Jedro

Tožnik bi lahko dokazoval, da je bila tržna vrednost nepremičnine v trenutku nameravane prodaje nižja, kot je bil zanjo pripravljen plačati kupec po predpogodbi. Z ugoditvijo postavljenemu tožnikovemu zahtevku pa bi bil slednji obogaten: prejel bi razliko med nakupno in tedanjo tržno ceno nepremičnine ob tem, da bi to isto nepremičnino z določeno tržno vrednostjo ohranil v lasti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo odškodnine. Odločitev je utemeljilo s tem, da nista bili podani vzročna zveza in škoda. Tožena stranka v instrukcijskem roku, ki ga določa Zakon o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/1999 s kasnejšimi spremembami, v nadaljevanju ZUP), ni izdala odločbe o odmeri komunalnega prispevka, ki je tožniku manjkala za pridobitev gradbenega dovoljenja, pridobitev slednjega do določenega roka pa je bil pogoj za sklenitev pogodbe o prodaji nepremičnine s kupcem. Ker te pogodbe ni sklenil, naj bi mu nastala škoda.

(2) Zoper takšno odločitev se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da med strankami ni bilo sporno, da je postopek za odmero komunalnega prispevka trajal dlje, kot je to določeno v 1. odst. 222. čl. ZUP. Prekoračitev instrukcijskega roka v vsakem primeru pomeni kršitev zakona, torej je šlo za protipravnost, organ lokalne skupnosti pa odgovarja za posledice takšne zamude. Gre za kršitev dolžnega ravnanja strokovne osebe. Tožena stranka se svoje odgovornosti ne more razbremeniti niti s tem, da je imel tožnik na voljo tožbo zaradi molka organa in fikcije negativne odločbe. Tudi s tožbo zaradi molka organa ne bi bilo upravičeno pričakovati, da bi bila odločba izdana pravočasno. Vzročna zveza je podana. Če bi bila odločba o odmeri komunalnega prispevka izdana pravočasno, kot to nalaga ZUP in dolžnost skrbnega ravnanja, bi tožnik pravočasno pridobil gradbeno dovoljenje in kupec bi moral skleniti kupoprodajno pogodbo za nakup nepremičnine. Sklicuje se tudi na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 278/2005 v podobnem primeru. Sodišče prve stopnje se je v obravnavanem primeru povsem neupravičeno postavilo na nasprotno stališče, da ni vzročne zveze, ker tožnik ni uporabil pravnih sredstev, pri čemer gre za kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Prav tako ne drži, da ni podana vzročna zveza, ker naj bi se tožnik sam zavezal za ravnanje tretjega, kar naj bi predstavljalo tožnikovo poslovno tveganje. Šlo je namreč za določitev pogoja, katerega izpolnitev je zakonsko določena. Ni šlo za poslovno tveganje tožnika, ampak za uresničitev pogoja, ki ga je tožnik utemeljeno pričakoval. Neutemeljen je tudi očitek sodišča, da tožnik tožene stranke ni obvestil, da je sklenil predpogodbo s takšnim pogojem in da je od uresničitve pogoja odvisna sklenitev glavne kupoprodajne pogodbe. Nadalje se tožnik tudi ne strinja s tem, da ni bila izkazana zatrjevana škoda. Sodišče v tej smeri sploh ni izvedlo dokaznega postopka. Tožnik je natančno obrazložil nastanek škode in predložil vse potrebne dokaze, sodišče pa ni izvedlo zaslišanja prič in ni postavilo izvedenca. Dejstvo, da je tožnik zaradi ravnanja tožene stranke izgubil pravico zahtevati od kupca sklenitev kupoprodajne pogodbe po dogovorjeni ceni, namreč ne pomeni, da ni dokazal, da mu je nastala pravno priznana škoda. Nasprotno, tožnik je ob sklenitvi predpogodbe utemeljeno pričakoval, da bo po enem letu od vložitve zahteve za odmero komunalnega prispevka odločba le izdana, za tem pa še gradbeno dovoljenje. S sklenitvijo in izpolnitvijo glavne pogodbe bi imel tožnik dobiček v vrednosti 72.949,35 EUR, kar predstavlja razliko med vrednostjo kupnine 95.000,00 EUR in vrednostjo, ki jo je imela nepremičnina v času pridobitve, to je 40.000,00 DEM. Do tega zaradi (ne)ravnanja tožene stranke ni prišlo, zato ni dvoma o izgubljenem dobičku, ki bi ga bilo ob normalnem teku stvari mogoče utemeljeno pričakovati. Ker tožnik ni sklenil pogodbe, se mu premoženje ni povečalo za vtoževani znesek. Sodišče v sodbi ugotavlja, da je tožnik izgubil le zahtevek za sklenitev glavne pogodbe, ob tem pa pozablja, da je tudi tak zahtevek premoženjska pravica, torej del premoženja tožnika, ki ima objektivno določljivo vrednost. Ni utemeljeno očitati tožniku, da je ostal lastnik nepremičnine in da se je prostovoljno odločil, da bo sam dokončal investicijo. Tožnik bi v primeru sklenitve pogodbe zaslužil vtoževani znesek, vse drugo pa je kvečjemu stvar tožnikovega prispevka k nastali škodi, vendar ob pogoju, da bi tožena stranka v tej smeri ponudila trditveno in dokazno podlago, česar pa ni naredila. Tudi dejstvo, da je tožnik obdržal nepremičnino, na višino izgubljenega dobička ne vpliva. Nepremičnino je sicer obdržal v svoji lasti, toda to ni pomenilo zaslužka, ki bi ga dobil, če bi bila lahko realizirana prodaja kupcu. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

(3) Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Sodišče prve stopnje je v zadostni meri ugotovilo vsa odločilna in pravno relevantna dejstva v tem sporu, v bistvenem pravilno uporabilo materialno pravo, očitanih kršitev postopka pa ni storilo. Sodba sodišča prve stopnje ima razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti.

(6) Relevantna dejstva, ki večinoma niso bila niti sporna in jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, pritožnik pa jih konkretno ne izpodbija, so sledeča: - 7.7.2003 je tožnik kot prodajalec z G. kot kupcem sklenil predpogodbo za prodajo nepremičnin; - dogovorila sta se za ceno 95.000 EUR (v tolarski protivrednosti na dan plačila); - pogoj za sklenitev prodajne pogodbe je bila pridobitev gradbenega dovoljenja do 1.10.2003, tožnik se je zavezal prizadevati se za izpolnitev tega pogoja; - gradbeno dovoljenje do 1.10.2003 ni bilo izdano; - kupec zaradi neizpolnjenega pogoja prodajne pogodbe s tožnikom ni sklenil; - ovira za izdajo gradbenega dovoljenja je bila manjkajoča odmera komunalnega prispevka; - tožnik je zahtevek za izdajo odločbe o odmeri komunalnega prispevka podal 7.8.2002 in kasneje z dopisi večkrat urgiral, ni pa vložil pritožbe zaradi molka organa; - toženka je odločbo o odmeri komunalnega prispevka izdala 7.10.2003 in ni pojasnila razlogov za zamudo pri njeni izdaji, ni šlo za zapleteno zadevo; - ob nakupu je bila tožnikova nepremičnina vredna 40.000 tedanjih DEM.

(7) Pritožbeno sodišče se je pri obravnavanju zadeve osredotočilo na presojo zatrjevane škode, ki je ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti. V zvezi s tem sprejema kot pravilno oceno prvostopenjskega sodišča, da znesek, kot ga opredeljuje tožnik, ne pomeni njegove škode.

(8) Po 132. čl. Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s kasnejšimi spremembami; OZ) je škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda) in preprečitev njegovega povečanja (izgubljeni dobiček). Tožnik s svojimi navedbami ni zadostil možnosti za sklep, da je utrpel izgubljeni dobiček, češ da je tožena stranka s svojim protipravnim ravnanjem preprečila možnost povečanja vrednosti njegovega premoženja. Res je navedel, da bi v primeru sklenitve pričakovane pogodbe prejel kupnino v znesku 95.000 EUR. Vendar pa ni navedel, da njegova nepremičnina tedaj v resnici tudi ni bila toliko vredna, ali pa, da je kasneje njena vrednost padla. Nepremičnina, ki bi jo tožnik lahko prodal kupcu po predpogodbi, če bi tožena stranka pravočasno izdala odločbo o odmeri komunalnega prispevka, je namreč še naprej ostala v lasti tožnika. S tem, ko tožnik svoje nepremičnine ni prodal temu konkretnemu kupcu, sicer res ni pridobil pričakovane kupnine v znesku 95.000,00 EUR. Vendar pa je bila nepremičnina še naprej del tožnikovega premoženja in torej ni res, da mu je nastala škoda, ker ni pridobil kupnine v denarju. Tožnik ni trdil niti, da nepremičnina tedaj ni bila toliko vredna, zato je njegov premoženjski položaj ostal nespremenjen. Z drugimi besedami – posledica dejstva, da tožnik ni prodal nepremičnine, je zgolj v tem, da je tožnikovo premoženje predstavljala 95.000,00 EUR vredna nepremičnina, namesto da bi njegovo premoženje predstavljala vrednost 95.000,00 EUR v denarju.

(9) Tožnikovo kasnejše ravnaje, ko je sam investiral v nepremičnino, pri čemer je bil njegov izkupiček slabši, pa je že preveč oddaljena posledica zatrjevanega ravnanja toženkine opustitve, saj gre za tožnikovo samostojno poslovno odločitev, ki je povsem pretrgalo vzročno zvezo med padcem vrednosti njegovega premoženja in ravnanjem toženke. V zvezi s slednjim namreč tožnik spet ne zatrjuje, da na trgu ni bilo druge možnosti. Za njegov poslovni rizik pa v nobenem primeru ne odgovarja tožena stranka, kot to pravilno ocenjuje prvostopenjsko sodišče. (10) Tožnik bi lahko dokazoval, da je bila tržna vrednost nepremičnine v trenutku nameravane prodaje nižja, kot je bil zanjo pripravljen plačati kupec. V tem primeru bi tožnikovo škodo lahko predstavljala razlika med zneskom, ki ga je za nepremičnino ponujal kupec, in njeno tržno vrednostjo. Vendar tožnik tega sploh ni zatrjeval. Z ugoditvijo tožnikovemu zahtevku pa bi bil slednji obogaten: prejel bi razliko med nakupno in tedanjo tržno ceno nepremičnine ob tem, da bi to isto nepremičnino z določeno tržno vrednostjo ohranil v lasti. Prvostopenjsko sodišče je tako utemeljeno zavrnilo dokazne predloge z zaslišanjem prič in postavitvijo izvedencev, saj jih tožnik ni predlagal za dokazovanje tržne vrednosti nepremičnine v trenutku nameravane prodaje, pač pa za dokazovanje pravno nerelevantnih dejstev (da je potem, ko je sam investiral v nepremičnino imel z zidavo stroške in s prodajo potem ni dosegal dobička).

(11) Pritožbeno sodišče se sicer ne strinja s prvostopenjskim sodiščem, da je rok za izdajo odločbe, določen v ZUP, le instrukcijski, in da samo zaradi prekoračitve takega roka ne more biti podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Prekoračitev roka za izdajo odločbe lahko pripelje do odškodninske odgovornosti (seveda ob pogoju, da so podane vse druge predpostavke civilnega delikta) in se državni ali občinski organ ne more razbremeniti zgolj s sklicevanjem na to, da stranka ni vložila pritožbe zaradi molka organa. Vložitev pritožbe zaradi molka organa sama po sebi namreč sploh ne pomeni, da bo odločba izdana prej, iz predpisov pa ne izhaja, da bi uporaba instituta molka organa vodila v prednostno obravnavanje zadev v upravnem postopku. Državni oziroma občinski organ se lahko odgovornosti razbremeni tako, da dokazuje, da za prepozno odločbo ni kriv, torej da so njegovi delavci ravnali z vso potrebno skrbnostjo, pa je zamuda vendarle nastala, ker je bil na primer postopek zapleten, je stranka sama zavlačevala postopek ali pa je moral obravnavati veliko število zadev.

(12) Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja v celoti z oceno prvostopenjskega sodišča, da se je tožnik sam zavezal za ravnanje tretjega v predpogodbi, ko se je zavezal izpolniti pogoj za sklenitev glavne pogodbe v določenem roku, in sicer pridobitev ustrezne dokumentacije. Zgolj to, da ob sklenitvi predpogodbe že eno leto ni bila izdana odločba o odmeri komunalnega prispevka, še ne pomeni, da tožnik ni smel upravičeno pričakoval, da bo odločba izdana še pravočasno. Vendar navedeno na vpliva na odločilno oceno, da tožnik ni utrpel škode oziroma tega ni niti ustrezno trdil. (13) Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo bistvenih kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), jo je na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

(14) Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. istega zakona. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povračila svojih pritožbenih stroškov.