Jedro

V postopku je bilo ugotovljeno, da se je namembnost vsaj ene etaže objekta po letu 1967 bistveno spremenila, ne glede na to, da je stavba sedaj popolnoma rekonstruirana in za bivanjske objekte v današnjem času veljajo popolnoma drugačni bivanjski standardi kot ob koncu leta 1967. Zato zakonska fikcija izdanega uporabnega dovoljenja po prvem odstavku 197. člena ZGO-1 ni podana.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravni organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo tožeče stranke za izdajo potrdila, da ima objekt na zemljiški parc. št. 484/2 k.o. A. uporabno dovoljenje po samem zakonu. V obrazložitvi izpodbijane odločbe upravni organ prve stopnje navaja, da je v ugotovitvenem postopku ugotavljal istovrstnost namembnosti objekta v kritični časovni točki- dne 31. 12. 1967 in danes in na podlagi v ponovnem postopku izvedenih dokazov ugotovil, da obravnavani objekt v kritični časovni točki 31. 12. 1967 ni bil stanovanjske namembnosti, temveč je kot pomožni oziroma gospodarski objekt služil potrebam stanovanjskega objekta na današnji zemljišči parc. št. 484/1 k.o. A. Naveden zaključek potrjujejo zgodovinski podatki iz katastra, predvsem terenska skica izmere, v kateri je stanovanjski objekt obrobljen z debelejšo črto in vrisano hišno številko 107, vsi ostali pa so označeni s tanjšimi črtami, to pa potrjuje izjava priče B.B., ki je po oceni tožene stranke najbolj verodostojno in pristno izpovedala o njej znanih dogodkih. Tožena stranka sicer dopušča možnost, da se je obravnavani objekt, ki je bil prvotno namenjen živini kasneje občasno uporabljal kot nastanitveni, vendar se v njem zagotovo ni stalno prebivalo, saj bi sicer zagotovo imel dodeljeno lastno hišno številko. Dejstvo, da je bil zidan in da je imel streho, okna in da je dvoetažen pa še ne pomeni, da je bil zgrajen s stanovanjsko namembnostjo.

Ministrstvo za okolje in prostor je s svojo odločbo št. 35110-3/2009-11-KB z dne 30. 3. 2011 zavrnilo pritožbo tožeče stranke.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo tožene stranke iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu. V tožbi navaja, da tožena stranka v dokaznem postopku ni ugotavljala ali se je namembnost spornega objekta bistveno spremenila, ampak samo to ali je imel objekt stanovanjski namen. Odločitev utemeljuje predvsem na ugotovitvi, da sporni objekt ni imel hišne številke, ne da bi pri tem ugotavljala namembnost spornega objekta pred 31. 12. 1967 oziroma ali se je namembnost objekta bistveno spremenila. Zato je bilo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno, posledično pa tudi napačno uporabljeno materialno pravo. V zvezi z ugotovitvijo, da je bil sporni objekt v terenskih skicah izmere zarisan s tanjšimi črtami pa navaja, da gre za laično ugotovitev tožene stranke, ki ne razpolaga s strokovnim geodetskim znanjem in bi morala o tem dejstvu imenovati sodnega izvedenca ustrezne stroke, ki razpolaga s strokovnim znanjem, da bi lahko na podlagi vseh listin, historičnih ZK izpisov, nove in stare numeracije stanovanjskih hiš ter skic terenske izmere ugotovil ali je mogoče iz listinskih dokazov nesporno ugotoviti, da je bila na nekdanji parceli 484 k.o. A. samo ena stavba namenjena stanovanjskemu namenu in da je bil sporni objekt pomožni objekt. V nadaljevanju navaja, da je ostalo dejansko stanje glede vprašanja, ali se je namembnost spornega objekta bistveno spremenila nepopolno ugotovljeno. Bistvena sprememba namembnosti je pravni standard, ki bi ga morala tožena stranka v konkretnem primeru utemeljiti z izvedenimi dokazi, kar pa ni storila, saj ni utemeljila citiranega pravnega standarda in je zato napačno uporabila materialno pravo (1. točko prvega odstavka 179. člena ZGO-1). Zaslišane priče so potrdile, da je imel objekt streho, okna in dve etaži, kar kaže na to, da ni bil namenjen živini, temveč prebivanju ljudi. Ker pa tožena stranka ni postavila sodnega izvedenca, ki bi ocenil ali je bila gradnja objekta takšne narave, da je bila primerna za živino oziroma je bila primerna tudi za bivanje ljudi, je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. V obrazložitvi izpodbijane odločbe so podani pravilni razlogi za odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) v 1. točki prvega odstavka 197. člena navaja, da se šteje, da imajo uporabno dovoljenje po tem zakonu, ne glede na določbe tega zakona, ki predpisuje obveznost uporabnega dovoljenja, vse stavbe ki so bile zgrajene pred 31. 12. 1967 in poslovni prostori v njih, ki so z dnem uveljavitve tega zakona v uporabi, če se jim namembnost po navedenem datumu ni bistveno spremenila in so zemljišča na katerih so zgrajene, z dnem uveljavitve tega zakona na predpisan način evidentirana v zemljiškem katastru.

V zadevi je sporno ali se je namembnost stavbe, ki je bila nedvomno zgrajena pred 31. 12. 1967 in ima sedaj v celoti stanovanjski namen, po tem datumu bistveno spremenila.

Upravni organ prve stopnje je tudi po mnenju sodišča sledil napotilom sodbe tega sodišča III U 222/2009-7 z dne 2. 6. 2010 in v ponovnem postopku pravilno ugotovil, da je v času odločanja objekt stoječ na zemljišču parc. št. 484/2 k.o. A., ki je predmet odločanja, v zemljiškem katastru evidentiran kot stanovanjska stavba v izmeri 37 m2, kateri je bila, kakor izhaja iz upravnega spisa šele dne 23. 6. 2008 določena hišna številka C. 180 a. Upoštevaje historične zemljiško knjižne izpiske in katastrske načrte po mnenju sodišča ni verjetno izkazano, da bi imel sporni objekt nekoč hišno številko C. 181, saj izvedeni dokazi (linija objektov, historični zemljiškoknjižni izpiski, nova in stara numeracija stanovanjskih hiš ter terenska skica izmere) kažejo na to, da je hišna številka C. 181 v preteklosti pripadala objektu na današnji zemljiškoknjižni parceli št. 490 k.o. A. Tudi po mnenju sodišča je upravni organ prve stopnje pravilno zaključil, da obravnavani objekt na dan 31. 12. 1967 ni imel namembnosti stalnega prebivanja. Zgodovinski podatki iz katastra, predvsem terenska skica izmere stanovanjski objekt obrobljen z debelejšo črtno in vrisano hišno številko 107 danes predstavlja hišni naslov stanovanjske stavbe C. 180, medtem ko sporna zgradba stoječa na zemljiški parceli 484/2 k.o. A. ni imela samostojne hišne številke na dan 31. 12. 1967 in je bila pomožni objekt k stavbi C. 180, za katerega sicer obstaja določena možnost, da se je občasno uporabljal za prebivanje, kot sta izpovedali priči D.D. in E.E., ki sta sicer ožja sorodnika tožeče stranke. Iz pričevanja priče B.B., sicer neposredne sosede, stanujoče v C. 177, pa izhaja, da se je pritličje sporne zgradbe uporabljalo nekoč za nastanitev živine. Glede na navedeno sodišče zaključuje, da je bilo v dokaznem postopku dovolj zanesljivo dokazano, da se sporna hiša ni uporabljala v celoti kot stanovanjski objekt in dodatno angažiranje izvedencev gradbene in geodetske stroke ne bi pripomoglo k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja. Zato po mnenju sodišča ugovor tožeče stranke glede bistvene kršitve pravil postopka v zvezi z imenovanjem izvedencev ni utemeljen.

ZGO-1 v prvem odstavku 197. člena kot pogoj za uveljavitev zakonske fikcije izdanega uporabnega dovoljenja določa, da je stavba v celoti v uporabi, in da se namembnost po navedenem datumu ni bistveno spremenila. Iz ugotovitev upravnega postopka pa nedvomno izhaja, da se je namembnost vsaj ene etaže spornega objekta po letu 1967 bistveno spremenila ne glede na to, da je stavba sedaj popolnoma rekonstruirana in za bivanjske objekte v današnjem času veljajo popolnoma drugačni bivanjskih standardi kot ob koncu leta 1967. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu ZUS-1), po tem ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen ter da je izpodbijani akt pravilen in na zakonu utemeljen.

K točki II. izreka: Stroškovni zahtevek tožeče stranke je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.