Jedro

Tožnica je upravičena do enkratne denarne pomoči v višini devetih zadnjih plač njenega pokojnega soproga, saj je življenje izgubil na redni poti od delovnega mesta do stanovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici izplača enkratno denarno pomoč v višini 7.252,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2004 dalje do plačila; višji zahtevek pa je zavrnilo (prvi odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 1.672,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka (drugi odstavek izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbo 98. č člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94, 44/97, 87/97, 47/02, 40/04), ko je tožnici v zvezi s smrtjo njenega moža dosodilo enkratno denarno pomoč v višini devetih zadnjih neto plač pokojnega soproga. Iz citirane določbe namreč izhaja, da je do enkratne denarne pomoči upravičena le tista družina pokojnega pripadnika Slovenske vojske, ki je življenje izgubil pri opravljanju svojega dela. ZObr ne omenja, da se v opravljanje dela šteje tudi prihod in odhod iz službe, ravno tako tega ne navaja Pravilnik o kriterijih za določitev višine in načina izplačila stroškov pogreba in enkratne denarne pomoči ob smrti pripadnika stalne sestave Slovenske vojske (v nadaljevanju pravilnik), ki je bil izdan na podlagi 3. odstavka 98. č člena ZObr. Citirani pravilnik je edini predpis, za katerega je že zakonodajalec ocenil, da ga je potrebno izdati zaradi natančnejše ureditve pravice do izplačila stroškov pogreba ter enkratne denarne pomoči ob smrti pripadnika Slovenske vojske. Pravilnik pri tem uporablja enako dikcijo kot ZObr, torej smrt pripadnika SV, ki je izgubil življenje pri opravljanju svojega dela. Sodišče prve stopnje se pri svoji odločitvi zmotno sklicuje na določbo 1. alineje 2. člena Navodila o načinu in postopku prijavljanja in raziskovanja nesreč in poškodb pri delu ter poklicnih bolezni v Ministrstvu za obrambo z dne 3. 8. 1998 (v nadaljevanju: navodilo). Določba 98. č člena ZObr je bila namreč dodana šele z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o obrambi (ZObr-C, Ur. l. RS, št. 47/2002), ki je začel veljati 29. 5. 2002 (pravilno 13. 6. 2002, 29. 5. 2002 pa je bil zakon objavljen), navodilo pa je pričelo veljati že 18. 8. 1998, njegove spremembe pa 13. 4. 2000. Sodišče prve stopnje je tako pri interpretaciji določbe 98. č člena ZObr, kot višjega in novejšega predpisa povsem nepravilno uporabilo določbo 1. alineje 2. člena navodila, torej nižjega in starejšega predpisa. Nesprejemljivo je, da sodišče pri interpretaciji zakona uporabi starejši podzakonski predpis. Sicer pa je bilo navodilo izdano na podlagi in za potrebe izvrševanja Zakona o varstvu pri delu (Ur. l. SRS, št. 47/86) in ne na podlagi citiranega 98. č člena ZObr. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožnikov zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču v novo sojenje.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo navedla, da je med strankama nesporno, da je pokojni mož tožnice preminil na poti iz službe. V zvezi z utemeljenostjo tožbenega zahtevka se tako postavlja le vprašanje, ali je pot na delo in z dela potrebno šteti za opravljanje dela ali ne. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno ugotovilo pravno naravo prihoda in odhoda z dela in je pravilno štelo, da je pokojni mož tožnice življenje izgubil pri opravljanju dela, saj je med opravljanje dela šteti tudi prihod in odhod z dela. Na takšen zaključek napotuje tudi interni akt tožene stranke, to je navodilo, ki izrecno določa, da je poškodba pri delu dogodek, ki ima za posledico poškodbo delavca kot posledico neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega učinka itd., kakor tudi poškodba, povzročena na že navedeni način, ki jo delavec utrpi na svoji redni poti od stanovanja do delovnega mesta ali dolžnosti ter nazaj. Tožena stranka je tako s svojimi internimi akti sama definirala, kaj se šteje za poškodbo pri opravljanju dela, zato se ni mogoče strinjati z njenim tolmačenjem, da navodilo ne velja, ker je bila zakonska podlaga (98. č člen ZObr), sprejeta kasneje kot navodilo tožene stranke. Navodilo je bilo v času dogodka v veljavi in ga je potrebno upoštevati glede na to, da zakon posebej ne določa, kaj se šteje za poškodbo pri delu. Če bi tožena stranka v resnici menila, da je veljavno navodilo neprimerno in sporno, bi ga spremenila ob uveljavitvi ZObr-C. Vendar pa tožena stranka tega ni storila, verjetno ravno zato, da je lahko priznavala enkratne denarne pomoči tudi v primeru, ko so njihovi delavci doživeli škodni dogodek na poti na delo ali z dela. Tožnica predlaga, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/07) je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki sta navedena v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba formalno sicer uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pri tem ne navaja, katerih odločilnih dejstev sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali pa jih je ugotovilo napačno. Dejansko se vse pritožbene navedbe nanašajo na pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi drugega odstavka 98. č člena ZObr tožnici dosodilo enkratno denarno pomoč v višini devetih zadnjih neto plač njenega pokojnega soproga. Drugi odstavek 98. č člena ZObr namreč določa, da ima v primeru iz prejšnjega odstavka (gre za primer, ko pripadnik stalne sestave Slovenske vojske pri opravljanju dela izgubi življenje) družina oziroma zakonec pokojnega pravico do enkratne denarne pomoči, in sicer od šestih do desetih zadnjih plač pokojnega. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določbo 2. alineje 1. odstavka 4. člena pravilnika, po kateri enkratna denarna pomoč znaša devet zadnjih neto plač pokojnega, če je bil povprečen prihodek na družinskega člana večji od minimalne plače in manjši ali enak 150 % minimalne plače. Ob ugotovitvi, da je mesečni prihodek na družinskega člana znašal 668,45 EUR, minimalna plača v obravnavanem obdobju pa 511,60 EUR, je tožnici pripadala enkratna denarna pomoč v višini devetih zadnjih neto plač pokojnega. Sicer pa višina enkratne denarne pomoči sploh ni sporna, temveč je za toženo stranko sporno, ali je tožnica do te pomoči sploh upravičena, češ da tožničin mož ni izgubil življenja pri opravljanju dela, temveč na poti z dela.

Določbe 98. č člena ZObr nikakor ni mogoče tolmačiti tako, da z njimi ni pokrit tudi primer, ko pripadnik stalne sestave življenje izgubi na redni poti od delovnega mesta do stanovanja. Sodišče prve stopnje se je pri tolmačenju te določbe utemeljeno oprlo tudi na določbo 2. člena navodila, ki določa, da je poškodba pri delu tudi poškodba, povzročena na že navedeni način (zaradi neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka ter poškodba, ki je sprememba hitre spremembe položaja telesa, njegove nenadne obremenitve ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma), ki jo utrpi delavec na svoji redni poti od stanovanja do delovnega mesta ali dolžnosti in nazaj ter na službeni poti. Zmotno je stališče tožene stranke, da sklicevanje na navodilo ni primerno, češ da gre za nižji in starejši akt od Zobr-C. Navodilo namreč ureja tudi poškodbe pri delu, pri katerih so poškodbe tako hude, da je nastopila smrt delavca takoj ali pozneje in je podana vzročna zveza med poškodbo in smrtjo. Glede na to, da navodilo govori o poškodbi pri delu in smrtni poškodbi pri delu, je očitno, da se uvodna opredelitev iz 2. člena o tem, da gre za poškodbe v vzročni zvezi z opravljanjem dela na določenem delovnem mestu ali dolžnosti, kakor tudi poškodbe, ki jih delavec utrpi na svoji redni poti od stanovanja do delovnega mesta ali dolžnosti in nazaj ter na službeni poti, nanaša tako na poškodbo pri delu, kot na hujšo poškodbo pri delu in na smrtno poškodbo pri delu. Določba navodila o tem, kaj je poškodba pri delu, je povsem identična določbi 2. alineje 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1-UPB2, Ur. l. RS, št. 20/2004). Ta namreč določa, da se za poškodbo pri delu po tem zakonu šteje tudi poškodba, povzročena na način iz prejšnje alineje, ki jo utrpi zavarovanec na redni poti od stanovanja do delovnega mesta in nazaj, na službeni poti ali na poti, da nastopi delo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka, saj odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil za ta spor potreben v smislu določbe 1. odstavka 155. člena ZPP.