Jedro

Sodišče bi moralo pri oceni mesečnih potreb otroka upoštevati tudi izkazan strošek nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se dopolnilna sodba z dne 4. 11. 2013 v točki 1 izreka spremeni takó, da je tožena stranka dolžna poleg preživnine, določene s sodbo z dne 3. 6. 2013, plačati še 70,00 EUR mesečne preživnine, takó da skupni znesek mesečne preživnine znaša 470,00 EUR.

V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdita sodbi sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu za čas od 23. 5. 2012 dalje plačevanje preživnine v višini 400,00 EUR mesečno, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V dopolnilni sodbi z dne 4. 11. 2013 je višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločeno je bilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške postopka.

2. Zoper takšni odločitvi se pritožuje tožnik, ki pritožbi vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP (1). Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in pritožbeno sodišče sámo odloči o zadevi, podrejeno pa, da se izpodbijani sodbi razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožencu pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Izpostavlja, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni s sklepom odločilo o spremembi tožbenega zahtevka, kar vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe. Pravilno so bile ugotovljene in utemeljene spremenjene razmere na strani tožnika, kakor tudi na strani toženca; napačna pa je ugotovitev, da mesečne preživninske obveznosti tožnika znašajo le 879,08 EUR. Prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo stroškov nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v letnem znesku 246,83 EUR, higienskih potrebščin v višini 50,00 EUR, stroškov šolskih izletov in prireditev v višini 50,00 EUR, stroškov šolske malice v višini 15,00 EUR ter žepnine v višini 50,00 EUR. Stroški za tečaj nemščine, kitare in tenisa v skupnem znesku 100,00 EUR so ocenjeni prenizko. Ker ima tožnik status otroka s posebnimi potrebami, ni zmožen slediti tečajem v skupinah, zato pridejo zanj v poštev zgolj individualne ure, kar pa pomeni tudi višje cene takšnih tečajev. Prvostopenjsko sodišče tudi ni upoštevalo potnih stroškov, ki jih ima tožnik s prevozi v svetovalni center v Ljubljani. Neutemeljeno mu niso bile priznane inštrukcije oz. mu je bil priznan prenizek znesek, saj potrebuje vsaj dve uri inštrukcij dnevno, zato bi morali biti stroški iz naslova inštrukcij priznani v višini 400,00 EUR mesečno. Graja odločitev, da prvostopenjsko sodišče ni priznalo stroškov potovanj v tuje dežele in opozarja, da zavezančeve finančne zmožnosti omogočajo pokrivanje tudi teh stroškov. Graja odločitev prvostopenjskega sodišča, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, ker ni navedlo dejstev, ki so bila podlaga za takšno odločitev.

3. V pritožbi zoper dopolnilno sodbo ponavlja že zgoraj izpostavljene pritožbene očitke in predlaga spremembo odločitve oz. razveljavitev izpodbijane sodbe ter vračilo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Pritožba je bila vročena tožencu, ki nanjo ni podal odgovora.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Starši imajo pravico in dolžnost, da z neposredno skrbjo, s svojim delom in dejavnostjo zagotavljajo uspešen telesni in duševni razvoj svojih otrok. Zaradi zdrave rasti, skladnega osebnostnega razvoja in usposobitve za samostojno življenje in delo imajo starši pravico in dolžnost, da skrbijo za življenje, osebnostni razvoj in koristi svojih mladoletnih otrok. Preživljanje otrok je zakonska dolžnost roditeljev, ki je omejena na njihove sposobnosti in zmožnosti (prvi odstavek 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih) (2).

7. Potrebe otroka so najprej dejstvo nedenarne narave. Ko sodišče ocenjuje, kolikšen delež teh potreb sta starša dolžna zagotoviti, pa pojem otrokovih potreb postane pravno – vrednotni pojem. Odgovor na slednje vprašanje je odvisen od tega, kolikšne so preživninske zmožnosti obeh staršev. O tem sodišče materialnopravno presodi glede na vrednostni trikotnik: otrokove potrebe – preživninske zmožnosti očeta – preživninske zmožnosti matere, ki ga izraža pravilo 129. člena ZZZDR. Določitev preživninske obveznosti tistega izmed staršev, pri katerem otrok ne živi, je nato sklepni del materialnopravne operacije. Strnjeno je v vprašanju, kolikšen delež pravno upoštevnih otrokovih potreb je dolžan nositi preživninski zavezanec, in nenazadnje, kolikšna je v denarju izražena preživninska obveznost, ki jo sodišče naloži tistemu izmed staršev, pri katerem otrok ne živi (3).

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek o zagrešeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ker prvostopenjsko sodišče ni s sklepom odločilo o spremembi tožbenega zahtevka. Posebnega sklepa, s katerim bi dovolilo spremembi tožbe, sicer res ni izdalo, vendar pa iz dopolnilne sodbe z dne 4. 11. 2013 izhaja, da je spremembo tožbe dovolilo; toženec pa spremembi niti ni nasprotoval. Dejstvo, da prvostopenjsko sodišče ni izdalo posebnega sklepa, s katerim bi dovolilo spremembo tožbe, pa na pravilnost in zakonitost odločitve ni vplivalo, saj je po vsebini obravnavalo zahtevek tudi iz spremenjene tožbe.

9. Sodišče prve stopnje je ocenilo mesečne stroške za pokrivanje preživninskih potreb mladoletnega tožnika na 879,00 EUR. Pritožba pravilno opozarja, da niso bili upoštevani stroški v zvezi s higienskimi potrebščinami, šolsko malico in stroški nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. S predložitvijo odločbe o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (priloga A12) je tožnik izkazal tudi te stroške v višini 246,83 EUR, kar v povprečju znaša 20,00 EUR mesečno. Tožnik je upravičen tudi do izdatkov za šolsko malico, ki jih ocenjuje na znesek v višini 15,00 EUR, prvostopenjsko sodišče pa tega zneska neutemeljeno ni priznalo. Enako velja tudi za stroške v zvezi s higienskimi potrebščinami, ki jih tožnik ocenjuje na 50,00 EUR mesečno, pritožbeno sodišče pa meni, da je iz tega naslova glede na starost in potrebe otroka povsem ustrezen znesek v višini 20,00 EUR. Stroškov v zvezi s šolskimi izleti in prireditvami ter žepnino prvostopenjsko sodišče pravilno ni priznalo, saj tekom postopka ti izdatki niso bili ustrezno izkazani. Tožnik glede stroškov v zvezi z izleti in prireditvami ni predložil nikakršnih dokazil, zakonita zastopnica tožnika pa v svoj izpovedbi teh stroškov ni navajala.

10. Pravilno so bili odmerjeni tudi stroški za tečaj nemščine, kitare in tenisa v višini 100,00 EUR. Dejstvo, da je tožnik otrok s posebnimi potrebami, še ne izkazuje, da gre za dejavnosti, ki bi jih tožnik nujno potreboval za svoj razvoj. Ocena stroškov iz naslova interesnih dejavnosti, ki jo je napravilo prvostopenjsko sodišče, je glede na starost otroka povsem ustrezna, še posebej zato, ker tožnik za svoja zatrjevanja ni predložil močnejših dokazov (npr. računov, pogodb itd.).

11. Tudi strošek iz naslova inštrukcij v višini 133,33 EUR mesečno je po mnenju pritožbenega sodišča povsem realen in sprejemljiv. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključek sodišča prve stopnje o dvomljivosti zatrjevanja, da bi otrok poleg celodnevnih šolskih obveznosti prebil vsak dan z inštruktorjem štiri ure. Še posebej ob dejstvu, da ima tožnik številne interesne dejavnosti, zato pravilno ni sledilo tožniku in mu ni priznalo zahtevanih 400,00 EUR mesečno.

12. Močno pretiran in neizkazan je po mnenju pritožbenega sodišča s strani tožnika ocenjen strošek potovanj v višini 5.000,00 EUR letno (416,00 EUR mesečno). Takšnih potovanj si zakonita zastopnica, glede na lastna zatrjevanja ob mesečnem zaslužku v višini 600,00 EUR, niti ne bi mogla privoščiti, nikakor pa ni dolžnost toženca, da pokriva tudi njene izdatke v zvezi s potovanji. Znesek je tudi po oceni pritožbenega sodišča močno pretiran in nerealen; zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je iz naslova počitnic tožniku priznalo stroške v višini 83,00 EUR ter jih tudi ustrezno argumentiralo v točki 11 izpodbijane sodbe.

13. Skupni znesek ugotovljenih potreb tožnika tako znaša 934,00 EUR; upoštevaje predlog zakonite zastopnice, da z očetom tožnika nosita vsak polovico stroškov za otrokovo preživljanje, pa je primerna preživnina v višini 470,00 EUR. Zato je bilo treba pritožbi delno ugoditi in izpodbijano sodbo glede preživninske obveznosti na podlagi 358. člena ZPP spremeniti takó, da je toženec dolžan od 23. 5. 2012 dalje plačevati preživnino v višini 470,00 EUR mesečno. Takšen znesek pa je ustrezen tudi ob upoštevanju stroškov, ki nastajajo ob prevozih tožnika v svetovalni center.

14. Pritožbeni očitek v zvezi s stroški postopka, glede katerih je bilo odločeno, da vsaka stranka nosi svoje stroške, je neutemeljen. Takšna odločitev o stroških je povsem običajna v postopkih iz razmerij med starši in otroki, saj splošnih načel o pravdnih stroških ni mogoče uporabiti, ker v teh pravdah preiskovalno načelo preveč posega v pravila o zbiranju procesnega gradiva. Tudi vloga aktivne in pasivne stranke ni vedno povsem enoznačna. Toženec zahtevku tudi ni nasprotoval, zato je odločitev glede stroškov postopka povsem pravična.

15. Ker so ostali pritožbeni očitki neutemeljeni in tudi niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo v preostalem delu zavrniti in sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi (353. člen ZPP).

16. Tožnik je sicer s pritožbo delno uspel, vendar pa je glede na okoliščine primera in naravo postopka pritožbeno sodišče v skladu s prostim preudarkom odločilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (413. člen ZPP in drugi odstavek 165. člena ZPP). Z odločitvijo v predmetnem postopku se zagotavljajo predvsem koristi otrok, zato uspeh strank v postopku ni relevanten kriterij za odmero stroškov (4).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP

(2) Ur. l. SRS, št. 15/1976 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZZZDR

(3) Prim. sodbo in sklep IV Cp 800/2012. (4) Prim. IV Cp 1490/2013.