Jedro

V obravnavanem primeru tožena stranka ni pravilno ugotavljala dejanskega stanja, kolikor se nanaša na osebnost in starost samega obdolženca kot mlajšega polnoletnika in drugih konkretnih okoliščin na strani tožnika, ki bi kazale na to, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel tožnik kot obdolženi v kazenski zadevi že med tekom predkazenskega postopka strokovno obrambo z zagovornikom, izhajajoč iz stališča, da za zadevno kaznivo dejanje po 2. odstavku 206. člena KZ-1 glede na zagroženo kazen zapora od treh let do petnajst let pogojna obsodba ni mogoča. Tako poenostavljena razlaga je napačna. V tem pogledu sodišče meni, da če bi bil namen zakonodajalca, da se brezplačna pravna pomoč ne more dodeliti v nobenem primeru za obdolžence v kazenskem postopku, bi to brez dvoma lahko uvrstil med izjeme (ki jih je taksativno določil z določili 1., 2. in 3. alinee 8. člena ZBPP, ki jih je v skladu s pravili o razlagi pravnih norm potrebno razlagati restriktivno).

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 81/2012 z dne 16. 4. 2012 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 350,00 EUR, povečane za 20 % DDV, kar skupaj znaša 420,00 EUR v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika z dne 13. 2. 2012 za zastopanje v predkazenskem in kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Kranju v kazenski zadevi K 52116/2011. Tožena stranka je v postopku vpogledala v vlogo tožnika s prilogami ter ugotovila, da je tožnik dijak, ki sta ga, enak kot njegovo mladoletno sestro, dolžna preživljati njuna starša, oče A.A. in mati B.B., ki živijo na naslovu stalnega bivališča poleg tožnika, kot je razvidno iz potrdila iz gospodinjske evidence. Nadalje ugotavlja, da očetova plača mesečno znaša 779,38 EUR neto, plača matere pa 524,59 EUR, drugih dohodkov pa družina nima. Na družinskega člana tako mesečno odpade 325,99 EUR. Premoženje družine predstavlja osebni avtomobil Renault Clio 1,2, letnik 2005 ter stanovanjska hiša in ostale nepremičnine v vrednosti 11.719,00 EUR (cenitev GURS), drugega premoženja pa družina nima. Na podlagi navedenega tožena stranka zaključuje, da tožnik kot prosilec ne razpolaga s premoženjem, ki bi dosegalo ali presegalo višino 13.780,00 EUR, lastni dohodek njegove družine pa ne presega višine minimalnega dohodka, zaradi česar tožnik izpolnjuje finančni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Vendar pa se pri presoji dodelitve le-te kot pogoji upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči v smislu 24. člena ZBPP. Na podlagi podatkov tožnikove prošnje s priloženimi listinami in izpisa iz e-vpisnika (listovna št. 26) tožena stranka povzema, da je zoper tožnika pred Okrožnim sodiščem v Kranju v teku kazenski postopek pod opr. št. K 52116/2011, tožnika pa bremeni očitek storitve kaznivega dejanja ropa po 2. odstavku 206. člena KZ-1, za kar je zagrožena kazen zapora od 3 do 15 let. Pred policistom je tožnik v predkazenskem postopku po danih mu opozorilih, podal izjavo, v kateri je dejanje priznal, smiselno pa ga priznava tudi v prošnji za brezplačno pravno pomoč, saj je navedel, da bi želel v postopku doseči pogojno obsodbo. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka navaja, da bo presojo o sankciji, v primeru, da bo sodišče sledilo tožnikovemu priznanju in bo prišlo do izreka obsodilne sodbe, napravilo sodišče po tem, ko bo ugotovilo vse pomembne okoliščine, pri čemer je vezano na načelo materialne resnice v smislu 17. člena ZKP in določila KZ-1, ki določajo pogoje za izrek določenih sankcij; pri izbiri in odmeri kazni oziroma kazenske sankcije v skladu z 49. členom KZ-1 sodišče upošteva vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja, to je olajševalna in obteževalne okoliščine, ki jih v nadaljevanju našteva; pogojno obsodbo sodišče izreče, če glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo krivde in glede na druge okoliščine, v katerih je storil dejanje, spozna, da je mogoče pričakovati, da ne bo ponavljal kaznivih dejanj v smislu 3. odstavka 58. člena KZ-1, vendar pogojne obsodbe ni moč izreči za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen zapora najmanj 3 let v skladu z 2. odstavkom 58. člena KZ-1. Ker je za tožniku očitano kaznivo dejanje predpisana kazen zapora od 3 do 15 let, tožena stranka zaključuje, da tožniku sodišče ne bo moglo izreči pogojne obsodbe, zato v konkretnem primeru tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh – za doseg pogojne obsodbe. Glede na navedeno tožena stranka zaključuje, da tožnik v omenjenem kazenskem postopku ne potrebuje pravne pomoči odvetnika, vsaj ne za postopek do morebitne vložitve obtožnice. Glede na to, da gre za hudo kaznivo dejanje pa tožena stranka še dodaja, da bo tožniku v skladu z določili ZKP ob vročitvi obtožnice postavljen zagovornik po uradni dolžnosti na podlagi 3. odstavka 70. člena ZKP. Iz navedenih razlogov je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za brezplačno pravno pomoč.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava, nepravilne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačnega sklepa o dejanskem stanju na podlagi tako ugotovljenih dejstev. Po mnenju tožnika izpodbijana odločba predstavlja bistveno kršitev določb postopka ter kršitev ustavne pravice tožnika iz 29. člena Ustave RS in 6. člena EKČP, saj ima po tej določbi vsakdo pravico, da se mu omogoči zagovornika brezplačno, če to zahteva interes pravičnosti. Nadalje meni, da je tožena stranka kršila tožnikovo pravico do izjave, ki mu jo zagotavlja 22. člen Ustave RS in ki je bistven element načela kontradiktornosti. Tožena stranka bi po mnenju tožnika prav v konkretnem primeru pri oceni interesa pravičnosti skladno s 6. členom EKČP, če bi razpolagala z izjavo tožnika, videla, da kot mlajši polnoletnik tožnik potrebuje zagovornika. Vendar v konkretnem primeru tožnik ni bil zaslišan s strani tožene stranke, da bi lahko pojasnil svoje stališče. Da je kršitev načela zaslišanja stranke bistvena kršitev določb postopka pa je tudi uveljavljeno stališče upravno-sodne prakse, kot izhaja iz sodbe Upravnega sodišča U I 482/2010. Nadalje tožnik meni, da pri oceni zapletenosti primera tožena stranka ni upoštevala, niti tega ni mogla upoštevati, ker tožnik ni imel tega priložnosti navesti, da gre za mlajšega polnoletnika, mlado in neizobraženo osebo, kjer interes pravičnosti gotovo zahteva zagovor po odvetniku, čeprav je sicer res, da bo tožniku pripadel zagovornik po uradni dolžnosti, vendar tožnik izpostavlja, da šele po vročitvi obtožnice, veliko ključnih dokazov pa se zbere že v preiskavi. Izjave vseh prič v preiskavi pa imajo popolnoma enako dokazno vrednost kot na glavni obravnavi. Če te priče na glavni obravnavi kot soobdolženi več ne želijo pričati, se njihove izjave lahko preberejo, torej je možno, da zagovornik na glavni obravnavi ne bo mogel več dosti kaj narediti. Po mnenju tožnika je bil 24. člen ZBPP v tem primeru popolnoma zmotno uporabljen ter da se zaradi pomanjkanja denarnih sredstev brezplačna pravna pomoč zavrača prav tistim, ki jo resnično potrebujejo. Tožnik prilaga tožbi sodbo I U 1704/2011, v kateri je obravnavana podobna zadeva, v kateri je Upravno sodišče izrecno izrazilo stališče, da je potrebno presojati okoliščine v zvezi z osebnostjo storilca. Tega stališča pa tožena stranka ni upoštevala, kljub temu, da je v času odločanja z njo že razpolagala in da gre za podobno zadevo. Nadalje tožnik izpostavlja, da je sicer tožena stranka pravilno ugotovila, da glede na zagroženo kazen pogojna obsodba ni mogoča, vendar je spregledala, da za tožnika kot mlajšega polnoletnika obstaja možnost vzgojnega ukrepa. Tožnik je dodatno v tožbi izpostavil odločbi Ustavnega sodišča U-I-345/98 z dne 19. 11. 2008 in U-II-1/09 z dne 5. 5. 2009, v katerih Ustavno sodišče navaja, da pomoč zagovornika pripomore k vzpostavitvi enakosti orožij, kar se nanaša na strokovnost zastopnikov obtožbe na eni strani ter obrambe na drugi strani, pravica do obrambe s pomočjo zagovornika pa je bistveni element pravice do poštenega sojenja, katere namen je zagotoviti dejansko enakost strank v postopku, s tem, da ima obdolženec pri svoji obrambi pomoč neodvisnega pravnega strokovnjaka. Tudi EKČP kot enega temeljnih elementov poštenosti sojenja v kazenskih postopkih navaja tudi možnost obrambe z zagovornikom. Po mnenju tožnika bi bilo stališče tožene stranke morda pravilno, vendar le v primeru majhne tatvine, kjer bi obdolženemu resnično grozila le pogojna obsodba, vendar v konkretnem primeru obdolženemu grozi visoka zaporna kazen. Glede na navedeno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožniku odobri brezplačno pravno pomoč, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek. Hkrati uveljavlja povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču v skladu z določili 38. člena ZUS-1 predložila predmetne upravne spise, posebnega odgovora na tožbo pa ni vložila.

K točki 1: Tožba je utemeljena.

Po določbi 1. člena ZBPP je namen brezplačne pravne pomoči po tem zakonu uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Po določbi 3. odstavka 11. člena ZBPP se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ugotavljajo finančni položaj tožnika in drugi pogoji, določeni s tem zakonom. Po 1. odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, predvsem pa, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma nima verjetnega izgleda za uspeh (1. alinea) in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (2. alinea). Po 3. odstavku navedenega člena, na katerega je tožena stranka tudi oprla svojo odločitev, se šteje, da je zadeva očitno nerazumna tudi, če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

Predmet spora v obravnavanem primeru je uvodoma navedena odločba, s katero je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči, in sicer za zastopanje v predkazenskem in kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Kranju v kazenski zadevi K 52116/2011, zaradi neizpolnjevanja (objektivnih) zakonskih pogojev po določilih 24. člena ZBPP, ki morajo biti kumulativno podani hkrati s finančnimi pogoji za odobritev brezplačne pravne pomoči v smislu 13. člena ZBPP, ki so v konkretnem primeru izpolnjeni.

Sodišče se sicer strinja z navedbo tožene stranke, ki je med drugim v svoji obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, da je pristojni organ za BPP dolžan odločiti v skladu s pravili in načeli mednarodnega prava (6. člen EKČP) ter 3. odstavka 24. člena ZBPP, ki med drugim določa, da je zadeva očitno nerazumna, kadar je v nasprotju z interesi pravičnosti ter da, čeprav tega pojma zakonodaja ne definira, je v skladu s sodno prakso pri odločanju o postavitvi zagovornika potrebno gledati na osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženi strokovno obrambo z zagovornikom. Vendar pa je v obravnavanem primeru po presoji sodišča utemeljen očitek tožnika, da tožena stranka, ne glede na sklicevanje na tako izoblikovano stališče sodne prakse, kar se tiče naštetih elementov ni pravilno ugotavljala dejanskega stanja niti kolikor se nanaša na osebnost in starost samega obdolženca kot mlajšega polnoletnika in drugih konkretnih okoliščin na strani tožnika, ki bi kazale na to, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel tožnik kot obdolženi v navedeni kazenski zadevi že med tekom predkazenskega postopka strokovno obrambo z zagovornikom, izhajajoč iz stališča, da za zadevno kaznivo dejanje po 2. odstavku 206. člena KZ-1 glede na zagroženo kazen zapora od treh let do petnajst let pogojna obsodba ni mogoča. Tako poenostavljena razlaga je napačna. V tem pogledu sodišče meni, da če bi bil namen zakonodajalca, da se brezplačna pravna pomoč ne more dodeliti v nobenem primeru za obdolžence v kazenskem postopku, bi to brez dvoma lahko uvrstil med izjeme (ki jih je taksativno določil z določili 1., 2. in 3. alinee 8. člena ZBPP, ki jih je v skladu s pravili o razlagi pravnih norm potrebno razlagati restriktivno). Tožena stranka je torej določilo 3. odstavka 24. člena ZBPP interpretirala in uporabila preširoko in je ob upoštevanju sistematične razlage ZBPP glede na določitev izjem v 8. členu ZBPP napačno uporabila materialno pravo.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1, ker so bila v bistvenih točkah dejstva nepopolno ugotovljena oziroma materialno pravo (3. odstavek 24. člena ZBPP) v izpodbijani odločbi ni bilo pravilno uporabljeno. Zato je sodišče izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo in ji je zadevo vrnilo v ponoven postopek, v katerem bo tožena stranka morala odpraviti nakazane pomanjkljivosti v skladu z določilom 4. odstavka 64. člena ZUS-1 in ustaljenimi stališči ustavno in upravnosodne prakse, na katera se tožnik utemeljeno sklicuje v tožbi. Sodišče ni opravilo glavne obravnave, kar je sicer smiselno predlagal tožnik s tem, ko je predlagal odločitev sodišča v sporu polne jurisdikcije, ker je že na podlagi tožbe, upravnega spisa in izpodbijanega upravnega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 1. odstavka 64. člena ZUS-1 (1. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki 2: Ker je tožnik, ki ga je v tem upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zahteval med drugim tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče odločilo na seji senata ter tožbi ugodilo, izpodbijani upravni akt pa odpravilo, je upoštevajoč določilo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 hkrati odločilo, da mu mora tožena stranka povrniti stroške postopka.

Po določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi s 5. odstavkom 34. člena ZBPP sodišče v primeru, kot je obravnavani, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Uradni list RS, št. 24/07). Na podlagi 2. odstavka 3. člena Pravilnika se tožniku v primeru, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 350,00 EUR. Sodišče je zato v 2. točki izreka odločilo, da je tožena stranka dolžna navedeni znesek, povečan za 20 % DDV plačati tožniku v skladu s 3. odstavkom 25. člena ZUS-1.