Jedro

Iz pritožnikovih izjav izhaja, da okoliščin za priznanje statusa begunca pritožnik v obravnavani zadevi ne uveljavlja, pač pa je uveljavljal samo subsidiarno obliko zaščite iz tretjega odstavka 2. člena v zvezi z 28. členom ZMZ. Izpolnjenost pogojev za priznanje te oblike zaščite je tožena stranka ugotavljala v pospešenem postopku, ki ga ZMZ (členi 52 do 55) za to obliko mednarodne zaščite ne izključuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 30. 3. 2010. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi četrte alineje 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ (Ur. l. RS, št. 111/2007, 111/2008 – odl. US in 58/2009) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka) in na podlagi četrte alineje 74. člena v zvezi z drugim odstavkom 52. člena ZMZ odločila, da mora tožnik nemudoma po pravnomočnosti te odločbe zapustiti Republiko Slovenijo (2. točka izreka). S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

2. Sodišče prve stopnje se strinja z odločitvijo tožene stranke in sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Sklicuje se na določbo 20. člena in določbo četrte alineje 55. člena ZMZ.

3. Zoper izpodbijano sodbo je tožnik vložil pritožbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da tožena stranka ni ugotovila dejstev, ki bi kazala na to, da je tožnik lažno predstavil razloge, na katere opira svojo prošnjo. Če ni vložil prošnje takoj, ko je zapustil izvorno državo, ampak šele po nekaj manj kot treh mesecih, prošnje še ni dovoljeno takoj zavrniti kot neutemeljeno, temveč je treba presoditi, ali obstajajo utemeljeni razlogi za takšno ravnanje. Možnosti, da bi izkazal utemeljene razloge, zakaj prošnje ni vložil prej, ni imel, zato je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP (Ur. l. RS, št. 80/99 in naslednji). Že pri podaji prošnje je pojasnil, da ni vedel, da lahko zaprosi za mednarodno zaščito v Italiji, ta okoliščina pa bi morala biti razjasnjena v postopku z nadaljnjimi vprašanji in podvprašanji upravnega organa, vendar ni bila in sodišče se na to ni oziralo, kar je v nasprotju s sodno prakso (sodba Vrhovnega sodišča I Up 426/2007, odločba Ustavnega sodišča Up-1024/05-9) ter ustavno zagotovljeno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Po stališču sodne prakse (sodba Vrhovnega sodišča I Up 481/2009) je v vsakem primeru treba presoditi, ali so izpolnjeni pogoji za subsidiarno obliko mednarodne zaščite, in je zato nesprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da na podlagi ugotovljene tožnikove splošne neverodostojnosti tožena stranka ni bila dolžna ugotavljati, ali obstoji resna in individualna grožnja za tožnikovo življenje. S tem je sodišče kršilo 3. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP) in načelo nevračanja iz 20. člena ZMZ. V postopku je pojasnil, da mu v primeru vrnitve v matično državo grozi smrt. Njegov strah je tako subjektivno kot objektivno utemeljen, saj ga je sosed že trikrat poskušal ubiti, tako da je nanj streljal z orožjem. Kosovo še ni pravna država in v primeru vrnitve tožnika na Kosovo bo Republika Slovenija odgovorna za njegovo življenje, hkrati pa tudi za kršitev 3. člena EKČP, ki prepoveduje mučenje, nečloveško ali poniževalno ravnanje, kar je eden od razlogov za subsidiarno obliko zaščite na podlagi tretjega odstavka 2. člena ZMZ, če je tujec soočen z utemeljenim tveganjem, da bo utrpel resno škodo v smislu 28. člena ZMZ. Zato predlaga, naj sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbi ugodi, podrejeno pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Hkrati predlaga tudi oprostitev plačila sodnih taks.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo v obravnavani zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno in je tožena stranka pravilno odločila v pospešenem postopku, s tem, ko je uporabila četrto alinejo 55. člena ZMZ.

7. O mednarodni zaščiti odloča pristojni organ v pospešenem postopku (54. člen ZMZ), če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena ZMZ, če so ti podani, pri čemer lahko prošnjo v pospešenem postopku zavrne kot očitno neutemeljeno, če je podan kateri od razlogov, navedenih v 55. členu ZMZ. Po presoji Vrhovnega sodišča so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi formalni pogoji za odločanje v pospešenem postopku, določeni v 54. členu ZMZ. Dejansko stanje je bilo mogoče v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena ZMZ, spoštovana so bila vsa procesna jamstva in pravice, podan pa je bil tudi materialnopravni pogoj za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene v pospešenem postopku, določen v četrti alineji 55. člena ZMZ.

8. V četrti alineji 55. člena ZMZ je določeno, da pristojni organ zavrne prošnjo v pospešenem postopku kot očitno neutemeljeno, če je prosilec lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje, predvsem, kadar so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne in v nasprotju z informacijami o izvorni državi iz osme alineje 23. člena tega zakona. Tožena stranka je ocenila, sodišče prve stopnje pa se je z njeno oceno strinjalo, da je tožnik, ki naj bi zaradi grožnje s smrtjo odšel 21. 6. 2009 iz izvorne države preko Črne gore v Italijo in naprej v Avstrijo ter tam zaprosil za mednarodno zaščito šele po skoraj treh mesecih bivanja, lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje ter s tem izkazal, da ni splošno verodostojen.

9. Vrhovno sodišče se strinja z oceno tožene stranke in sodišča prve stopnje, da na podlagi tožnikovih izjav ni mogoče ugotoviti njegove splošne verodostojnosti kot pogoja za izvedbo nadaljnjega postopka (peta alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ). Tožnik je v prošnji za mednarodno zaščito navajal, da je v letu 2007 in 2008 začasno prebival v Republiki Sloveniji. Zaradi zdravstvenih težav njegovih sorodnikov so on in na njegovo ime družina, katere član je, najemali pri določeni osebi posojila, ki pa jih ni mogel vrniti. Ta oseba ga je v njegovi domači vasi dvakrat oziroma trikrat napadla s strelnim orožjem, do česar naj bi prišlo aprila 2009. Dne 21. 6. je izvorno državo zapustil ter preko Črne gore odpotoval v Italijo, od tu pa po dveh dneh v Avstrijo, kjer je za mednarodno zaščito zaprosil 18. 9. 2009. Od tam je bil dne 16. 12. 2009 na podlagi Dublinske uredbe s strani varnostnih organov premeščen v Republiko Slovenijo. Za mednarodno zaščito v Italiji ni zaprosil, ker za to možnost ni vedel. Zakaj zanjo ni takoj zaprosil v Avstriji, ni povedal. 10. Tretji odstavek 21. člena ZMZ v tretji alineji določa, da pristojni organ v primeru, kadar prosilec v postopku ne more predložiti nobenih dokazov, kot je tudi v obravnavani zadevi, pri presoji o prosilčevi prošnji za mednarodno zaščito upošteva, ali so njegove izjave skladne in verjetne, v peti alineji pa določa, da mora biti pri tem ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost. Glede na navedena dejstva se Vrhovno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje in toženo stranko, da tožnikova splošna verodostojnost ni bila izkazana, saj so njegove navedbe in njegova ravnanja v takšnem nasprotju, da izjavam glede na ravnanje ni mogoče verjeti. Tožnik ni pojasnil niti časovnega neskladja med zatrjevanimi grožnjami s smrtjo v aprilu 2009 in izkazanim odhodom v tujino 21. 6. 2009, prav tako pa tudi ni pojasnil svojega ravnanja v Avstriji od prihoda vanjo 23. 6. 2009 do vložitve prošnje za mednarodno zaščito 18. 9. 2009. S tem je tožnik vnesel dvom tudi v resničnost vseh svojih navedb in trditev. Po presoji Vrhovnega sodišča je zato sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je dokazna ocena, ki jo je sprejela tožena stranka in na kateri gradi stališče o tožnikovi neverodostojnosti, pravilna. Tako je tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka na podlagi četrte alineje 55. člena ZMZ pravilno zavrnila tožnikovo prošnjo za subsidiarno obliko mednarodne zaščite (tretji odstavek 2. člena ZMZ) kot očitno neutemeljeno. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni podlage za uporabo 20. člena ZMZ, saj tožnik tam navedenih okoliščin ni uveljavljal. 11. Ob upoštevanju navedenega pritožbeni ugovori, s katerimi tožnik smiselno ponovi tožbene ugovore, na katere je po presoji Vrhovnega sodišča pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje, na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ne morejo vplivati. To velja tudi glede pritožbenega ugovora, da bi bilo v vsakem primeru treba presoditi, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje subsidiarne zaščite, ker naj bi to nalagala sodba tega sodišča I Up 481/2009 in da je nesprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je na podlagi ugotovljene tožnikove splošne neverodostojnosti logično, da tožena stranka ni ugotavljala, ali obstaja resna in individualna grožnja za življenje, s čimer je kršilo 3. člen EKČP in načelo nevračanja iz 20. člena ZMZ.

12. Iz pritožnikovih izjav izhaja, da okoliščin za priznanje statusa begunca pritožnik v obravnavani zadevi ne uveljavlja, pač pa je uveljavljal samo subsidiarno obliko zaščite iz tretjega odstavka 2. člena v zvezi z 28. členom ZMZ. Izpolnjenost pogojev za priznanje te oblike zaščite je tožena stranka ugotavljala v pospešenem postopku, ki ga ZMZ (členi 52 do 55) za to obliko mednarodne zaščite ne izključuje. Tožena stranka je po mnenju sodišča pravilno presodila, da je podan razlog za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku (54. člen ZMZ) kot očitno neutemeljene po določbi četrte alineje 55. člena ZMZ, zato ni bila dolžna okoliščin iz druge alineje 28. člena ZMZ še posebej raziskovati.

13. Na odločitev sodišča tudi ne more vplivati pritožbeni ugovor kršitve pravil postopka, ki naj bi bila v tem, da tožena stranka pritožnika ni vprašala za razlog zakasnele vložitve prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Avstriji. Ta kršitev bi bila relevantna, če bi bila odločitev tožene stranke in sodišča oprta na peto alinejo 55. člena ZMZ.

14. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Odločanje o pritožbenem predlogu za oprostitev sodnih taks pa ni potrebno, saj je bil tožnik plačila sodnih taks oproščen že s prvostopenjsko sodno odločbo.