Jedro

Amputacija je poseg v integriteto telesa, ki se mu tožnica ni dolžna podvreči. Od njene odločitve je odvisno, ali bo pristala na operacijo, ki je povezana z bolečinami in vsemi drugimi nevšečnostmi zdravljenja pri ne docela gotovem uspehu glede omilitve posledic poškodbe. Predvsem pa je vsaka operacija tveganje in vsak poseg v telo najmanj neprijeten. Amputacija pa še dodatno pomeni okrnitev telesa, čemur vsemu se tožnica ni dolžna podvreči zato, da bi s tem morebiti zmanjšala odškodnino, ki bremeni toženca. Tako daleč ne seže obveznost oškodovanca, da zmanjšuje svojo škodo.

Izrek

Reviziji tožeče stranke A. Z. se deloma ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se s to sodbo določena odškodnina zviša za 150.000,00 SIT ter se sodba prve stopnje glasi: "Toženec G. T., G. mora plačati tožnici A. Z. P. odškodnino v znesku 930.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi po zakonsko določeni obrestni meri od 11.11.1993 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 97.105,00 SIT z zamudnimi obrestmi po zakonsko določeni obrestni meri od 11.11.1993 dalje do plačila, vse v 15 dneh da ne bo izvršbe." Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 8.327,00 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Revizija tožene stranke v celoti in revizija tožeče stranke v preostalem delu se zavrneta kot neutemeljeni.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 19.950,00 SIT v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in priznalo tožnici odškodnino za pretrpljene telesne bolečine v znesku 250.000,00 SIT, za skaženost 250.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 650.000,00 SIT in za strah 80.000,00 SIT, skupaj 1.230.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in je znižalo odškodnino za pretrpljene telesne bolečine na 100.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 350.000,00 SIT, tako da je prisodilo tožnici odškodnino v skupnem znesku 780.000,00 SIT.

Proti tej sodbi vlagata reviziji obe pravdni stranki. Tožeča stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni sodbo druge stopnje tako, da zavrne toženčevo pritožbo ter potrdi sodbo prve stopnje. Opisuje poškodbo in potek zdravljenja ter navaja, kakšne bolečine je pri tem prestala. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa posebno opozarja, da ima pri 24 letih, kolikor je bila stara ob poškodbi, še vse življenje pred seboj. Opisuje, kako jo moti skrčen prst in poudarja, da je delavka in bo vse življenje odvisna od svojih rok.

Tudi toženec v svoji reviziji uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga znižanje prisojene odškodnine. V zvezi z odškodnino za telesne bolečine navaja, da je bilo bolečinsko obdobje kratko. V zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti pa se sklicuje na izvedeniško mnenje, po katerem bi se tožničine težave znatno zmanjšale ali se celo odpravile, če bi si dala poškodovani mezinec amputirati.

Pravdni stranki na nasprotni reviziji nista odgovorili in tedanji Javni tožilec Republike Slovenije se o revizijah ni izjavil (3. odst. 390.čl. zakona o pravdnem postopku).

Tožničina revizija je deloma utemeljena, toženčeva pa ni utemeljena. Sodni izvedenec za kirurgijo je v svojem izvedeniškem mnenju res navedel, da bi odstranitev skrčenih členkov poškodovanega mezinca najbrž res odstranila ali vsaj zmanjšala tožničine nevšečnosti. To je strokovno mnenje, ki z določeno stopnjo verjetnosti ( izvedenec pravi "najbrž") predvideva stanje po morebitni amputaciji prsta. Toda amputacija je poseg v integriteto telesa, ki se mu tožnica ni dolžna podvreči. Od njene odločitve je odvisno, ali bo pristala na operacijo, ki je povezana z bolečinami in vsemi drugimi nevšečnostmi zdravljenja pri ne docela gotovem uspehu glede omilitve posledic poškodbe. Predvsem pa je vsaka operacija tveganje in vsak poseg v telo najmanj neprijeten. Amputacija pa še dodatno pomeni okrnitev telesa, čemur vsemu se tožnica ni dolžna podvreči zato, da bi s tem morebiti zmanjšala odškodnino, ki bremeni toženca. Tako daleč ne seže obveznost oškodovanca, da zmanjšuje svojo škodo. Gre pa tudi za subjektivno oceno, kaj je manjše zlo: poškodovan ali amputiran prst. Odgovor na to je odvisen od tožnice kot oškodovanke. Zato toženčevo revizijsko sklicevanje na sklepno pripombo v izvedeniškem mnenju ni utemeljeno.

Sodišče druge stopnje je določilo odškodnino za pretrpljene telesne bolečine v ustreznem znesku. Hude bolečine so trajale sedem dni in nato še več dni srednje in blage, kar vse opravičuje odškodnino v znesku 100.000,00 SIT. Upoštevati je treba zlasti tudi čas takoj po poškodbi do rešitve ukleščenega prsta iz stroja in nato do zdravniške pomoči ter operacije, kasneje pa tudi štiridesetkratno fizikalno terapijo. Vse navedeno potrjuje pravilnost drugostopne odločitve. Zato reviziji obeh strank zoper ta del odločitve nista utemeljeni. Enako velja za toženčevo revizijo v zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti. Pri tem je treba posebno upoštevati tožničino mladost in dejstvo, da gre za roko kot izpostavljen in opazen del telesa ter za precej motečo spremembo zunanjosti, ki je ni mogoče skriti.

Delno utemeljena pa je revizija tožeče stranke glede odločitve o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pri tej odločitvi pritožbenega sodišča je prišlo premalo do izraza načelo individualizacije odškodnin. Položaj, v kakršnem je zatrdel tožničin mezinec, je neugoden in moteč. Vsekakor je treba pritrditi tožnici, da pomeni resno oviro pri vsakršnih opravilih z roko. To pomeni za tožnico motnjo pri delu v službi in pri domačih opravilih. Tožničine življenjske aktivnosti so s tem zmanjšane, duševne bolečine zaradi tega pa vsekakor znatne. Ob upoštevanju tožničine mladosti ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine ( 200.čl. zakona o obligacijskih razmerjih) odškodnina 500.000,00 SIT ter je zato revizijsko sodišče v tem obsegu tožničini reviziji ugodilo (prvi odst. 395.čl. zakona o pravdnem postopku).

Izrek o zamudnih obrestih je revizijsko sodišče poenostavilo, da bi bila s tem olajšana uporaba vsakokrat veljavne stopnje zamudnih obresti.

Izrek o stroških postopka temelji na drugem odstavku 154. in drugem odst. 166.čl. zakona o pravdnem postopku. Tožnica je uspela približno s 75% svojega zahtevka in v tem sorazmerju so ji priznani stroški postopka prve stopnje. Stroški pritožbenega in revizijskega postopka pa so odmerjeni glede na znesek, s katerim sta toženec in tožnica uspela na pritožbeni oziroma revizijski stopnji.