Jedro

Da je izvrševanje dejanske oblasti, ki ustreza sicer lahko tudi vsebini služnosti, šteti za dejanski posestni položaj, in ta opravičuje tistega, ki to oblast izvršuje, do posestnega varstva (tudi, če gre za posest na delu stvari), poudarja tudi teorija.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ugotovilo, da sta toženca motila tožnika v posesti uporabe poti, ki pripelje z javne ceste na parcelo tožnikov s parc. št. 1860/1 k.o. M. s tem, da sta dne 20.7.2008 na to pot odložila veliko skalo, ki tožnikoma onemogoča dostop po tej poti do njune hiše na parc. št. 1860/1 k.o. M., zato jima je naložilo, da vzpostavita prejšnje stanje tako, da odstranita postavljeno skalo na tej poti in jima prepovedalo v bodoče motiti tožnika v posesti te poti na enak ali podoben način. V posledici neuspeha je tožencema naložilo, da tožnikoma povrneta pravdne stroške, kot je to določno opredeljeno v izreku.

Tožena stranka se je zoper sklep pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge, priglaša tudi pritožbene stroške. Materialno pravo je napačno uporabljeno. 24. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ) posest opredeljuje kot dejansko oblast nad stvarjo. Ne govori torej o posesti pravic. Stvar je po 1. odst. 15. čl. SPZ samostojen telesni predmet, ki ga človek lahko obvladuje, po 1. odst. 18. čl. SPZ pa je nepremičnina prostorsko odmerjen del zemeljske površine, skupaj z vsemi sestavinami. Nepremičnina kot stvar je torej le zemljiška parcela. Dejanska oblast nad stvarjo je možna le na katastrski parceli in le taka uživa sodno varstvo po določbah 32. do 34. čl. SPZ. Sodišče pa v izreku pove, da je motena posest uporabe poti. Izrek torej govori o motenju posesti pravice (uporabe) poti. Pot, ki jo navaja sodišče, tudi ni stvar v smislu prej navedenih določb SPZ. Zahteva se torej s postavljenim zahtevkom nekaj, kar po SPZ ne gre. Tožbeni zahtevek bi moralo zato sodišče zavrniti. Če je skala postavljena na parc. št. 1860/1, je jasno, da lastnik služnosti na svojem zemljišču ne more imeti in torej ne more iti za motenje, tudi če bi se še vedno (pa se ne) zagotavljalo posestno varstvo služnosti. Motenje posesti nepremičnine s parc. št. 1860/1 pa ni bilo predmet tožbenega zahtevka. Sklep naj se zato tako spremeni, da se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Priglasila je stroške sestave odgovora na pritožbo. Ne drži trditev tožencev, da je tožeča stranka zahtevala varstvo posesti pravice. Tožeča stranka je pojasnila, da tožnika že vrsto let uporabljata za dostop do svoje hiše pot, ki poteka delno po parceli tožnikov, delno pa po parceli tožene stranke. Ne zahtevata sodnega varstva posesti pravice, pač pa sodno varstvo posesti poti. Tudi sicer so pravna stališča pritožnikov zgrešena. Ugotovljeno je motilno dejanje, kje je bilo storjeno, ugotovljeno je tudi, da uporabljata tožnika pot za dostop do svoje hiše in sta v njeni posesti. Razlogovanje o služnostni pravici je izven konteksta te pravde.

Pritožba ni utemeljena.

Sodno varstvo posesti daje sodišče glede na zadnje stanje posesti (ugotovljeno je, da sta tožnika posest imela) in nastalo motenje (ugotovljeno je motenje na strani tožencev – postavitev skale na pot). Pri tem pa se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnikov (1. odst. 33. čl. SPZ). Vprašanje lastnine predmetnih nepremičnin je torej v tem sporu irelevantno. Sodišče z odločbo o zahtevku za varstvo pred motenjem posesti odredi prepoved nadaljnjega motenja oziroma vrnitev odvzete posesti (34. čl. SPZ). Posestna tožba je torej dajatvena, ugotovitveni del zahtevka ni potreben oziroma je procesno napačen (prim. 181. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP), v izrek je običajno povzet le zato, da se določno opredeli obseg motilnega ravnanja in s tem dajatveni del izreka. Že zato sklicevanje na tožbeni zahtevek, kolikor je navedeno (v ugotovitvenem delu), da je šlo za motenje posesti uporabe poti, ni utemeljeno, po drugi strani pa tožnika nista zahtevala varstvo zaradi motenja posesti pravice, kot to zmotno trdita pritožnika. Tudi ne drži, da bi SPZ zahteval izvrševanje oblasti na celotni stvari, da bi se priznala posest, zadošča že delna oblast nad stvarjo. Da je izvrševanje dejanske oblasti, ki ustreza sicer lahko tudi vsebini služnosti, šteti za dejanski posestni položaj, in ta opravičuje tistega, ki to oblast izvršuje, do posestnega varstva (tudi, če gre za posest na delu stvari), poudarja tudi teorija (npr. Miha Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 877). Tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo oziroma delom stvari, ima pravico do posestnega varstva in to na temelju splošnih pravil o posesti. Ne drži niti pritožbeni očitek, da ni ugotovljeno, na kateri nepremičnini je motilno dejanje storjeno, gre za skalo na poti, ki se odcepi od javne poti in vodi do tožnikove hiše, kot je to opredeljeno v izreku in v razlogih sklepa in to vprašanje med strankama ves čas postopka niti sporno ni bilo.

Glede na dejanske ugotovitve je torej materialno pravo pravilno uporabljeno, ko je zahtevku ugodeno in pritožba neutemeljena. Pritožbeno sodišče uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo (2. odst. 350. čl. ZPP), zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP).

Tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo, saj ne gre za potrebne stroške, z navedbami ni prispevala k rešitvi zadeve (155. in 165. čl. ZPP).