Jedro

Ker je bil sklep o ustavitvi postopka izdan že med stečajnim postopkom nad tožečo stranko, je tudi njena obveznost, da toženi stranki povrne pravdne stroške, nastala po začetku stečajnega postopka. Ker ZFPPIPP ne vsebuje določb o tem, da se pravdni stroški, ki so naloženi v plačilo stečajnemu dolžniku kot pravdni stranki, plačajo iz razdelitvene mase po pravilih o plačilu terjatev upnikov, terjatve iz naslova povrnitve pravdnih stroškov tožena stranka tudi ni bila dolžna na tej pravni podlagi prijaviti v stečajnem postopku. K prijavi uveljavljanih pravdnih stroškov, ki upniku še niso prisojeni s sodno odločbo, zavezuje zakon le tiste upnike, ki v postopku zaradi insolventnosti uveljavljajo poleg glavnice terjatve tudi stroške, ki so jim nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku pred začetkom postopka zaradi insolventnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v višini 210,68 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 dnevnega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom III Pg 2608/2008 z dne 14. 09. 2010 zaradi umika tožbe ustavilo postopek po tožbi tožeče stranke M. d.o.o. - v stečaju zoper toženo stranko D. d.o.o. zaradi plačila 150.112,67 EUR s pripadki. Sklep je postal pravnomočen 13. 10. 2010. Na zahtevo tožene stranke je z izpodbijanim sklepom o stroških postopka sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo v plačilo 1.865,94 EUR pravdnih stroškov z rokom plačila 15 dni, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka je v pritožbi zoper sklep uveljavljala pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da ponovno odloči o višini stroškov in načinu plačila le teh.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo zoper sklep o stroških s predlogom pritožbenemu sodišču, da jo zavrne ter sklep sodišča prve stopnje potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Zmotno je stališče pritožnice, da bi morala tožena stranka pravdne stroške, ki so ji nastali do dneva začetka stečajnega postopka nad tožečo stranko (06. 05. 2010) prijaviti v stečajnem postopku. Sodišče prve stopnje je namreč smiselno pravilno upoštevalo, da tožena stranka terjatve do tožene stranke iz naslova plačila pravdnih stroškov ni pridobila pred 06. 05. 2010, pač pa po začetku stečajnega postopka. Ker je stečajni dolžnik dolžan plačati svoje obveznosti, ki nastanejo po začetku stečajnega postopka kot stroške postopka, je tožeči stranki naložilo v plačilo celotne pravdne stroške tožene stranke.

Vsaka pravdna stranka predhodno sama krije stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji (152. člen ZPP). Obveznost povrnitve stroškov nasprotni stranki pa nastane odvisno od izida pravde. V obravnavanem primeru je bila tožena stranka dolžna sama kriti svoje stroške postopka do trenutka, ko je sodišče prve stopnje s sklepom ustavilo postopek. Z ustavitvijo postopka zaradi umika tožbe pa je tožena stranka pridobila pravico, da od tožeče stranke zahteva povrnitev svojih pravdnih stroškov (sedmi odstavek 163. člena v zvezi s 1. odstavkom 158. člena ZPP). Ker je bil sklep o ustavitvi postopka izdan že med stečajnim postopkom nad tožečo stranko, je tudi njena obveznost, da toženi stranki povrne pravdne stroške nastala po začetku stečajnega postopka. Ker ZFPPIPP ne vsebuje določb o tem, da se pravdni stroški, ki so naloženi v plačilo stečajnemu dolžniku kot pravdni stranki, plačajo iz razdelitvene mase po pravilih o plačilu terjatev upnikov, terjatve iz naslova povrnitve pravdnih stroškov tožena stranka tudi ni bila dolžna na tej pravni podlagi prijaviti v stečajnem postopku (1. odstavek 354. člena v zvezi z 59. členom ZFPPIPP). K prijavi uveljavljanih pravdnih stroškov, ki upniku še niso prisojeni s sodno odločbo, zavezuje zakon (3. točka drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP) le tiste upnike, ki v postopku zaradi insolventnosti uveljavljajo poleg glavnice terjatve tudi stroške, ki so jim nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. V obravnavanem primeru pa je stečajni dolžnik nastopal v vlogi upnika in je v sodnem postopku uveljavljal terjatev do tožene stranke kot dolžnika. V takšni situaciji pa ne pride v poštev uporaba pravila iz 3. točke drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP.

S tem se izkaže, da ni podan pritožbeni razlog, ki ga je izrecno uveljavljala pritožnica. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo (glede na višino spornih stroškov) v višini 210,68 EUR (za sestavo odgovora na pritožbo 375 točk po OT in za materialne stroške 7,5 točk po OT, oboje povečano za 20% DDV). Tožena stranka je zahtevala tudi povračilo stroška takse za odgovor na pritožbo, ki pa je ob vložitvi odgovora na pritožbo ni plačala, zato njeni zahtevi za povrnitev tega stroška pritožbeno sodišče ni ugodilo.