Jedro

Kršenje solastninske pravice, med drugim solastnikovega upravičenja, da nepremičnino uporablja sorazmerno svojemu idealnemu deležu, je okoliščina, ki se obravnava v civilnem sodnem postopku in ne vpliva na imetništvo deleža v solastnini.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje ter v postopku mediacije v pravdnem postopku I P 2133/2011, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožnica do 2/5 lastnica nepremičnine – št. stavbe 444, št. dela stavbe 113 v k.o. ... Ker na podlagi njenih navedb v prošnji ne gre za stavbo, v kateri bi prebivala, ne gre za nepremičnino, ki se je glede na 1. alinejo 2. odstavka 23. člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) ne upošteva pri ugotavljanju tožničinega premoženja. Organ je zato vpogledal obvestilo o poskusnem izračunu vrednosti nepremičnin GURS z dne 14. 9. 2011, ki ga je predložila tožnica. Iz njega izhaja, da tržna vrednost nepremičnine znaša 106.062,00 EUR, lastninski delež prosilke torej 42.424,80 EUR. Z njim lahko tožnica razpolaga, saj na njem v zemljiški knjigi ni vknjiženih nobenih omejitev. Ker omenjeno nepremično premoženje oz. njegova vrednost na podlagi 23. člena ZSV v zvezi s 14. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, to je 13.836,60 EUR, je presežen limit za odobritev BPP.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da še ni lastnica hiše na naslovu ..., kjer živi, ker postopek dedovanja po pokojnem očetu še poteka. Kar pa zadeva dvopetinski delež stanovanja, ki ji ga je dal njen pokojni mož, pa z njim dejansko ne more razpolagati ali ga uporabljati, saj v stanovanju živi možev vnuk. Njegova odvetnica si lasti njeno spalnico, hodi vanjo, krade njene dragocenosti in prebira dnevnike ter zapiske. Krši ji tudi pravico do zasebnosti, zaradi česar ima tožbo z začasno odredbo za zaščito lastnine. V nadaljevanju opisuje okoliščine in ravnanja moževega vnuka, s katerimi ji ta onemogoča uporabo solastnega deleža, ter grožnje, ki jih je deležna s strani v tožbi naštetih oseb, proti katerim ne more nič. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in ji dodeli BPP. Prosi tudi za oprostitev plačila taks.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je tožnica lastnica dela stavbe št. 113 do 2/5 v stavbi št. 444 k.o. ..., da je vrednost njenega deleža 42.424,80 EUR, da v omenjeni nepremičnini ne živi in da gre za premoženje, ki presega 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, to je 13.836,60 EUR. Sodišče se zato v celoti strinja z razlogi izpodbijane odločbe, s katerimi je pojasnjeno, da tožnica zaradi vrednosti svojega premoženja ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev BPP, ter s pravno podlago, na katero je organ oprl svojo odločitev. Teh razlogov zato ponovno ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Ker tudi ni sporno, da v zemljiški knjigi pri navedenem solastnem deležu ni vpisanih nobenih omejitev, je pravilen tudi sklep, da v pravnem pogledu ni ovir za tožničino razpolaganje z njim, tako da lahko ta delež obremeni ali proda. Okoliščine, ki jih tožnica navaja v tožbi in ki naj bi ji onemogočale uporabo deleža, pa na ugotavljanje dejstva, da je lastnica nepremičnine v ugotovljeni višini, samo po sebi ne more vplivati. Kršenje solastninske pravice, med drugim solastnikovega upravičenja, da nepremičnino uporablja sorazmerno svojemu idealnemu deležu (1. odstavek 66. člena Stvarno pravnega zakonika, SPZ), je okoliščina, ki se obravnava v civilnem sodnem postopku in ne vpliva na imetništvo deleža v solastnini.

Neutemeljen je tudi tožničin predlog, naj jo sodišče v tej zadevi oprosti plačila sodnih taks. Na podlagi 4. odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) se taksa v postopkih odločanja o dodelitvi BPP ne plačuje, kar pomeni, da je tožnica oproščena njenega plačila že na podlagi samega zakona.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.