Jedro

Tožena stranka je v skladu s pravili in načeli mednarodnega prava pri ugotavljanju interesa pravičnosti (tretji odstavek 24. člena ZBPP) upoštevala vsa pravno pomembna dejstva (osebnost obdolženca, teža kaznivega dejanja, obravnavanje zapletenih pravnih vprašanj) in na tej podlagi pravilno zaključila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za dodelitev BPP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je podpredsednik Okrožnega sodišča v Kopru (v nadaljevanju tožena stranka) kot neutemeljeno zavrnil prošnjo za brezplačno pravno pomoč, ki jo je dne 29. 4. 2013 vložil A.A. (v nadaljevanju tožnik).

Iz njene obrazložitve izhaja, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje na sodišču prve in druge stopnje, v kazenskem postopku, ki se vodi zoper njega pri Okrajnem sodišču v Ilirski Bistrici pod opr. št. I K 4779/2013. Po povzemanju tožnikove prošnje in k njej priloženih listin tožena stranka ugotavlja, da se v navedeni kazenski zadevi, na podlagi obtožnega predloga, št. KT 397/12 z dne 31. 12. 2012 vodi zoper tožnika postopek zaradi storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem v zvezi s tretjim odstavkom 123. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), ki naj bi ga storil dne 11. 10. 2012 na hodniku Gimnazije Ilirska Bistrica.

Ob upoštevanju določb Ustave Republike Slovenije, Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, dejstva, da v konkretnem primeru obramba z zagovornikom ni obvezna (70. člen ZKP), tretjega odstaveka 24. člena ZBPP in sodne prakse (sodba Upravnega sodišča RS, št. IV U 69/2012 z dne 4. 9. 2012) tožena stranka ocenjuje, da tožnikova prošnja za dodelitev BPP v obravnavanem kazenskem postopku, ni utemeljena. Ker je za očitano kaznivo dejanje, predpisana kazen do dveh let zapora, teža kaznivega dejanja ni takšna, da bi bilo zaradi tega upravičeno tožniku dodeliti strokovno pomoč zagovornika v okviru BPP za navedeni kazenski postopek. Po povzemanju obtožnega predloga in v njem predlaganih dokazov, tožena stranka ugotavlja, da sama obtožba ni takšne narave, da je tožnik ne bi bil zmožen razumeti in se zagovarjati. V tej zvezi poudarja, da sodišče v kazenskem postopku ugotavlja tudi dejstva in izvaja dokaze, ki so obdolžencu v korist, čeprav jih sam zaradi svoje nevednosti ne predlaga. Na podlagi podatkov v spisu, ugotavlja, da je prosilec polnoleten, obiskuje 4. letnik srednje šole in da iz njih ne izhaja, da bi bile pri tožniku podane kakšne posebne lastnosti ali druge okoliščine, ki bi utemeljevale dodelitev BPP. Glede na navedeno po oceni tožene stranke ni izpolnjen pogoj določen v 24. členu ZBPP za dodelitev BPP tožniku.

Tožnik v tožbi navaja, da kot srednješolec (roj. 9. 8. 1994) nima denarnih sredstev in da ga zato preživljata starša. V kazenski zadevi IK 4779/2013 pa je zoper njega uveden kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Zaradi navedenega tožnik nujno potrebuje zagovornika, ki ga bo zagovarjal, predlagal izvedbo dokazov, podal zaključno besedo in skrbel za njegove pravice. Poudarja, da bi morebitna obsodilna sodba, pomenila tudi temelj za njegovo odškodninsko odgovornost v zvezi z zahtevkom za povračilo nepremoženjske in premoženjske škode oškodovancu.

Glede na navedeno je za pravni položaj tožnika in njegove obveznosti v prihodnosti, zelo pomemben izid tega kazenskega postopka. Zato je tudi tožnikova prošnja za BPP utemeljena. Meni, da je do BPP upravičen tudi zato, ker je brez premoženja in brez dohodkov. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži, da tožnikovi prošnji v obravnavani zadevi ugodi. Zahteva tudi vračilo stroškov tega postopka in prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

Tožena stranka, ki je sodišču predložila spis Bpp 296/2013, odgovora na tožbo ni podala.

K točki I. izreka: Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev, ki izhaja iz podatkov v spisu Bpp 296/2013 in ima podlago v zakonu, pravilna in zakonita. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni utemeljitvi in razlogov za svojo odločitev ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še navaja: Po oceni sodišča je zmotno stališče tožnika, ki meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in s tem v zvezi zatrjevanih kršitev materialnega zakona, podani z okoliščinami na katere se sklicuje. V obravnavani zadevi ni sporno dejstvo, da v konkretnem primeru za tožniku očitano kaznivo dejanje obramba z zagovornikom ni obvezna. Zato je tožena stranka v skladu s pravili in načeli mednarodnega prava pri ugotavljanju interesa pravičnosti (tretji odstavek 24. člena) upoštevala vsa pravno pomembna dejstva (osebnost obdolženca, teža kaznivega dejanja, obravnavanje zapletenih pravnih vprašanj) in druge konkretne okoliščine, ki kažejo na to, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženec zagovornika.

Tožbene navedbe o tem, da gre v konkretnem primeru za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti in o posledicah obsodilne sodbe na odškodninsko odgovornost tožnika, na zgoraj navedena dejstva in okoliščine, po presoji sodišča ne morejo vplivati.

Brez podlage v določbah ZBPP je tudi tožbena trditev, da je tožnik že zato, ker sam nima premoženja in je brez dohodkov, upravičen do brezplačne pravne pomoči. Objektivni pogoji, ki se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči upoštevajo so namreč določeni v 24. členu ZBPP, na določilo katerega se v izpodbijani odločbi sklicuje tudi tožena stranka. Zato v primeru kot je obravnavani, presoja subjektivnih kriterijev, ki so določeni glede finančnega in premoženjskega stanja prosilca (13. in 19. člen ZBPP), na pravilnost izpodbijane odločitve sploh ne more vplivati.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi dejanskega stanja ugotovljenega v izpodbijani odločbi, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po prvem odstavku 63. člena ZUS-1. K točki II. izreka: Po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, trpi vsaka stranka svoje stroške, če sodišče tožbo zavrne. Na navedeni določbi temelji izrek o stroških postopka.

Sodišče pripominja, da taksa za tožbo v zadevah brezplačne pravne pomoči ni predpisana. Zato je tudi prošnja tožnika za oprostitev plačila sodnih taks brezpredmetna.