ki so bili po njenem mnenju prenizki, vendar pa so bili ti ugovori pavšalni in dodatnega odgovora niso terjali. Tožena stranka pa se je tudi sicer strinjala s tem, da sodišče prve stopnje brez novega naroka zadevo zaključi. Neprepričljive so njene navedbe, da je pričakovala, da bodo v celoti upoštevane njene pripombe, saj sodišče prve stopnje brez drugačnega (spremenjenega) mnenja izvedenca ne bi moglo sprejeti njenih pripomb, saj gre za strokovna vprašanja. Zato pritožnica sedaj neutemeljeno navaja, da dokazovanje z izvedencem ni bilo zaključeno. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje tudi vse razloge o tem, kakšne stroške oziroma odbitke od bruto najemnine je sodišče na podlagi mnenja izvedenca upoštevalo. Ti razlogi so razvidni iz točke 33 do 43 obrazložitve sodbe, zato se ni mogoče strinjati s pritožbo, da sodba o tem vprašanju nima razlogov o odločilnih dejstvih.

9. Nobenega nasprotja tudi ni med ugotovitvami sodišča v točkah 13 in 58 obrazložitve sodbe. Sodišče prve stopnje je v točki 13 pravilno navedlo, da gre pri zahtevkih po 2. odst. 72. člena ZDen za zahtevke sui generis, da ne gre za „čisto“ neupravičeno obogatitev, v točki 58 obrazložitve sodbe pa ni ugotovilo nič nasprotnega. Predhodno je namreč v točki 57 sodbe pravilno pojasnilo, da ne drži stališče tožene stranke, da bi neupravičeno prikrajšana stranka lahko zahtevala vrnitev samo točno tistih denarnih zneskov, kot jih je zaradi uporabe stvari prejela tožena stranka. Upoštevati je namreč potrebno tudi splošno pravilo, da je potrebno prejeto vrniti oziroma nadomestiti vrednost dosežene koristi. To je potrebno upoštevati prav v primerih, kot je konkreten, namreč, da tožena stranka s tem, ko je nepremičnino oddajala, ni prejela zgolj dogovorjenih zneskov najemnine, ampak je izvrševala tudi nekatere svoje naloge na področju kulture oziroma celo obveznosti (npr. da kot ustanoviteljica javnega zavoda le-temu zagotavlja materialna sredstva za delovanje), kar je prav tako treba obravnavati kot njeno korist z materialno vrednostjo. Ker taka korist v pogodbenih razmerjih med toženko in njenimi najemniki po logiki stvari ni bila konkretno opredeljena, je sodišče prve stopnje doseženo korist tožene stranke pravilno ocenilo na podlagi tržnih najemnin, kot bi jih bilo z oddajanjem na trgu mogoče doseči. Tožena stranka je bila tista, ki je tožničin solastniški delež oddajala in imela od tega korist, in to brez pravne podlage.

10. Glede ugovora toženke, da od 1.5.2014 dalje ne zaračunava C. več polne najemnine, ampak zmanjšano za 1/6 (oz. 1/12), zaradi česar od tedaj dalje verzijski zahtevek tudi iz tega razloga ni utemeljen, je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je ta ugovor tožena stranka podala prepozno, šele v vlogi z dne 8.3.2021, in to kljub temu, da bi ga glede na čas nastanka dejstva lahko podala že v odgovoru na tožbo (1. odst. 286. člena ZPP). Ker je bil takšen ugovor prepozen, pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo na pritožbene navedbe, ki kritizirajo stališče sodišča prve stopnje, da ta ugovor tudi ni bil dovolj konkretiziran. Zato tudi ni pomembno, ali ugovor glede na njegovo vsebino v precejšnji meri znižuje upravičenost zahtevka tožnice iz naslova verzije, kot to navaja tožena stranka v pritožbi.

11. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da bi za pravno varnost in enotno obravnavo v enakih zadevah sodišče moralo ugotoviti nadomestilo v enaki višini, kot izhaja iz pravnomočne sodbe II P 2029/2016, saj gre za isto stavbo, le drugega tožnika in drugačno višino solastninskega deleža. Sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni bilo v ničemer vezano na odločitev v drugi pravdni zadevi, ki se je odvijala po tožbi drugega tožnika za plačilo istovrstnega nadomestila v isti stavbi, saj takšne vezanosti ne določa nobeno pravno pravilo.

12. Pritožba pa je utemeljena v delu, ko izpodbija odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti v zvezi z obogatitvenim zahtevkom. Sodišče prve stopnje je tudi za ta del zahtevka odločilo, da je toženka prišla v zamudo s plačilom z vložitvijo prvotne tožbe in da zakonske zamudne obresti tečejo od 30.9.2016 dalje. Pri tem ni upoštevalo, da je tožeča stranka tekom postopka povečevala svoj tožbeni zahtevek tako, da je glede na potek časa razširjala obdobje, za katerega je zahtevala plačilo za uporabo prostorov. Tako je tožbo spremenila dne 19.6.2017, 30.8.2017, 18.10.2017, 5.4.2018 in 19.2.2020. Pravilno je stališče pritožnice, da pred zapadlostjo zamudne obresti ne morejo teči. Gre za vse zneske, ki so zapadli po 30.9.2016, sodišče prve stopnje pa je odločilo, da tudi od njih tečejo zakonske zamudne obresti že od 30.9.2016 dalje. Nepravilno pa je stališče pritožbe, da je zamuda toženke za vse zneske lahko nastala šele z dnem 1.3.2018, saj je za nastop zamude odločilno, kdaj je tožnica postavila zahtevek na plačilo (2. odst. 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ3). Zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi toženke in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v drugi alineji točke 2.I. spremenilo tako, da je zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov iz naslova neupravičene obogatitve prisodilo od tedaj, ko je tožnica zahtevala njihovo plačilo s postavitvijo zahtevka v tej pravdi (5. alineja 358. člena ZPP), v presežku pa je tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti neutemeljen in ga je treba zavrniti. V ostalem delu pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

13. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Toženka s pritožbo ni uspela (1. odst. 154. člena ZPP), tožnica pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve (1. odst. 155. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Ur. l. RS, št. 27/91 s spremembami 3 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami