Jedro

V upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki po materialnem kriteriju vsebuje vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke. Če gre za akte, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, so ti lahko predmet presoje v upravnem sporu samo takrat, če tako določa zakon. Sklep o zavrženju zahteve za izločitev centra za socialno delo in posredno s tem tudi uradnih oseb, je odločitev procesne narave in ni upravni akt, ki ga je dopustno izpodbijati v upravnem sporu. Tožena stranka bo lahko izločitev uradnih oseb uveljavljala z morebiti vloženim pravnim sredstvom zoper odločbo o vsebinski odločitvi centra za socialno delo v zvezi s sporno zadevo.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom pod točko I izreka odločila, da se zahteva za izločitev Centra za socialno delo (dalje CSD) Šentjur pri Celju, iz vodenja postopka ukrepov za zaščito otrokovih koristi za mld. A.A. na predlog B.B. po pooblaščencu Odvetniški družbi C., zavrže. Pod II. točko izreka je odločeno, da se predlog B.B. po pooblaščencu Odvetniški družbi C. za prenos krajevne pristojnosti v zadevi vodenja postopka ukrepov za zaščito otrokovih koristi za mld. A.A., zavrže. V obrazložitvi navaja, da je tožena stranka dne 10. 5. 2013 prejela dopis CSD Šentjur pri Celju, št. 1203-25/2012-12 z dne 8. 5. 2013, iz katerega izhaja, da so v zadevi mld. A.A. in njegove matere B.B. sprva vodili prvo socialno pomoč. Ker mati s centrom ni več želela sodelovati, so začeli s postopki ukrepov za zaščito otrokovih koristi. Pooblaščenec B.B. je na zapisnik z dne 7. 5. 2013 podal predlog za izločitev CSD Šentjur pri Celju iz vseh postopkov. Tudi iz nadaljnjega predloga za izločitev tega centra za socialno delo z dne 6. 5. 2013 izhaja, da se predlaga izločitev iz vsakršnega odločanja v predmetni zadevi in v vseh ostalih zadevah povezanih z mld. A.A., iz razlogov po četrtem odstavku 35. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in razlogov po 37. členu ZUP zaradi okoliščin, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti CSD Šentjur pri Celju.

2. Tožena stranka razlaga določbe 35., 36. in 37. člena ZUP, po katerih je mogoče zahtevati izločitev uradne osebe. ZUP v nobenem izmed določil ne omogoča izločitve organa. Izločitev je možna zgolj na ravni uradne osebe oziroma uradnih oseb v sklopu personalne pristojnosti. Glede na to, se predlog za izločitev CSD Šentjur pri Celju iz postopka ukrepov za zaščito otrokovih koristi za mld. A.A. na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, zavrže. 3. V zvezi s prenosom krajevne pristojnosti na drugi pristojni center za socialno delo, tožena stranka navaja Zakon o socialnem varstvu (dalje ZSV), ki v prvem odstavku 81. člena določa, da se krajevna pristojnost v vseh zadevah, za katere so pristojni centri za socialno delo, določi po stalnem prebivališču osebe, ki potrebuje pomoč in varstvo. V tem postopku tudi glede prenosa te pristojnosti niso izpolnjeni pogoji za meritorno odločanje, ker se ti postopki vodijo po uradni dolžnosti. Zaradi tega tožeča stranka ni upravičena vlagateljica predloga za določitev krajevno pristojnega drugega centra za socialno delo za postopek v izvrševanju javnih pooblastil. Po določbi drugega odstavka 85. člena ZSV, se namreč sklep o prenosu krajevne pristojnosti izda na predlog stranke, ki je sprožila postopek ali na predlog centra za socialno delo.

4. Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da je zahtevala tako imenovano personalno izločitev, torej izločitev uradnih oseb in ne zgolj organa. V pisni vlogi je zahtevala, da se v celoti izloči iz vseh postopkov odločanja v vseh zadevah, ki se nanašajo na mld. A.A. in B.B., odločanje pa prenese na CSD Celje. Poimensko je navedla uradne osebe in sicer: D.D., E.E. in F.F. Nepravilno so bile uporabljene procesne določbe 35. in 37. člena ZUP in 129. člena 1. točke ZUP. V nadaljevanju našteva zakaj je predlagana izločitev teh oseb, kar pa sodišče v sodbo ne povzema. Navaja nepravilnosti CSD Šentjur pri Celju v vseh dosedanjih postopkih, njihovo pristransko delovanje, na katerega je vplivalo tudi vmešavanje tožničinih sorodnikov. Predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi in zadeva vrne v ponovno odločanje, in da se ji priznajo stroški postopka. Podredno predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in se zahtevi za izločitev uradnih oseb CSD Šentjur pri Celju ugodi in se navedene uradne osebe izločijo iz vodenja in sodelovanja v teh postopkih. Pristojnost za vodenje postopkov pa se prenese na CSD Celje.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo kot nedovoljeno zavrže. 6. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

7. V 1. točki izreka izpodbijanega sklepa, je tožena stranka zavrgla zahtevo zakonite zastopnice mld. A.A., za izločitev CSD Šentjur pri Celju, iz vodenja postopka ukrepov za zaščito otrokovih koristi. Utemeljen je sicer tožbeni ugovor, da je tožeča stranka zahtevala tudi izločitev uradnih oseb, ki vodijo postopek in ne zgolj CSD Šentjur pri Celju kot ustanove, o katerem je tožena stranka pod to točko izreka odločila. Zahtevek za izločitev poimensko določenih uradni oseb, skupaj z zahtevkom za izločitev samega CSD Šentjur pri Celju in prenosom krajevne pristojnosti na CSD Celje, izhaja iz listin v upravnem spisu. Ne glede na to, da je tožena stranka odločala samo o izločitvi celotnega CSD Šentjur pri Celju iz postopka ukrepov za zaščito otrokovih pravic (Zapisnik o ustni obravnavi z dne 7. 5. 2013), je vendarle mogoča presoja, da takšna zahteva vsebuje tudi zahtevo za izločitev uradnih oseb, ki je sicer še dodatno poimensko specificirana v predlogu tožeče stranke z dne 6. 5. 2013, ki v uvodu sicer glasi kot izločitev CSD Šentjur pri Celju. Izločitve celotnega centra za socialno delo kot ustanove, ZSV ne določa in torej ni zakonske podlage za vložitev takšne tožbe, kot to pravilno navaja tožena stranka. Prav tako tudi ni zakonske podlage za odločanje o izločitvi uradnih oseb, ki na CSD Šentjur pri Celju obravnavajo mld. otroka.

8. V skladu z določbo prvega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu ZUS-1 je upravna odločba in drugi javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Po določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 pa se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan, za kar pa ne gre v tem sporu. To pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki po materialnem kriteriju vsebuje vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke. Če gre za akte, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, so ti lahko predmet presoje v upravnem sporu samo takrat, če tako določa zakon. Sklep o zavrženju zahteve tožeče stranke za izločitev centra za socialno delo in posredno s tem tudi uradnih oseb (1. točka izreka), je odločitev procesne narave in ni upravni akt, ki ga je dopustno izpodbijati v upravnem sporu. Tožena stranka bo lahko izločitev uradnih oseb uveljavljala z morebiti vloženim pravnim sredstvom zoper odločbo o vsebinski odločitvi centra za socialno delo v zvezi s sporno zadevo. Sodišče je tako tožbo glede točke 1 izreka kot nedopustno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 9. V 2. točki izreka izpodbijanega sklepa je tožena stranka odločila, da se zavrže predlog tožeče stranke za prenos krajevne pristojnosti v zadevi vodenja postopka ukrepa za zaščito otrokovih koristi za mld. A.A., kar je po upravnosodni praksi sicer upravni akt, vendar je sodišče tožbo tudi v tem delu zavrglo iz naslednjih razlogov;

10. Krajevno pristojnost centra za socialno delo določa 81. člena ZSV, to je po stalnem prebivališču osebe, ki potrebuje pomoč in varstvo. Krajevna pristojnost CSD Šentjur pri Celju med strankami ni sporna. 85. člen tega zakona v prvem odstavku določa krajevno pristojnost drugega centra za socialno delo, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek ali če so za to drugi tehtni razlogi. Takšen sklep se izda na predlog stranke, ki je sprožila postopek, ali na predlog centra za socialno delo (drugi odstavek 85. člena ZSV). Ker CSD Šentjur pri Celju takšnega predloga ni vložil, ostaja vprašanje, ali se je postopek za zaščito otrokovih koristi začel na predlog tožeče stranke, ker bi s tem izkazala pravni interes kot procesno predpostavko za vložitev tožbe. Tožena stranka sicer ni določno navedla, za kateri ukrep centra za socialno delo gre (v izreku splošno navaja ukrepe za zaščito otrokovih koristi), vendar pa je mogoča, iz listin upravnega spisa in samih navajanj tožeče stranke presoja, da so to ukrepi, ki se začnejo samo po uradni dolžnosti centra za socialno delo. Glede na določbo drugega odstavka 85. člena ZSV, tako tožeča stranka ne izkazuje pravnega interesa in ne more biti stranka za vložitev tožbe v spornem postopku prenosa krajevne pristojnosti. Sodišče je tožbo v tem delu izreka kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 11. Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe predlagala povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo zavrglo, je skladno s prej citirano določbo zavrnilo tudi zahtevo za povrnitev stroškov postopka.