Jedro

Po 42. členu ZUP je stranka v upravnem postopku lahko vsaka fizična oseba in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo se je začel postopek ali zoper katero teče postopek. Tudi po prenehanju opravljanja dejavnosti je tožnik nosilec pravic in obveznosti iz poslovanja samostojnega podjetnika, saj gre v obeh primerih za fizično osebo. V obravnavanem primeru pa ni šlo za prenos podjetja na drug subjekt, ki bi lahko morebiti nastopil kot pravni naslednik samostojnega podjetnika. Tožnik tudi po prenehanju opravljanja dejavnosti samostojnega podjetnika odgovarja za obveznosti iz poslovanja z vsem svojim premoženjem, saj gre v primeru samostojnega podjetnika za osebno, samostojno odgovornost oz. kontinuirano osebno odgovornost.

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Carinskega urada Maribor, št. DT 42301-388/2010-3 z dne 24. 1. 2010 odpravi in zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 350,00 EUR, povečane za 20 % DDV v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Carinski urad Maribor zavrgel zahtevek podjetnika A.A. s.p. za vračilo trošarine za plinsko olje, ki se porabi kot pogonsko gorivo za komercialni namen za obdobje julij-december 2009, ker vložnik zahtevka ni stranka v upravnem postopku, s tem, da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa in da stroški niso bili priglašeni. V obrazložitvi izpodbijanega akta je prvostopni organ navedel, da je A.A. s.p. vložil zahtevek za vračilo trošarine na podlagi 20. odstavka 54. člena Zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 2/07 – uradno prečiščeno besedilo, ZTro-UPB3, 25/09 in 41/09, v nadaljevanju ZTro) za plinsko olje, ki se porabi kot pogonsko gorivo za komercialni namen za obdobje julij-december 2009 in priložil 12 kopij računov o nabavi goriva in 12 evidenc o namenu porabe goriva za komercialni namen. V skladu z 20. odstavkom 54. člena ZTro imajo pravico do vračila plačanega dela trošarine za plinsko olje, ki se dokazljivo porabi kot pogonsko gorivo za komercialni namen kupci oziroma osebe, ki opravljajo registrirano dejavnost in imajo sedež v Evropski skupnosti ali državah članicah EFTE. A.A. s.p. je kot samostojni podjetnik posameznik prenehal opravljati registrirano dejavnost 30. 12. 2009 in je po podatkih AJPES neaktivni pravni subjekt od 1. 1. 2010. Ko podjetnik preneha opravljati svojo dejavnost in je izbrisan iz Poslovnega registra Slovenije ne more več nastopati kot stranka v upravnem postopku.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Navaja, da je v zadevi nesporno, da tožnik v času, ko je vložil zahtevek za vračilo dela trošarine, ni več opravljal registrirane dejavnosti, kar je v smislu 20. odstavka 54. člena ZTro pogoj, da je določena oseba upravičena do vračila trošarine in ta pogoj mora biti tudi po mnenju pritožbenega organa izpolnjen tudi v času vložitve zahtevka. Zato je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je zahtevek zavrgel, za kar je imel podlago v 3. odstavku 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, dalje ZUP).

Tožnik v tožbi očita bistveno kršitev določb postopka, zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Svojo zahtevo je utemeljeval z 20. odstavkom 54. člena ZTro. Skladno z 42. členom ZUP je stranka v upravnem postopku lahko vsaka fizična oseba in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek in zoper katero teče postopek. Zahtevek za vračilo trošarine je vložil A.A., ki ga je tudi podpisal na obrazcu. Za presojo upravičenosti nastopanja v postopku pa ni pomembno, ali je kot vložnik označen A.A., ali A.A. s.p.. Dejstvo je, da gre v tem primeru za eno in isto osebo. Samostojni podjetnik, ki se registrira kot tak, ostane še vedno fizična oseba in z registracijo svoje osebnosti ne spremeni. Navedeno pa pomeni, da ko se samostojni podjetnik upokoji in izbriše iz Registra samostojnih podjetnikov, ne preneha obstajati in ne izgubi svoje niti pravne niti poslovne sposobnosti, le ni več registriran za opravljanje pridobitne dejavnosti. Še vedno pa ohrani vse pravice in tudi nosi odgovornost za vse obveznosti, ki jih je pridobil oziroma napravil kot s.p..

Smiselno opozarja na določilo 1. in 2. odstavka 50. člena ZUP. Odločitev obeh upravnih organov, da podjetnik, ko preneha opravljati svojo dejavnost in je izbrisan iz Poslovnega registra, ne more več nastopati kot stranka v upravnem sporu, je napačna. Podjetnik kot fizična oseba z vsemi pravicami in obveznostmi podjetnika živi še naprej in je tako lahko stranka upravnega postopka kot tudi stranka sodnih postopkov v zvezi s pravicami in obveznostmi, pridobljenimi v času opravljanja dejavnosti. Gre tudi za bistveno kršitev določb postopka po 7. točki 2. odstavka 237. člena ZUP, saj se izpodbijanih aktov ne da preizkusiti, ker sta neustrezno obrazložena. Toženi stranki očita, da se do pravno odločujočih navedb tožnika v pritožbi sploh ni opredelila. Sodišču predlaga, da oba akta odpravi, podredno razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka z zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi prvostopni organ ni priznal tožniku statusa stranke v postopku vračila dela trošarine za plinsko olje, ki se porabi kot pogonsko gorivo za komercialni namen za obdobje julij-december 2009 na podlagi 20. odstavka 54. člena ZTro, ker meni, da pogoj, po katerem imajo pravico do vračila dela trošarine kupci oziroma osebe, ki opravljajo registrirano dejavnost in imajo sedež v Evropski skupnosti ali v državah članicah EFTE, v obravnavanem primeru ni izpolnjen, saj tožnik v času vložitve zahteve za vračilo ni več opravljal registrirane dejavnosti. Navedeni pogoj mora biti po mnenju davčnega organa izpolnjen tudi v času vložitve zahtevka, z navedenim pa se strinja tudi pritožbeni organ. Po mnenju sodišča takšno stališče ni pravilno.

Po 42. členu ZUP je stranka v upravnem postopku lahko vsaka fizična oseba in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo se je začel postopek ali zoper katero teče postopek. Materialni predpis, ki določa pravico do vračila dela trošarine, ki se nanj pravilno sklicuje davčni organ, določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da gre kupcu oz. osebi, ki opravlja registrirano dejavnost in ima sedež, kot je določeno, pravica do vračila. Nima pa prav davčni organ, ko meni, da tožnik ne more biti stranka v upravnem postopku vračila trošarine, ker v času vložitve zahtevka ni več vpisan v register samostojnih podjetnikov. Med strankama ni sporno, da je tožnik prenehal opravljati dejavnost samostojnega podjetnika zaradi upokojitve. Glede na pravni status, ki ga ima samostojni podjetnik po Zakonu o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 42/2006 do 42/2009, v nadaljevanju ZGD-1), gre za fizično osebo, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja, ki je odgovoren za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem (7. člen ZGD-1).

To pomeni, da je tudi po prenehanju opravljanja dejavnosti tožnik nosilec pravic in obveznosti iz poslovanja samostojnega podjetnika, saj gre v obeh primerih za fizično osebo. V obravnavanem primeru pa ni šlo za prenos podjetja na drug subjekt, ki bi lahko morebiti nastopil kot pravni naslednik samostojnega podjetnika. Tožnik tudi po prenehanju opravljanja dejavnosti samostojnega podjetnika odgovarja za obveznosti iz poslovanja z vsem svojim premoženjem, saj gre v primeru samostojnega podjetnika za osebno, samostojno odgovornost oz. kontinuirano osebno odgovornost. Po povedanem gre v obravnavanem primeru za fizično osebo, kot nosilca pravic in obveznosti, ki po mnenju sodišča lahko nastopa kot stranka v upravnem postopku vračila trošarine iz poslovanja samostojnega podjetnika, saj se tožnikov zahtevek nanaša na obdobje, ko je opravljal dejavnost kot samostojni podjetnik, in zato sodišče ne vidi razloga, da tožnik v obravnavanem primeru ne bi bil tudi nosilec pravic (poleg obveznosti), ki se nanašajo na obdobje, ko je (še) opravljal dejavnost. Sodišče pa se ne strinja z očitki tožnika, da se pritožbeni organ ni opredelil do tožnikovih pritožbenih navedb, saj so razlogi razvidni iz obrazložitve drugostopenjske odločbe, ki pa po povedanem niso pravilni.

Glede na povedano je izpodbijani sklep nezakonit, zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

Izrek o stroških temelji na 3. odstavku 25. člena ZUS-1 v povezavi z 2. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 20/07).