Jedro

Izpodbijanje pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora, ker naj bi se opiral na nedovoljen dokaz, je lahko uspešno samo takrat, ko se nanaša na dokaz, pridobljen z očitnimi kršitvami, ki ne zahtevajo presoje določenih dejstev.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

1. Senat Okrožnega sodišča v Celju je po vloženi obtožnici s sklepom z dne 18.12.2008 na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšal pripor zoper obdolženega K.P. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Celju je s sklepom z dne 24.12.2008 pritožbo zagovornice obdolženega zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je zagovornica pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je navedla, da jo vlaga iz razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženca odpravi.

3. Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, saj sta bila policista ob ugotoviti razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, skladno s 148. členom in 157. členom ZKP upravičena in dolžna zasledovati obdolženca in opraviti zaseg predmetov, zato tako pridobljeni dokazi ne morejo biti nezakoniti. Podana pa ni niti kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj imata izpodbijana sklepa obsežne razloge o utemeljenosti suma storitve obravnavanih kaznivih dejanj. V sklopu zatrjevane bistvene kršitve po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP zahteva izpodbija dejansko stanje, kot zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno, kar ne predstavlja zakonsko dovoljenega razloga za njeno vložitev.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obdolžencu in njegovi zagovornici. Obdolženec se o njem ni izjavil, zagovornica pa je v podani izjavi izrazila nestrinjanje s presojo državnega tožilca in vztrajala pri navedbah v zahtevi.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Po določbah četrtega, prvega in drugega odstavka 420. člena in prvega odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa samo, če so vplivale na zakonitost sklepa. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti.

7. Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi se izpodbijani sklep opiral na dokaze, pridobljene na nedovoljen način. Policista sta namreč po njenem mnenju brez posebnega razloga in brez odredbe sledila obdolženemu v notranjost stavbe, kjer sta opravila zaseg raznih predmetov.

8. Vrhovno sodišče, ko odloča o zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi zoper sklep o podaljšanju pripora, lahko ugotovi kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP le tedaj, ko gre za tako imenovane prima facie nezakonite dokaze, torej takšne, ki so pridobljeni z očitnimi kršitvami in ne zahtevajo presoje določenih dejstev. Sklepanje, da razlogi o utemeljenem sumu, kot zakonski podlagi za pripor, v sklepu o priporu temeljijo tudi na presoji nedovoljenega dokaza, na katerega sodišče ne sme opreti svoje odločbe, mora izhajati iz zanesljivo ugotovljenih procesno pomembnih dejstev iz pravnomočnega sklepa. Zagovornica v zahtevi ne pojasni, na katere dokaze, ki naj bi bili pridobljeni na nedovoljen način, se opira sklep o podaljšanju pripora. Prav tako pa le s trditvijo, da naj bi policista brez posebnega razloga in brez odredbe sledila v notranjost stavbe obdolžencu, kjer sta opravila zaseg predmetov, ne utemeljuje kršitve zakona, katerega pravilnost uporabe Vrhovno sodišče presoja v pravnomočni sodni odločbi.

9. Vložnica zahteve uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Meni, da utemeljen sum v izpodbijanih sklepih ni dovolj obrazložen, ker so v njem zgolj našteti dokazi, iz katerih naj bi izhajal utemeljen sum in njihova vsebina, niso pa navedeni konkretni razlogi, zakaj ti dokazi potrjujejo obstoj utemeljenega suma.

10. Napadeni pravnomočni sklep vsebuje razloge, s katerimi je obrazložen utemeljen sum v smeri obdolžencu očitanih kaznivih dejanj. Ne gre le za naštevanje doslej zbranih podatkov in dokazov, temveč za oceno njihove vsebine, na podlagi katere je sodišče sklepalo na potek inkriminiranih dogodkov in v posledici tega na izkazanost utemeljenega suma. Izpodbijani sklep se namreč glede obstoja utemeljenega suma prvo sklicuje na pravnomočna sklepa o uvedbi preiskave z dne 3.11.2008 in o razširitvi preiskave z dne 27.11.2008, ki vsebujeta obrazloženo ugotovitev utemeljenega suma, da je obdolženec storil dve kaznivi dejanji velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ, kaznivo dejanje tatvine po drugem in prvem odstavku 211. člena KZ in kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ. V nadaljevanju obrazložitve pa sta podana tudi povzetek in analiza med preiskavo zbranih dokazov, ki so utemeljen sum le še okrepili.

11. Po prvem odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik in jih v svoji zahtevi tudi določno obrazloži. V nasprotnem utemeljenosti njegovih navedb ni mogoče preizkusiti. Zahteva pod točko II uveljavljene bistvene kršitve določb 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, češ da so bila kršena določila o hišni oziroma osebni preiskavi tako glede sledenja policistov v kletne prostore, kot tudi glede odvzema predmetov ter zasega obuval, ne konkretizira, zato je ni mogoče presoditi.

12. Zagovornica z navedbami, da sodišče ne razpolaga z dokazi, ki bi obdolženega neposredno obremenjevali; da v stanovanjih oškodovancev T.G. in S.K. ni bilo najdenih sledi o prisotnosti obdolženca; da predstavlja primerjalna analiza sledi obuvala v notranjosti objekta in na okenski polici z odtisi obuval zaseženih obdolžencu, zaradi serijske proizvodnje obuval, nezadosten dokaz in da zaključka o obstoju ponovitvene nevarnosti ni moč opreti na zatrjevano odvisnost od mamila, katere ni potrdil izvedenec medicinske stroke, izpodbija zaključke sodišča o zadostnosti dokazov za utemeljen sum, da je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja in za obstoj ponovitvene nevarnosti. S takimi razlogi ne utemeljuje kršitev materialnega ali procesnega zakona, ampak zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi česar pa po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

13. Očitek zahteve, da je sodišče brez ustreznega tehtanja sorazmernosti grobo poseglo v osebno svobodo obdolženega, ne drži, saj je sorazmernost pripora prepričljivo obrazložena v obeh izpodbijanih sklepih, pri čemer sta sodišči upoštevali težo in število očitanih storitev, kot tudi obdolženčevo brezkompromisnost pri izvrševanju kaznivih dejanj in s tem povezano ogroženost ljudi in njihovega premoženja.

14. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljene kršitve določb ZKP, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.