Jedro

Darilna pogodba, s katero je stečajni dolžnik sinu podaril več nepremičnin, predstavlja neodplačno razpolaganje v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja, ki ima lastnost izpodbojnega pravnega dejanja, za katerega je bil pravočasno uveljavljen zahtevek za njegovo izpodbijanje. Ker gre za izpodbojno zakonsko domnevo zlorabe pravice do odpusta obveznosti, je bilo na stečajnemu dolžniku, da izpodbije, da so bili z navedenim neodplačnim razpolaganjem upniki oškodovani, ker je posledica darilne pogodbe zmanjšanje čiste vrednosti premoženja zaradi odsvojitve nepremičnin tako, da bodo zaradi tega upniki prejeli plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če darilna pogodba ne bi bila sklenjena.

Razpolaganj po začetku stečajnega postopka (dvigi iz transakcijskega računa in odpoved dediščini) stečajni dolžnik ne more opravičiti s sklicevanjem na nevednost, ker je menil, da do pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka ni omejen v svoji poslovni sposobnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek odpusta obveznosti ustavilo in predlog za odpust obveznosti zavrnilo.

2. Zoper navedeni sklep se je stečajni dolžnik pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se ugodi njegovi pritožbi in postopek z ugovorom proti odpustu obveznosti ustavi oziroma podrejeno izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Odpust obveznosti ni dovoljen, če iz ravnanja stečajnega dolžnika v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja izhaja, da bi bil odpust obveznosti temu stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti, ko gre torej za zlorabo pravice do odpusta obveznosti (tretji odstavek 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP). Namen postopka odpusta obveznosti je poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ki ga lahko pridobi do poteka preizkusnega obdobja (prvi odstavek 399. člena ZFPPIPP). Velja, če se ne dokaže drugače, da predlog za odpust obveznosti pomeni zlorabo pravice do odpusta obveznosti, če je stečajni dolžnik izvedel pravno dejanje, ki ima po 271. člena ZFPPIPP značilnost izpodbojnega pravnega dejanja, in je bil v skladu z 277. členom ZFPPIPP uveljavljen zahtevek za izpodbijanje tega pravnega dejanja (4. točka četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP).

5. Iz navedenih zakonskih določil je razvidno, da ni pomembno, ali je bilo dejanje, ki je bilo izpodbijano, odpravljeno in je bil v stečajno maso plačan znesek, ki ustreza protivrednosti takega razpolaganja.1 Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo naslednja pravno relevantna dejstva: darilna pogodba, s katero je stečajni dolžnik 9. 12. 2013 sinu podaril več nepremičnin, predstavlja neodplačno razpolaganje v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja, ki ima lastnost izpodbojnega pravnega dejanja, za katerega je bil pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici pod opr. št. Pg 10/2019 pravočasno uveljavljen zahtevek za njegovo izpodbijanje. Upoštevajoč, da takšno razpolaganje predstavlja izpodbojno zakonsko domnevo zlorabe pravice do odpusta obveznosti, je bilo na stečajnemu dolžniku, da izpodbije, da so bili z navedenim neodplačnim razpolaganjem upniki oškodovani, ker je posledica darilne pogodbe zmanjšanje čiste vrednosti premoženja zaradi odsvojitve nepremičnin tako, da bodo zaradi tega upniki prejeli plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če darilna pogodba ne bi bila sklenjena (1. točka prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP). Tega bremena stečajni dolžnik ni zmogel. 6. Za neodplačne pogodbe je namreč značilno, da že sklenitev pogodbe povzroči zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika. Zmanjšanje čiste vrednosti premoženja nujno oslabi dolžnikov poslovno finančni položaj in s tem (so)prispeva k nastanku dolžnikove insolventnosti. Zato so neodplačna razpolaganja izpodbojna tudi, če so bila opravljena, preden je dolžnik postal insolventen. Pomembno je le, da so bila opravljena znotraj obdobja izpodbojnosti.2 Zato stečajni dolžnik ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je v času sklenitve darilne pogodbe razpolagal še z dovolj sredstvi za poplačilo upnikov. Za presojo je odločilno, da je v izpodbojnem obdobju, ko je dolgove že imel in so ti naraščali in bi zato moral storiti vse za poplačilo upnikov in se ne bi smel odpovedati delu premoženja oziroma z njim razpolagati tako, da je bilo na voljo manj stečajne mase, kot bi je bilo sicer, storil ravno to. Več nepremičnin, ki niso bile brez vrednosti, je podaril sinu, znesek na račun njihove vrednosti pa je bil v stečajno maso plačan šele po intervenciji upravitelja, ki je za to moral vložiti izpodbojno tožbo.

7. Neutemeljeno je tudi pritožbeno vztrajanje stečajnega dolžnika, da sploh ni razpolagal s svojim premoženjem, ker je sin nepremičnine priposestvoval v letu 2009. To stališče je v nasprotju tako z vknjiženimi podatki v zemljiški knjigi glede lastništva in prepovedi razpolaganja v času sinovega 18. rojstnega dne, ko naj bi prišlo do ustne darilne pogodbe, kot tudi z vsebino pisne darilne pogodbe z dne 9. 12. 2013, kar je vse pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanemu sklepu in se višje sodišče v izogib ponavljanju na te razloge sklicuje. Da predpostavki za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem (dobroverna lastniška posest in 10 letna priposestvovalna doba) nista mogli biti izpolnjeni že v letu 2009, pa nenazadnje potrjuje kar sama pritožbena navedba, da je bila prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin iz zemljiške knjige izbrisana leta 2004. 8. Višje sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno ustavilo postopek odpusta obveznosti in zavrnilo predlog za odpust tudi zaradi dveh dodatnih razlogov, in sicer, ker je stečajni dolžnik kršil svoje obveznosti prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP (1. točka prvega odstavka 406. člena ZFPPIPP) s tem, ko je po začetku stečajnega postopka opravil dejanje, katerega predmet je bilo razpolaganje z njegovim premoženjem, ki spada v stečajno maso (iz transakcijskega računa v Italiji je med 14. in 24. 9. 2018 dvignil šest zneskov v skupni višini 23.357,28 EUR) in se brez soglasja sodišča odpovedal dediščini (21. 9. 2018 je na zapuščinskem naroku podal dedno izjavo, s katero se je v korist sodediča odpovedal dednemu deležu po pokojnem očetu).

9. Navedenih razpolaganj stečajni dolžnik ne more opravičiti s sklicevanjem na nevednost, ker je menil, da do pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka ni omejen v svoji poslovni sposobnosti. Prvi odstavek 386. člena ZFPPIPP jasno določa, da se poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omeji z začetkom stečajnega postopka. Pravne posledice začetka stečajnega postopka pa nastanejo z začetkom dneva, ko je bil objavljen oklic o začetku stečajnega postopka (prvi odstavek 244. člena ZFPPIPP), ki mora biti objavljen hkrati z objavo sklepa o začetku stečajnega postopka (tretji odstavek 243. člena ZFPPIPP). V obravnavani zadevi sta bila sklep in oklic o začetku postopka osebnega stečaja objavljena 11. 9. 2018, pri čemer je oklic vseboval izrecno opozorilo, da stečajni dolžnik ne more samostojno opravljati pravnih dejanj, katerih predmet je razpolaganje s premoženjem, ki spada v stečajno maso, in se brez soglasja sodišča odpovedati dediščini (12. in 13. točka). Pri tem je imel stečajni dolžnik tako v zapuščinskem postopku kot tudi ves čas predhodnega postopka pravno pomoč odvetnika, ki je skupaj z njim pristopil na oba naroka, sklep o začetku stečajnega postopka pa mu je bil vročen 13. 9. 2018. Stečajni dolžnik navedenih razpolaganj tudi ne more opravičiti s sklicevanjem na nagibe, ki so ga pri tem vodili, ker zadošča, da je do nedovoljenega razpolaganja prišlo po začetku stečajnega postopka. Zato ni pravne podlage za presojo pritožbenih navedb, da se je stečajni dolžnik dediščini odpovedal v želji po pravičnosti in spoštovanju želje pokojnega očeta oziroma denar z računa dvignil, ker je nespametno želel rešiti finančni položaj s pomočjo iger na srečo. 10. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je dejansko stanje glede daril, ki jih je stečajni dolžnik prejel od očeta še za čas njegovega življenja, zmotno in nepopolno ugotovljeno. Stečajni dolžnik namreč s pavšalno navedbo, da je „že za časa življenja prejel precej daril večjih vrednosti“ ni zadostil niti trditvenemu bremenu, ki ga je nosil za ugovor, da ne bo dedoval oziroma, da za to „obstaja zgolj mala verjetnost“. Zato tudi ni bila naloga sodišča prve stopnje, da bi v predloženih dokazih samo iskalo pravno relevantna dejstva glede obstoja daril, njihove vrednosti in vračunanja v vrednost dednega deleža ob zakonitem dedovanju, ki bi bila potrebna za presojo ugovora Glede na 212. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki jasno razlikuje med trditvami in dokazi ter glede na ustaljeno sodno prakso, dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Navedba, da vrednost daril ni sporna, ker so bila stečajnemu dolžniku dana v obliki nepremičnega premoženja z darilnimi pogodbami, pa predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

11. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka, ker ni zaslišalo prič A. A. in B. B. Njeno zaslišanje je stečajni dolžnik predlagal za potrditev dejstva, da med njima ne obstoji zunajzakonska skupnost. Ker se negativnih dejstev ne dokazuje, je bil ta dokazni predlog nepotreben, zato ga sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo. Res je sicer, da zavrnitve tega dokaza ni izrecno obrazložilo, vendar ta opustitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, saj odločitev ni v ničemer oprta na odnos stečajnega dolžnika in B. B., iz obrazložitve izpodbijanega sklepa kot celote pa izhaja, da so za presojo pravno odločilnih dejstev zadostovali listinski dokazi. Slednje je bil tudi razlog, zaradi katerega sodišče ni zaslišalo priče A. A. Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, saj 213. člen ZPP izrecno določa, da dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo, o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, pa odloča sodišče. Stečajni dolžnik z izvedbo teh dveh dokazov tudi ne bi mogel doseči drugačne odločitve. Višje sodišče še ugotavlja, da sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene druge kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

1 VSL sklep 701/2017. 2 dr. Nina Plavšak, Komentar Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, Tax-Fin-Lex, 2017, str. 652.