Jedro

V primeru, ko mora prosilec navesti okoliščine in dejstva o zadevi, s katerimi bo izkazal verjetne izglede za uspeh oziroma bo izkazal, da zadeva ni očitno nerazumna, se od prosilca ne pričakuje, da bo podal popolne navedbe in popolno vlogo v smislu že dejanskega izvajanja naloge, kot tudi tožnik opozarja v tožbi, vendar pa se utemeljeno lahko pričakuje (na tožniku je namreč dokazno breme), da bo ponudil dejstva in okoliščine, iz katerih izhaja verjetnost, da bi bil s predlogom za dopustitev revizije v konkretnem primeru uspešen. Tega tožnik v tem primeru ni ponudil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju organ za BPP) zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za sestavo in vložitev predloga za dopustitev revizije zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, II Cp 1547/2018 z dne 6. 2. 2019, v zvezi sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, III P 2420/2016 z dne 28. 2. 2018. V obrazložitvi je navedel, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev BPP za sestavo in vložitev predloga za dopustitev revizije zoper zgoraj navedeni odločitvi in, ki jo je organ presodil glede na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Tožnik je kot razloge za vložitev revizije navedel, da je ''višje sodišče v izpodbijani sodbi pri odločanju o utemeljenosti in zakonitosti prisilnega sredstva zdravljenja z apliciranjem zdravila zmotno uporabo materialno pravo, konkretno Zakon o pacientovih pravicah ... in napačno uporabilo določbe Pravilnika o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov, ... obe sodišči pa sta pri odločanju tudi zagrešili absolutne bistvene kršitve določb postopka 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP''. Po pozivu organa je odvetnik dodatno še pojasnil, da ''gre za poseg v temeljne človekove pravice, da morajo biti za to odrejeni ukrepi obravnavani restriktivno in, da bo v primeru odobritve BPP oblikoval sporna pravna vprašanja''. Organ je uvodoma pojasnil, da gre v tem primeru za izredno pravno sredstvo, ki se vloži le izjemoma, pod z zakonom določenimi pogoji, na katere je bil tožnik tudi opozorjen. Razlogi tožnika v zadostni meri ne konkretizirajo, v čem oziroma na kakšen način sta sodišči I. in II. stopnje na ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je Vrhovno sodišče vezano, nepravilno ali zmotno apliciralo materialno pravo. Sodišči sta podrobno in temeljito obrazložili svoje ugotovitve glede uporabe prisilnih sredstev kot najmilejših možnih sredstev v skladu z načelom sorazmernosti ter neizogibnosti morebitne nastale škode. Tožnik ni v ničemer konkretiziral, kateri pogoj po Zakonu o pacientovih pravicah naj ne bi bil izpolnjen, v ničemer ni konkretiziral trditev, da ni razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče se je opredelilo do tožnikovega obnašanja, do njegovega stanja v tistem trenutku (kar organ konkretno tudi navede), presodilo, da je bilo ravnanje v skladu s 12. in 9. točko 2. člena Zakona o pacientovih pravicah in 28. členom istega zakona dopustno in navedlo še druge razloge. V predlogu za dopustitev revizije ni dopustno uveljavljati zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pod pretvezo napačne uporabe materialnega prava. Tožnik ni navedel, v čem naj bi bilo mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Organ za BPP je zato tožnikovo prošnjo zavrnil. 2. Tožnik je v tožbi navedel, da je odločitev toženke nepravilna in nezakonita. Tožnik je 18. 3. 2019 podal dodatna pojasnila, ki so bila razumna, konkretna in dovolj utemeljena, da njegove prošnje ni mogoče šteti kot očitno nerazumne. V nadaljevanju je ta pojasnila v celoti povzel v tožbi. Niti tožnik, niti njegov pooblaščenec nista dolžna v fazi pojasnjevanja izpolnjevanja pogojev po 24. členu ZBPP, ki se nanaša na sestavo predloga za dopustitev revizije, vnaprej določno opredeliti konkretnih spornih vprašanj, kot naj bi bila postavljena v okviru samega predloga, saj bi v tem obsegu šlo že za izvajanje naloge sestave predloga. Tudi organ ne more prevzemati vsebinske odločitve, ali zastavljena vprašanja izpolnjujejo kriterije po 367. a členu ZPP. Organ sme zadevo presojati le z vidika njene očitne nerazumnosti oziroma ali ima prosilec verjetne izglede za uspeh. Organ je tako nepravilno ugotovil dejansko stanje in napačno uporabil materialno pravo. Čeprav je bil tožnikov pooblaščenec seznanjen z zavrnitvijo prošnje zadnji dan vložitve predloga za dopustitev revizije, je predlog za dopustitev revizije vložil - brez plačila, saj tožnik plačila glede na svoje premoženjsko stanje ne zmore. Priložil je kopijo predloga, ki po njegovem mnenju še dodatno utemeljuje stališče o napačni odločitvi organa. Tožnik je zato predlagal, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in toženki naloži povrnitev njegovih stroškov postopka. Prosil je tudi za oprostitev plačila sodne takse.

3. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala upravne spise.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev tožnikove prošnje za dodelitev BPP za sestavo in vložitev predloga za dopustitev revizije zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, II Cp 1547/2018 z dne 9. 2. 2019, v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, III P 2420/2016 z dne 28. 2. 2018. Organ je svojo odločitev sprejel po prejemu odgovora tožnika na poziv organa na dopolnitev vloge, na podlagi katerega je ugotovil, da tožnik ni izkazal vsebinskega (oziroma t.i. objektivnega) pogoja, določenega v 24. členu ZBPP.

6. Po 24. členu ZBPP se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da: - zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako, da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in - je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.

7. Tožnik ugovarja, da je po pozivu organa podal konkretna pojasnila, kot tudi, da v tej fazi niti tožnik, niti njegov pooblaščenec nista dolžna vnaprej določno opredeliti spornih vprašanj, kot naj bi bila postavljena v okviru sestave predloga, saj bi to pomenilo že izvajanje naloge. Sodišče se z njegovim ugovorom ne strinja.

8. Kot je tožniku pravilno pojasnil že organ za BPP, je revizija izredno pravno sredstvo (in ne redno pravno sredstvo kot pritožba, ki sodi med z ustavo zajamčeno pravno sredstvo - 25. člen Ustave RS), kar pomeni, da je njena vložitev dopustna le, če so za to izpolnjeni z zakonom določenimi pogoji. Zato je treba tudi objektivni pogoj pri prošnji za dodelitev BPP za sestavo in vložitev predloga za dopustitev revizije obravnavati v tem pogledu. Vrhovno sodišče RS na podlagi 367. a člena ZPP dopusti revizijo, če je od odločitve Vrhovnega sodišča RS mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Vrhovno sodišče RS dopusti revizijo zlasti v primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna. V četrtem odstavku 367. b člena ZPP je tudi predpisano, da mora stranka v reviziji oziroma predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način mora izkazati tudi obstoj sodne prakse vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Po 371. členu ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

9. Po sodni praksi Vrhovnega sodišča RS pa revizije ni mogoče dopustiti, če stranka sama razlogov za dopustitev revizije oziroma pomembnosti zastavljenih vprašanj niti ne zatrjuje, kaj šele natančno in konkretno ne navede okoliščin, ki naj bi kazale na pomembnost, niti ne izkaže, da naj bi izpodbijala odločitev odstopala od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, oziroma da gre za pravno vprašanje, glede katerega je sodna praksa bodisi neenotna bodisi neobstoječa. 10. Tudi po presoji sodišča iz tožnikove prošnje za dodelitev BPP in njene dopolnitve ne izhaja, da bi tožnikove navedbe dale podlago za oceno, da bi bila revizija dopuščena iz katerega od zgoraj navedenih razlogov.

11. Tožnik je namreč navedel le, da je Višje sodišče zmotno uporabilo Zakon o pacientovih pravicah in Pravilnik o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov pri odločanju o utemeljenosti in zakonitosti prisilnega sredstva zdravljenja z apliciranjem zdravila, zagrešene pa naj bi bile tudi bistvene kršitve določb postopka, zlasti 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, v dopolnitvi (po pozivu organa) pa še, da je bila uporaba prisilnih sredstev nezakonita in v nasprotju s Pravilnikom, da so bile tožniku prekršene temeljne človekove pravice iz 18. in 51. člena Ustave RS zaradi odrejenega prisilnega zdravljenja, da je višje sodišče spregledalo, da morajo biti v primerih, ko gre za poseg v temeljne človekove pravice, odrejeni ukrepi obravnavani restriktivno in da so v posledici napačne uporabe materialnega prava izostala pomembna pojasnila sodišča druge stopnje (razlogi o odločilnih dejstvih). Sodišče še pripominja, da je organ za BPP res skopo povzel dopolnitev prošnje tožnika, vendar je v bistvenem povzel njeno vsebino, zato to na pravilnost ocene organa ni imelo vpliva.

12. Prošnja tožnika (vključno z njeno dopolnitvijo) tako vsebuje zgolj pavšalno zatrjevanje o napačni uporabi materialnega prava (brez konkretne opredelitve določb, ki naj bi bile kršene oziroma uporabljene napačno) glede na v postopku ugotovljeno dejansko stanje (na katerega je Vrhovno sodišče vezano pri presoji utemeljenosti revizije), enako velja pa tudi glede navedb o bistvenih kršitvah določb postopka, ob tem pa tožnik niti ne zatrjuje odstopa od ustaljene sodne prakse oziroma da gre za (po vsebini) zgoraj opredeljeno pravno vprašanje, zaradi česar je organ za BPP pravilno zaključil (in pri tem pravilno izhajal iz izpodbijanih odločitev), da tožnik ni izpolnil objektivnega pogoja za dodelitev BPP, ki predstavlja določeno verjetnost, da bo pravno dejanje, ki je predmet BPP, imelo končni uspeh.

13. Sodišče še dodaja, da se v primeru, ko mora prosilec navesti okoliščine in dejstva o zadevi, s katerimi bo izkazal verjetne izglede za uspeh oziroma bo izkazal, da zadeva ni očitno nerazumna, od prosilca ne pričakuje, da bo podal popolne navedbe in popolno vlogo v smislu že dejanskega izvajanja naloge, kot tudi tožnik opozarja v tožbi, vendar pa se utemeljeno lahko pričakuje (na tožniku je namreč dokazno breme), da bo ponudil dejstva in okoliščine, iz katerih izhaja verjetnost, da bi bil s predlogom za dopustitev revizije v konkretnem primeru uspešen. Tega tožnik v tem primeru ni ponudil. Na drugačno odločitev sodišča tudi ne more vplivati k tožbi priložen predlog za dopustitev revizije, saj vložitev predloga še ne pomeni, da bo revizija dopuščena.

14. S takim načinom odločanja pa organ tudi ni prevzel vsebinske odločitve po 367. a členu ZPP, temveč je zadevo presodil, kot mu to nalaga 24. člen ZBPP.

15. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen ter da je akt pravilen in na zakonu utemeljen.

16. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

17. Sodišče ni posebej odločalo o tožnikovem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, saj so stranke v postopkih dodelitve brezplačne pravne pomoči oproščene plačila sodnih taks po samem zakonu (10. člen Zakona o sodnih taksah).