Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Prav ima toženka, da je plača ena izmed temeljnih pravic, ki izvirajo iz delovnega razmerja, vendar se predmetni spor ne nanaša na izplačilo plače, temveč na vračilo prejetega zneska skladno z zatrjevanim dogovorom, to je pogodbo civilnega prava. Ne gre torej za spor v smislu 5. člena ZDSS-1, pač pa za spor iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij iz 1. člena ZPP, za katerega je pristojno sodišče splošne pristojnosti.
I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.
II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
1. Z izpodbijanim sklepom se je okrajno sodišče izreklo za nepristojno in zadevo odstopilo stvarno in krajevno pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, zunanji oddelek v Kranju.
2. Zoper sklep se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. Navaja, da temelji odločitev na prejudiciranju vsebinske odločitve spora. Ne gre za zahtevek glede pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, temveč za obligacijsko pravno posojilno razmerje. Čeprav je tožnik v razmerju nastopal kot poslovni subjekt, ni nastopal kot delodajalec, toženka pa ne kot delavka. Toženka v predmetnem obdobju ni delala, zato ni bila upravičena do plače, zahtevani znesek pa tudi ne predstavlja nadomestila plače, saj je taka obveznost tožnika obstajala samo v času pogodbeno dogovorjenega plačanega trimesečnega študijskega dopusta, ne pa tudi za nadaljnje štiri mesece odsotnosti. Gre za posojilno razmerje, saj je tožnik toženki izplačal denarna sredstva, za plačilo katerih ni temelja v predpisih, ki urejajo delovna razmerja, toženka pa se je ta sredstva zavezala vrniti.
3. Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev. Navaja, da je odtegljaj od plače možen le s pisnim soglasjem delavca, pa še to le do zakonsko določenega minimuma, tožnik pa ni predložil nobenega soglasja toženke. Dejstvo je, da ji je tožnik kot delodajalec v spornem obdobju obračunaval in izplačeval plačo, ki jo sedaj neupravičeno zahteva nazaj, zato gre za spor v zvezi s pravicami, obveznostmi in odgovornostmi iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem.
4. Pritožba je utemeljena.
5. Pristojnost se presoja na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana (drugi odstavek 17. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Vsebino spora tako določata predvsem tožbeni zahtevek in pravna podlaga, ki se navaja v tožbi.1
6. Tožnik v tožbi navaja, da sta se s toženko, ki je bila zaposlena pri njem, dogovorila, da ji bo tudi po poteku trimesečnega pogodbeno dogovorjenega študijskega dopusta izplačeval minimalno plačo, čeprav ni delala, toženka pa se je zavezala, da mu bo izplačano kasneje vrnila. Ker tega noče storiti, s tožbo zahteva vračilo plačanih zneskov, pri čemer se sklicuje na pravila o posojilni pogodbi.
7. Glede na tožbene navedbe gre za spor v zvezi z zatrjevanim dogovorom o vračilu prejetih denarnih zneskov. Prav ima sicer toženka, da je plača ena izmed temeljnih pravic, ki izvirajo iz delovnega razmerja, vendar se predmetni spor ne nanaša na izplačilo plače, temveč na vračilo prejetega zneska skladno z zatrjevanim dogovorom, to je pogodbo civilnega prava. Odgovor na vprašanje, ali je tak dogovor dopusten, je sicer res odvisen od vprašanja, ali je zahtevani denarni znesek predstavljal plačo in ali je za izplačilo plače oziroma nadomestila plače obstajal pravni temelj, vendar gre za predhodno vprašanje, ki ga bo pravdno sodišče za potrebe odločitve o zahtevku rešilo samo (13. člen ZPP). Navedbe toženke glede 136. člena Zakona o delovnih razmerjih za izpodbijano odločitev niso relevantna, saj vprašanje utemeljenosti zahtevka ne vpliva na pristojnost sodišča. 8. Po obrazloženem ne gre za spor v smislu 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, pač pa za spor iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij iz 1. člena ZPP, za katerega je pristojno sodišče splošne pristojnosti. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 3. točke 365. člena ZPP razveljavilo. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo, ker je odvisna od končnega uspeha strank v postopku.
1 Primerjaj sklep VSRS VIII R 121/2006 z dne 18. 10. 2006 in sklep VSL II Cp 2022/2016 z dne 19. 10. 2016.