Jedro

Kolektivna pogodba velja za delodajalce v skladu z določbami o stvarni veljavnosti. Ker dejavnost, s katero se ukvarja tožena stranka (dejavnost marin), sodi na seznam dejavnosti, za katere velja Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije, ki vsebuje kriterije za izbiro med presežnimi delavci, je bila tožena stranka pred podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga te kriterije dolžna upoštevati in tožnico primerjati z ostalima delavkama, ki sta delali na recepciji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo odločilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo tožena stranka podala tožnici z dne 12. 6. 2009 iz poslovnega razloga nezakonita, zato jo je razveljavilo. Ugotovilo je, da na podlagi navedene odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje med pravdnima strankama ni prenehalo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji od 28. 2. 2010 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo, ki bi jo prejemala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakomesečnega zneska v plačilo, tj. do 15 dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni pod izvršbo ter ji povrniti njene stroške postopka v višini 1.315,68 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 8 dnevnega izpolnitvenega roka, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da so bili v konkretnem primeru izpolnjeni vsi pogoji za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, ki je edina pri toženi stranki zasedala delovno mesto receptor-blagajnik II (pravilno I). Preostali delavki sta namreč zasedali delovno mesto receptor-blagajnik I (pravilno II). Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga. Delo na recepciji ne potrebuje delovnega mesta receptor-blagajnik II (pravilno I), ker je delo prerazporejeno na preostali dve delavki. Obrazložitev sodišča prve stopnje je v nasprotju s samim izrekom, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi sodbe v nasprotju z dokazi in listinami, ki so v spisu, prav tako ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se jo ne more preizkusiti. Direktor tožene stranke ni izpovedal, da mu je znano zakaj je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana ravno tožnici in je jasno navedel, da je odločitev, da se tožnici odpove pogodba o zaposlitvi, sprejel bivši direktor. Glede na navedeno bi o razlogih, zakaj je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi ravno tožnici in ne preostalima delavkama na recepciji, vedel izpovedati edino bivši direktor L., ki se je za odpoved odločil na podlagi kriterijev v kolektivni pogodbi, pri čemer je bilo že na prvem naroku izpostavljeno, da je bil odločilen kriterij usposobljenost oziroma delovna uspešnost. Sodišče prve stopnje bivšega direktorja ni zaslišalo, kljub temu, da je izvedbo predlaganega dokaza vključilo v dokazni sklep. Ker se slednji kot priča, zaradi službene zadržanosti, naroka ni udeležil, je zaključilo, da ga ni potrebno zaslišati. Slednji bi edini znal pojasniti vse okoliščine odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dejanske organizacije dela in razlike med delovnim mestom receptor-blagajnik I in II. S takšnim postopanjem sodišča prve stopnje je bilo toženi stranki onemogočeno dokazati, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu z zakonom, prav tako pa je zaradi tega dejansko stanje nepopolno in napačno ugotovljeno. Tožena stranka je uporabila kriterije. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (Ur. l. RS, št. 83/1997 in nadalj.) v primeru tožnice ne velja, ker v pogodbi o zaposlitvi uporaba panožne kolektivne pogodbe ni bila predvidena, pač pa je pogodba o zaposlitvi sklenjena na podlagi zakona in kolektivne pogodbe za gospodarstvo (tožena stranka ima očitno v mislih Splošno kolektivno pogodbo za gospodarsko dejavnost, SKPgd - Ur. l. RS, št. 40/97 in nadalj.), zato ni bila dolžna uporabiti kriterijev iz 24. člena navedene panožne kolektivne pogodbe, ki pa tudi sicer govori o uporabi kriterijev pri izbiri delavcev (torej več delavcev in ne enega delavca), ki jim delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi presežka. V danem primeru je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi dana zgolj eni delavki, tj. tožnici. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo v nasprotju s sodno prakso (izpostavlja odločitev VDSS opr. št. Pdp 1696/2004). Napačno je ugotovilo, da bi bilo potrebno delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica, ukiniti. Opisa delovnih mest sta si sicer res podobna, vendarle pa je treba upoštevati, da ostali dve delavki na recepciji nista v celoti nadomeščali tožnice, tako da o primerljivem delovnem mestu ni mogoče govoriti. Dodatna dela je opravljal direktor tožene stranke in ne ostali receptorki. Zgolj navedba v aktu o sistemizaciji, da se delavci na navedenih dveh delovnih mestih po potrebi nadomeščajo, še ne utemeljuje navedenega zaključka sodišča prve stopnje. Tožnice, ki je edina zasedala delovno mesto receptor-blagajnik II (pravilno I), ni nihče nadomeščal, pač pa se je njeno delo porazdelilo med ostale zaposlene. Tudi sicer pa je pomembna dejanska uporaba kriterijev in ne formalna in če bi sodišče prve stopnje predlagani priči zaslišalo, bi se lahko prepričalo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici dana, ob upoštevanju le-teh. V pravočasni dopolnitvi pritožbe navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti, da delovno razmerje tožnici preneha z dnem izdaje sodbe, saj zanjo nima dela, je pa tudi sama situacija takšna, da delovnega razmerja ne moreta uspešno nadaljevati.

Tožnica je na pritožbo odgovorila. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se pavšalno sklicuje tožena stranka, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno obrazložilo. Izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in jo je moč preizkusiti. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni, logični in prepričljivi in med njimi tudi ni očitanih nasprotij, prav tako pa tudi ne nasprotujejo samemu izreku sodbe. Slednje je v dokaznem postopku izvedlo vse relevantne dokaze, izvedbo ostalih predlaganih dokazov je utemeljeno zavrnilo (glede zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem priče F.L. in G.S. več v nadaljevanju). Očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, torej niso podane.

V obravnavani zadevi se prosoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 6. 2009, ki jo je tožena stranka podala tožnici.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožena stranka zaposluje 8 delavcev, da so za delo na recepciji imele sklenjene pogodbe o zaposlitvi tri delavke (poleg tožnice, ki je formalno zasedala delovno mesto receptor-blagajnik I, še dve delavki, ki sta zasedali delovno mesto receptor-blagajnik II), da se je delo pri toženi stranki lahko organiziralo z eno delavko manj in da tožničino delovno mesto ni bilo ukinjeno. Ocenilo je, da bi tožena stranka morala pri odločitvi o odpovedi pogodbe o zaposlitvi uporabiti kriterije iz 24. člena panožne kolektivne pogodbe s primerjavo tožnice s preostalima dvema delavkama, ki pri toženi stranki zasedata delovno mesto receptor-blagajnik II. Ker tega tožena stranka ni storila, je zaključilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita in posledično ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče sprejema dejanske in pravne zaključke sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja.

Izpodbijana sodba torej temelji na presoji o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker tožena stranka pri določanju presežnih delavcev ni oblikovala kategorije primerljivih delavcev v skladu s 24. členom navedene panožne kolektivne pogodbe.

Zmotno je naziranje tožene stranke, da v obravnavani zadevi panožna kolektivna pogodba tožene stranke ne zavezuje, ker v tožničini pogodbi o zaposlitvi njena uporaba ni bila predvidena. Sklenjena kolektivna pogodba delodajalca zavezuje, ne da bi bilo treba k njej še posebej pristopati. Kolektivna pogodba velja za delodajalce v skladu z določbami o stvarni veljavnosti. Ni dvoma, da Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije zavezuje tudi toženo stranko. Dejavnost, s katero se ukvarja tožena stranka (dejavnost marin) namreč sodi na seznam dejavnosti, za katere velja navedena kolektivna pogodba (2. člen panožne kolektivne pogodbe v zvezi s prilogo št. 1 – Seznam dejavnosti po standardni klasifikaciji dejavnosti, za katere velja Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije, 92.621 – Dejavnost marin). Tožena stranka je očitno spregledala, da je Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/1997 in nadalj.), na katero se sklicuje v pritožbi, prenehala veljati in se je uporabljala le do 30. 6. 2006 tako, da njena uporaba v obravnavani zadevi, glede na čas podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, ne pride v poštev. Ne glede na navedeno pa tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdila, da je ta kolektivna pogodba ne zavezuje, tako da te njene pritožbene navedbe predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP).

Zmotno pa je tudi naziranje tožene stranke, da je 24. člen panožne kolektivne pogodbe mogoče upoštevati le pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov. Vrhovno sodišče RS je namreč že večkrat odločilo, da novi Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) ni razveljavil obstoječe avtonomne ureditve v kolektivnih pogodbah (npr. opr. št. VIII Ips 429/2006, VIII Ips 476/2007, VIII Ips 119/2008). Kljub drugačnim izhodiščem tudi ne preprečuje možnosti novega kolektivnega dogovarjanja o določitvi primerljivih delavcev in kriterijev za primerjavo v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev iz poslovnega razloga. Te kolektivne pogodbe so določale kriterije za izbiro med presežnimi delavci in jih je bila tožena stranka dolžna upoštevati v skladu s tisto kolektivno pogodbo, ki zanjo velja, tudi v primeru, ko ne gre za večje število delavcev. Ne gre za to, da delodajalec lahko uporabi tako določene kriterije in če jih, odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi tega ni nezakonita. Veljavna kolektivna pogodba zavezuje delodajalca, za katerega velja, kar pomeni, da jo je dolžan upoštevati in ravnati se po njej. Ker določitev kriterijev za določanje presežnih delavcev tudi v primeru, ko ne gre za večje število delavcev, po enotni sodni praksi ni v nasprotju z (novim) ZDR, pomeni neuporaba teh kriterijev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

Navedeno v prejšnjem odstavku seveda velja, kolikor obstajajo primerljivi delavci. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi obstajala primerljiva kategorija medsebojno zamenljivih delavcev, v okviru katere bi tožena stranka morala upoštevati kriterije za določitev presežnih delavcev po 24. členu panožne kolektivne pogodbe, saj je bila slednja kot primerljivi delavki dolžna upoštevati tudi drugi dve delavki, ki sta poleg tožnice opravljali delo na recepciji, kljub temu, da sta le-ti sicer formalno opravljali svoje delo na delovnem mestu receptor-blagajnik II, tožnica pa na delovnem mestu receptor-blagajnik I. Takšen zaključek namreč potrjujejo dejanske okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, in sicer, da se za obe navedeni delovni mesti zahteva srednješolska izobrazba, da sta opisa delovnih mest enaka glede razvrstitve v tarifni razred, organizacijske enote, cilja, delovnega časa, sredstev, organizacijske povezanosti, posebnih pogojev, posebnih znanj, odgovornosti in pooblastil, razlikujeta pa se le v dodatnih nalogah receptorja-blagajnika I, da so to dela, za katere je direktor povedal, da jih sedaj v določeni meri opravlja sam oziroma v sodelovanju z vodjo mornarske službe in recepcijo in da so se ta dela že prej opravljala v sodelovanju z mornarsko službo in direktorjem ter da se delavci na teh dveh delovnih mestih po potrebi nadomeščajo. Pritožbeno sodišče se torej strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje in jo sprejema, sicer pa pritožba teh dejanskih ugotovitev niti ne izpodbija.

V zvezi s pritožbenimi navedbami pa pojasnjuje, da je v obravnavani zadevi formalno sicer res prišlo do ukinitve delovnega mesta, ki ga je pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zasedala zgolj tožnica, saj na tem delovnem mestu pri toženi stranki ni več zaposlenega delavca, kar tožena stranka izpostavlja v pritožbi, vendar pa je treba upoštevati, da je bilo dejansko delo, ki ga je na tem delovnem mestu opravljala tožnica, prerazporejeno na preostali dve delavki, ki sta prav tako delali v recepciji (delno tudi na direktorja in mornarsko službo, o čemer več v nadaljevanju) in za kateri je sodišče prve stopnje na podlagi primerjave opisa delovnih mest ugotovilo, da sta slednji delali na primerljivem delovnem mestu kot tožnica. Glede na navedeno je zato sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica, niti ni bilo ukinjeno. V obravnavani zadevi je vendarle treba upoštevati, da ni šlo za takšno ukinitev delovnih mest pri toženi stranki, ki ima za posledico prenehanje potreb po delu vseh delavcev na takih delovnih mestih, ki so medsebojno primerljiva. Zato golo dejstvo, da je bila tožnica edina, ki je zasedala delovno mesto receptor-blagajnik I, še ne pomeni, da tožena stranka ni bila dolžna ugotavljati presežnih delavcev med delavci, ki so bili medsebojno primerljivi in zamenljivi. Konkretno sta bili s tožnico primerljivi preostali dve delavki, ki sta delali na recepciji, zato bi morala biti tožnica z njima primerjana. Res je stvar poslovne odločitve vsakega delodajalca, kako bo organiziral delo, kar lahko pripelje tudi do utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar pa pri tem delodajalca vežejo materialnopravni predpisi, vključno s kolektivnimi pogodbami, ki določajo kriterije za določanje presežnih delavcev.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da o izrazu primerljivo delovno mesto ni mogoče govoriti in da je vsa dodatna dela, ki jih je imela tožnica opravljal direktor in ne preostali delavki v recepciji. Tudi te pritožbene navedbe navedenega zaključka ne uspejo izpodbiti. Ravno nasprotno, te navedbe, zaključek sodišča prve stopnje, da sta bila oba delovna mesta primerljiva, potrjujejo, saj dodatna dela (naloge), ki jih je opravljala zgolj tožnica, niso prešla na preostali dve delavki, ki sta delali v recepciji, in ki teh dodatnih nalog tudi sicer nista opravljali, kar pa zgolj potrjuje, da sta bili s tožnico, glede na delo, ki sta ga opravljali, primerljivi. Glede na navedeno sodišče prve stopnje svojega zaključka o primerljivem delovnem mestu ne gradi zgolj na okoliščini, da je v aktu o sistemizaciji navedeno, da se delavci na navedenih dveh delovnih mestih po potrebi nadomeščajo, ampak je to okoliščino upoštevalo zgolj kot eno izmed okoliščin, ki navedeni zaključek sodišča prve stopnje potrjujejo, tako da tudi v tej smeri podan pritožbeni očitek ni utemeljen.

Po kakšnih kriterijih je bila določena ravno tožnica, oziroma ali so le-ti sploh bili uporabljeni, iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni razvidno, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Tožena stranka pa se s tem v zvezi v svoji pravočasno podani trditveni podlagi niti ni določno opredelila. Njenih novih trditev, podanih šele v pritožbi, pritožbeno sodišče zaradi določila 337. člena ZPP ni upoštevalo, saj slednja niti ni navedla razlogov za odstop od dokazne prekluzije. V postopku, vodenim pred sodiščem prve stopnje, je zgolj navedla, da je po uporabi kriterijev ocenila, da se pogodbo o zaposlitvi odpove ravno tožnici, pri čemer ni navedla niti katere kriterije je upoštevala niti kako jih je upoštevala. Tudi sicer se tožena stranka v pritožbi sklicuje, da je kot vodilni kriterij pri izbiri tožnice upoštevala delovno uspešnost. Glede na to, da je to zgolj eden od kriterijev, ki so določeni v navedeni kolektivni pogodbi, tudi te njene navedbe zaključka sodišča prve stopnje, da je tožena stranka kršila navedeno določilo panožne kolektivne pogodbe, ne uspejo izpodbiti.

Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem priče, bivšega direktorja tožene stranke F.L. in vodjo mornarske službe G.S., ker naj bi ti dve priče vedeli izpovedati, da je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici tudi v skladu s kriteriji, ni utemeljen. Dokaz je namreč namenjen potrjevanju dejanskih okoliščin, ki jih pravdni stranki zatrjujeta, ne more pa nadomestiti njihove pomanjkljive trditvene podlage. Ker tožena stranka v tej smeri ni pravočasno podala svojih trditev, je sodišče prve stopnje že iz tega razloga utemeljeno zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov. Iz tega razloga se tožena stranka tudi neutemeljeno sklicuje, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo bivšega direktorja, ki bi znal pojasniti vse okoliščine odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dejanske organizacije dela in razlike med navedenima delovnima mestoma. Tudi sicer pa je bilo v tej smeri, v obravnavani zadevi, dejansko stanje že v zadostni meri raziskano, tako da nadaljnja izvedba dokazov ni bila potrebna in ne bi pripomogla k drugačni odločitvi. Sodišče prve stopnje je napravilo primerjavo delovnih mest na podlagi njunih opisov, sicer pa tudi tožena stranka navaja, da je vsa dodatna dela, ki jih je imela tožnica, opravljal direktor toženke, kar pa je, kot je bilo že navedeno, sodišče prve stopnje v svoji dokazni oceni upoštevalo. Tožena stranka je glede na opisani potek postopka imela možnost učinkovitega sodelovanja v postopku in ni bila prikrajšana v svojih dokaznih možnostih.

Izpodbijana sodba se prav tako neutemeljeno sklicuje na odločitev pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 1696/2004 z dne 10. 11. 2005, saj ne gre za isto dejansko stanje. Obravnavana zadeva ni enaka zadevi, ki je predmet te odločitve, saj je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ugotovilo določene okoliščine, ki v navedeni zadevi niso bile ugotovljene (npr. okoliščine v zvezi z obstojem primerljive kategorije delavcev in uporabe kriterijev iz kolektivne pogodbe). Sicer pa stališče iz navedene odločitve, da je poslovni razlog podan tudi, če naloge določenega delovnega mesta še obstajajo in so razdeljene med druge delavce, ki te naloge opravljajo poleg svojih nalog, če se zmanjša število izvajalcev na posameznih delovnih mestih, tudi ne nasprotuje sprejeti odločitvi v konkretni zadevi, saj presojana odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita iz razloga, ker tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi (poslovni razlog), ampak iz razloga, ker pri določitvi tožnice kot presežne delavke ni uporabila kriterijev, določenih v panožni kolektivni pogodbi.

Tožena stranka pri določitvi tožnice kot delavke, ki ji bo iz poslovnega razloga odpovedana pogodba o zaposlitvi, ni opravila izbire med njo in primerljivima delavkama - tistima, ki glede na navedene ugotovitve sodišča prve stopnje opravljata delo na delovnem mestu, ki je primerljivo s tistim, ki ga je zasedala tožnica (z izjemo dodatnih nalog, ki pa so bile prenesene na direktorja in vodjo mornarske službe). Na podlagi določb 24. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije bi tako izbiro morala opraviti po predpisanih kriterijih. Ker tega ni storila, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je presojana odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita. Posledično pa je pravilno odločilo tudi o tožničinem reparacijskem in reintegracijskem zahtevku.

Tožena stranka sicer v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi s tožničinim reintegracijskim zahtevkom določiti trajanje delovnega razmerja do izdaje sodne odločbe, ker za tožnico nima dela in med njima delovnega razmerja ni več mogoče uspešno nadaljevati. Vendar pritožbeno sodišče navaja, da ta njena zahteva, podana šele v pritožbi, ne more biti upoštevana že iz razloga, ker je ni uveljavljala pravočasno, tj. do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (glej smiselno tretji odstavek 118. člena ZDR).

Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločilo, ker jih stranki v pritožbi oziroma odgovoru na pritožbo nista zaznamovali.