Jedro

Zatrjevana izguba, ki naj bi bila v onemogočanju nadaljnje poklicne kariere maksilofacialnega kirurga (na podlagi razpisa specializacij), še ne pomeni tiste težko popravljive škode, ki bi jo bilo treba ob njeni verjetni izkazanosti odvrniti z začasno odredbo, niti težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1 ne predstavlja nezaposlenost ali možnost samoplačniške specializacije. Iz tega sledi, da tožeča stranka enega ključnih (zakonskih) pogojev za izdajo začasne odredbe ni verjetno izkazala. Z drugačno odločitvijo v bi bilo poseženo v koristi nasprotne stranke, ki ji je bila odobrena razpisana specializacija. Specializacija se je po zatrjevanju tožene stranke namreč že začela izvajati, saj to omogoča tretji odstavek 27. člena Pravilnika o vrstah, vsebini in poteku specializacij zdravnikov.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Zdravniška zbornica Slovenije je z izpodbijano odločbo, št. 1101-1214/2011 z dne 25. 2. 2013, odločila, da se zahtevku A.A. ugodi in se mu odobri specializacija iz maksilofacialne kirurgije za regijo Celje, za potrebe javne zdravstvene mreže, ter odločila, da program specializacije traja 6 let. Zahtevku B.B. in C.C. ni ugodila in ni odobrila specializacije iz maksilofacialne kirurgije za regijo Celje, za potrebe javne zdravstvene mreže. Odločitev je obrazložila z ugotovitvijo, da je 5. 12. 2012 objavila javni razpis specializacij zdravnikov za posamezna specialistična področja, za potrebe javne zdravstvene mreže. Za specializacijo iz maksilofacialne kirurgije za regijo Celje je bila razpisana ena specializacija. Na podlagi 23. člena Pravilnika o vrstah, vsebini in poteku specializacij zdravnikov (v nadaljevanju Pravilnik) je prvostopenjski organ v skladu s 23. členom Pravilnika imenoval izbirno komisijo, ki je na ustni obravnavi 15. 1. 2013 in 22. 2. 2013 s kandidati opravila osebni razgovor ter na podlagi vnaprej določenih izbirnih meril, objavljenih v razpisnem besedilu, ovrednotila vsa dokazila in na podlagi točkovanja odločila o odobritvi specializacije. O pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo je odločilo Ministrstvo za zdravje, Direktorat za zdravstveno varstvo, ki je z odločbo, št. 021-46/2013/7 z dne 7. 6. 2013 pritožbo C.C. zavrnilo.

2. Zoper izpodbijano odločbo je dne 17. 7. 2013 vložil tožbo C.C., zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilno uporabljenega materialnega prava ter bistvenih kršitev pravil postopka ter predlagal odpravo izpodbijanega akta ter nadomestitev izpodbijane odločbe tako, da se tožniku odobri specializacija iz maksilofacialne kirurgije za regijo Celje, za potrebe javne zdravstvene mreže, podredno pa, da se odločba odpravi in zadeva vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje.

3. Naknadno, dne 13. 8. 2013, je tožnik pri Upravnem sodišču vložil spremembo tožbe in predlagal izdajo začasne odredbe. V predlogu za izdajo začasne odredbe je navedel, da predmetna tožba v konkretnem primeru ne ovira izvršitve izpodbijanega upravnega akta, zato na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišču predlaga izdajo začasne odredbe, s katero bi sodišče odložilo izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe. Meni, da so podani vsi pogoji za izdajo začasne odredbe. Nesporno je, da ni bil izbran na javnem razpisu Zdravniške zbornice Slovenije za specializacijo zdravnikov za posamezna specialistična področja za potrebe javne zdravstvene mreže. Tožnik je oddal zahtevek za specializacijo, ker si želi znanje iz tega specialističnega področja in ustvariti poklicno kariero na tem področju. Nesporno je tudi, da je bila specializacija razpisana za dobo 6 let, kar je zelo dolga doba in tožnik zaradi v tožbi opisanih nezakonitih ravnanj tožene stranke ni bil izbran za predmetno specializacijo, zaradi česar mu je nastala težko popravljiva škoda, ki se kaže predvsem v onemogočanju njegove nadaljnje poklicne kariere maksilofacialnega kirurga. Dejstvo je namreč, da na vse kazalnike sodeč, novega razpisa za konkretno specializacijo v regiji Celje ne bo kmalu, saj so v Splošni bolnišnici Celje, kjer deluje maksilofacialna kirurgija, lahko zaposleni samo 3 do 4 kirurgi, trenutno pa so vsa delovna mesta zasedena. Ker je tožnik Celjan, si želi delati v domačem kraju. Glede na dejstvo, da je bil za to vrsto specializacije razpis ravno zaključen, je logično, da ponovnega razpisa ne bo več kmalu. Tožnikova specializacija in s tem neprecenljivo znanje, ki bi ga lahko pridobil v 6 letih, se torej odmika neznano daleč v prihodnost, zaradi česar tožniku nedvomno nastaja težko popravljiva škoda. Prav tako ne gre zanemariti dejstva, da trenutne razmere v javnem zdravstvu in interventna zakonodaja še dodatno omejujeta delovna mesta za mlade in ambiciozne zdravnike, ki jim preostane le še možnost samoplačniške specializacije, s čimer pa jim seveda nastaja še dodatna premoženjska škoda. Tožnik se torej, zaradi po njegovem mnenju nezakonite odločbe, ki jo izpodbija, nahaja v nezavidljivem položaju, ker je brezposeln in ne ve, kdaj bo ponovno razpisana želena specializacija. Tožnikova prihodnost in njegova poklicna kariera sta zaradi izpodbijane odločbe močno negotovi, zato meni, da mu je z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda.

4. Sodišču predlaga, da se izvršitev izpodbijane odločbe odloži do izdaje pravnomočne sodbe v predmetni zadevi, da ta začasna odredba velja od dneva izdaje sklepa naslovnega sodišča o zadevni začasni odredbi ter preneha veljati v roku 8 dni po pravnomočnosti odločitve v tej zadevi.

5. Odgovor na zahtevo za izdajo začasne odredbe je podala tožena stranka, ki v celoti zavrača zahtevo za izdajo začasne odredbe in vztraja pri svojih navedbah v izpodbijani odločbi ter odločbi z dne 7. 6. 2013. Dodatno navaja, da ZUS-1med pogoji za izdajo začasne odredbe na prvem mestu zahteva, da je izkazana težko popravljiva škoda, ob sočasnem upoštevanju prizadetosti javne koristi ter koristi nasprotnih strank in upoštevanju načela sorazmernosti. V obravnavanem primeru tožnik ni izkazal nastanka težko popravljive škode, ki naj bi ga doletela z izvršitvijo izpodbijanega akta, saj z izdajo začasne odredbe tožeča stranka ne pridobi ničesar, niti si ne zavaruje pravice do opravljanje specializacije za maksilofacialno kirurgijo za regijo Celje, za potrebe javne zdravstvene mreže. Domnevna škoda, ki nastaja tožeči stranki, je neodvisna od dejanskega izvrševanja ali neizvrševanja izpodbijanega akta, saj izvrševanje izpodbijanega akta ni neposredni povzročitelj zatrjevane škode. Bi pa izdana začasna odredba prekomerno posegla v pravico izbranega kandidata, ki je že začel opravljati specializacijo. Prav tako tožeča stranka z izdajo začasne odredbe ne bi dosegla odprave zatrjevane težko popravljive škode, ker se ji na tej podlagi ne bi odobrila specializacija iz maksilofacialne kirurgije za regijo Celje, za potrebe javno zdravstvene mreže, bi pa onemogočila opravljanje specializacije pravilno izbranemu kandidatu. S tem se ne bi spoštovalo načelo sorazmernosti, ker bi izdaja začasne odredbe povzročila, da nobeden od kandidatov ne bi opravljal specializacije. V nadaljevanju pojasnjuje okoliščine, ki se nanašajo na izbirni postopek, in zatrjuje, da tožeča stranka v delu, kjer toženi stranki očita protipravnost, ne more biti uspešna. Ker torej niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe, tožena stranka sodišču predlaga, da predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

6. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

7. Uvodoma sodišče ugotavlja, da je po določbi 32. člena ZUS-1 mogoče predlagati izdajo začasne odredbe tako po drugem, kot tretjem odstavku tega člena. Tožeča stranka je v tožbi izrecno predlagala izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, torej odložitev izvršitve odločbe Zdravniške zbornice Slovenije, št. 1101-1214/2011 z dne 25. 2. 2013. Drugi odstavek 32. člena ZUS-1 določa, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda, pri odločanju pa mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

8. Zakonski pogoj za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 je torej izkazanost (vsaj verjetna) težko popravljive škode, ki bi tožniku nastala z izvršitvijo izpodbijanega akta. Tožeča stranka po presoji sodišča takšnih posledic v svoji zahtevi ne izkazuje. Zatrjuje sicer, da ji zato, ker zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke ni bila izbrana za razpisano specializacijo, nastaja težko popravljiva škoda, ki se kaže predvsem v onemogočanju njene nadaljnje poklicne kariere maksilofacialnega kirurga, saj novega razpisa za takšno specializacijo ne bo tako kmalu, prav tako so zasedena vsa mesta maksilofacialnega kirurga v Splošni bolnišnici Celje in da je brezposelna. Sodišče tožeči stranki pojasnjuje, da zatrjevana izguba, ki naj bi bila v onemogočanju nadaljnje poklicne kariere maksilofacialnega kirurga (na podlagi razpisa specializacij), še ne pomeni tiste težko popravljive škode, ki bi jo bilo treba ob njeni verjetni izkazanosti odvrniti z začasno odredbo, niti težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1 ne predstavlja nezaposlenost ali možnost samoplačniške specializacije. Iz tega sledi, da tožeča stranka enega ključnih (zakonskih) pogojev za izdajo začasne odredbe ni verjetno izkazala, zato je sodišče njeno zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo že iz tega razloga.

9. Sodišče, ne glede na to, da za zavrnitev zahtevane začasne odredbe zadošča ugotovitev, da ni izkazana težko popravljiva škoda, ugotavlja tudi, da bi bilo z drugačno odločitvijo v obravnavani zadevi poseženo v koristi nasprotne stranke, ki ji je bila odobrena razpisana specializacija. Specializacija se je po zatrjevanju tožene stranke v odgovoru na začasno odredbo namreč že začela izvajati, saj to omogoča tretji odstavek 27. člena Pravilnika, ki določa možnost izdaje sklepa o datumu začetka opravljanja specializacije, najkasneje v 30 dneh po izdaji odločbe Zdravniške zbornice Slovenije.

10. Dodatno pa sodišče tožeči stranki pojasnjuje tudi, da izpodbijana odločba v tem upravnem sporu, št. 1101-1214/2011 z dne 25. 2. 2013, ki jo je izdala Zdravniška zbornica Slovenije, ni upravni akt, ki se (prisilno) izvršuje v upravno izvršilnem postopku, zato tudi ni mogoče zahtevati, da se izvršitev te odločbe odloži ( VS RS, sklep I Up 54/2008 z dne 13. 2. 2008), mogoče pa je zahtevati izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1, česar pa tožeča stranka ni storila.

11. Ker torej v obravnavani zadevi po presoji sodišča zakonski pogoji za izdajo zahtevane začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 niso izpolnjeni, je moralo sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe kot neutemeljeno zavrniti.