Jedro

V teoriji kot tudi v sodni praksi je že dolgo časa uveljavljeno stališče o kakovostni razliki med zahtevkom za razveljavitev pogodbe (oblikovalni zahtevek) in zahtevkom za ugotovitev ničnosti pogodbe (ugotovitveni zahtevek).

Iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi bila toženka seznanjena z obveznostjo končnega nakupa obveznic, zato ji ni mogoče očitati prevare pri sklepanju kupoprodajne pogodbe.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Toženka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti kupoprodajne pogodbe, ki sta jo dne 29. 3. 2013 sklenili pravdni stranki. Posledično je zavrnilo tudi ugotovitveni zahtevek, da je predlog za kompenzacijo, ki sta ga pravdni stranki sklenili 29. 3. 2013, brez učinka ter zahtevek, da je toženka dolžna tožnici plačati 80.679,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnici je na račun toženke naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 2.604,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper prvostopenjsko sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnica. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču očita kršitev načela kontradiktornosti, saj neutemeljeno ni upoštevalo pripravljalne vloge z dne 2. 3. 2015. Poudarja, da je bila navedena vloga zgolj odgovor na pripravljalno vlogo toženke ter da je tudi sicer že predhodno podala trditve o namenu pravdnih strank, ki je bil veriženje pogodb in črpanje razlike med prodajno in nakupno ceno ter končni nakup obveznic s strani toženke. Navedbe v vlogi z dne 2. 3. 2015 tako po njenem mnenju ne predstavljajo novih navedb ali dejstev, ki jih sodišče ne bi smelo upoštevati. Opozarja tudi na zmotno uporabo materialnega prava, saj se je sodišče sklicevalo na 282. člen ZPP in ne na določbe, ki urejajo prepozno navajanje dejstev in dokazov. Vztraja na stališču, da je bil namen sklepanja poslov med pravdnima strankama posojilen. Terminska in prodajna pogodba tako tvorita enoten posel, katerega temeljni namen je, da tožnica toženki zagotovi kratkoročno likvidnostno posojilo za nakup vrednostnih papirjev. Prvostopenjsko sodišče je zato zmotno zaključilo, da toženka lahko poljubno izbira, katero od pogodb bo sklenila in kdaj bo odstopila od pogodbe.

3. Na pritožbo je odgovorila toženka in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnice, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni upoštevalo njene vloge z dne 2. 3. 2015. Višje sodišče namreč soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila tožnica z navajanjem novih dejstev iz te vloge prekludirana. Ob tem se je sicer sodišče prve stopnje zmotno sklicevalo na 282. člen, namesto 286. člen ZPP, vendar tovrstna (pravopisna) napaka ne predstavlja takšne kršitve, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Po 286. členu ZPP mora stranka najpozneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, ter se izreči o navedbah in dokaznih predlogih nasprotne stranke. Poznejše navedbe in predloge sodišče upošteva le, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku. To očitno pomeni občuten poseg v pravico do izjave, ki pa je po splošno uveljavljenem stališču ustavno dopusten pod pogojem, da je imela stranka predhodno dovolj možnosti, da se v postopku izjavi. Ob tem velja dodati, da je bila v konkretnem primeru prav tožnica tista, ki je pripravljalno vlogo predložila na prvem naroku dne 15. 1. 2015. Sodišče je to vlogo upoštevalo in pravilno dalo toženki 15 dnevni rok za odgovor. Štelo je, da so v predloženi pripravljalni vlogi tožnice takšne navedbe, o katerih je razumno pričakovati, da se toženka o njih ne more izjaviti takoj.(1) Odgovor toženke (pripravljalna vloga z dne 30. 1. 2015) je tako potrebno upoštevati še kot del pravočasnih navedb v okviru prvega naroka, vse kasnejše vloge pa so prepozne in jih prvostopenjsko sodišče pravilno ni upoštevalo, na kar sta bili pravdni stranki tudi predhodno opozorjeni s sklepom sodišča (primerjaj list. št. 44). Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča, da so trditve o tem, da sta pravdni stranki imeli namen verižiti pogodbe vse dokler obveznice ne zapadejo v izplačilo oziroma jih izdajatelj ne izplača, prepozne. Do (pravočasnih) trditev, da je bil namen pogodbenih strank posojilo sredstev za nakup vrednostnih papirjev, pa se je sodišče prve stopnje opredelilo, zato so pritožbeni očitki, ki trdijo drugače, neutemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče primarno ugotavlja, da je tožbeni zahtevek nesklepčen in bi ga bilo potrebno zavrniti že na tej podlagi. Pravna teorija in sodna praksa kot nesklepčno opredeljujeta tožbo, pri kateri iz zatrjevanih dejstev ne izhaja, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen. Iz trditvene podlage tožbe namreč izhaja, da tožnica izpodbija veljavnost pogodbe zaradi napak volje, s tožbenim zahtevkom pa zahteva ugotovitev neveljavnosti pogodbe. S svojimi trditvami tako očitno meri na prevaro (49. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), v zvezi s katero zakon določa, da, če ena stranka povzroči zmoto pri drugi stranki z namenom, da bi jo tako zapeljala k sklenitvi pogodbe, lahko druga stranka zahteva razveljavitev pogodbe. V teoriji kot tudi v sodni praksi je že dolgo časa uveljavljeno stališče o kakovostni razliki med zahtevkom za razveljavitev pogodbe (oblikovalni zahtevek) in zahtevkom za ugotovitev ničnosti pogodbe (ugotovitveni zahtevek). Slednji namreč ne vsebuje zahtevka za razveljavitev. Oblikovalni zahtevek je tako močnejše pravno sredstvo kot ugotovitvena tožba, saj se z njim pravno razmerje ustanavlja, preoblikuje ali ukinja, medtem ko se pri ugotovitveni tožbi ugotovi le obstoj ali neobstoj pravnega razmerja.(2) Izpodbojna pogodba namreč pravno učinkuje in zavezuje oba pogodbenika vse dotlej, dokler je sodišče z oblikovalno sodbo ne razveljavi.

7. Odločitev sodišča prve stopnje je kljub zmotnemu stališču o sklepčnosti zahtevka pravilna. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tožnici ni uspelo dokazati, da je bil namen pravdnih strank kot sopogodbenic pri terminski prodaji vrednostnih papirjev zagotavljanje posojila za končni nakup vrednostnih papirjev (obveznic). Da je bil namen drugačen, in sicer pridobivanje donosov med nakupno in prodajno vrednostjo obveznic, je sodišče ugotovilo na podlagi zaslišanja toženke, priče R. M. in iz vsebine Kupoprodajne pogodbe z dne 29. 3. 2013, iz katere ne izhaja, da bi toženka morala skleniti novo Pogodbo o terminski prodaji – nakupu vrednostnih papirjev. Na dan 29. 3. 2013 je toženka sicer kupila 100 lotov obveznic za ceno 80.679,40 EUR, vendar jih je nato istega dne z (izpodbijano) kupoprodajno pogodbo prodala nazaj tožnici, s čimer se je ta strinjala. Navedenega dne sta bila oba zneska nakupa in prodaje med seboj kompenzirana in s tem se je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravni posel med pravdnima strankama končal. Toženkine zaveze za končni nakup obveznic tožnici ni uspelo dokazati niti z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožnice niti z izpovedbo priče B. B. Prvi namreč pri sklepanju pogodb ni bil prisoten, priči pa tovrstnih pojasnil ob sklepanju pogodb ni uspelo potrditi (v tem delu pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno pod točko 14 izpodbijane sodbe). Ker glede na navedeno toženka ni bila seznanjena z dejstvom, da bi morala odkupiti obveznice, ji ni mogoče očitati prevare pri sklepanju kupoprodajne pogodbe. Pritožbene navedbe, ki trdijo drugače, so zato neutemeljene.

8. Po povedanem pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

9. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Tožnica povrnitve pritožbenih stroškov ni zahtevala, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k odločanju sodišča druge stopnje, zato toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): O prekluzijah v pravdnem postopku glej tudi Galič, A., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2005, str. 608. Op. št. (2) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 319/2013 z dne 10. 7. 2014.