Jedro

Ker je prvotna tožena stranka prenehala obstajati zaradi statusne spremembe, bi moralo sodišče prve stopnje v glavi odločbe kot toženo stranko navesti njeno pravno naslednico. Kljub temu, da ni tako ravnalo, pa ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ampak gre za napako, ki jo lahko pritožbeno sodišče samo popravi.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v točki 1., 2. in 3. izreka.

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijani del sodbe v 4. točki izreka (odločitev o stroških postopka) spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 360,57 EUR v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.“ Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 119,49 EUR v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in ugotovilo, da ima tožnica, zaposlena pri toženi stranki, pravico do povečanega letnega dopusta iz naslova dela s težko motenimi ali prizadetimi osebami na podlagi pete točke 36. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti zdravstva in socialnega varstva v trajanju 15 delovnih dni. Tožena stranka je dolžna tožnici omogočiti koriščenje letnega dopusta iz naslova dela s težko duševno motenimi ali prizadetimi osebami v višini 15 delovnih dni, skupaj torej koriščenje letnega dopusta za leto 2007 v trajanju 44 delovnih dni, za leto 2006 pa ji je dolžna na podlagi neizkoriščenega dopusta obračunati odškodnino v bruto znesku 150,96 EUR in po odmeri davka in prispevka, tožnici izplačati neto znesek odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2007 dalje do plačila, ter ji povrniti stroške postopka v višini 205,97 EUR v roku 15 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta obe stranki.

Tožena stranka se pritožuje zaradi absolutne bistvene kršitve določb ZPP in napačno uporabljenega materialnega prava. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo zoper neobstoječo pravno osebo, saj S. ne obstaja in ni vpisana v registru AJPES, saj je tam vpisana pravna oseba U. Glede na to, da gre za javni podatek, mora sodišče ves čas po uradni dolžnosti paziti, da so stranke pravilno navedene. Ker tožeča stranka toži osebo, ki ne obstoji, ima sodba pomanjkljivosti po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in jo je potrebno razveljaviti. Nadalje navaja, da iz tožbenega zahtevka izhaja, da je tožnica vložila tožbo, ker se ni strinjala z obvestilom o številu dni letnega dopusta za leto 2007. Sodišče je ugodilo ugotovitvenemu zahtevku, ki ga je postavila tožnica, pri tem pa je spregledalo in izpustilo bistveno, da gre lahko le za leto 2007 in ne za 15 dni na splošno. Tako je sodišče prve stopnje napačno razsodilo, ko je ugodilo tožničinemu nedovoljenemu zahtevku pod točko 1, saj zahtevku za neomejeno časovno obdobje ne more ugoditi. Zaradi tega pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožeča stranka se pritožuje zoper odločitev o stroških in sicer iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja v smislu 3. in 2. točke 1. odstavka 338. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določbo tar. št. 15 OT, ko je tožnici odmerilo povrnitev stroškov po tarifi, ki velja za spore v zvezi s študijem in štipendijo in ne po tarifi, ki velja za neocenljive zadeve v sporih o posamičnih pravicah iz delovnega razmerja. Tožnica bi bila tako ob pravilni uporabi tar. št. 15 OT upravičena do 300 točk za vložitev tožbe in 300 točk za pristop na prvi narok za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje pa je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je tožnici z nalogom naložilo plačilo sodne takse za zamudno sodbo v višini 10,26 EUR, v sklepu o stroških pa ji je priznalo le 9,91 EUR. Zaradi tega pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano zamudno sodbo spremeni v sklepu o stroških tako, da toženi naloži, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 360,56 EUR v roku 15 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in spremembe) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14 točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, zato so pritožbene navedbe tožene stranke, da naj bi sodišče prve stopnje pri odločanju storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ko naj bi izdalo sodbo zoper neobstoječo pravno osebo, neutemeljene. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je ugotovljeno pravilno in popolno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna, razen v delu o povračilu stroškov tožeči stranki.

V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranka, da je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo, ki se glasi na neobstoječo pravno osebo, je pritožbeno sodišče ugotovilo naslednje: V času, ko je tožnica vložila tožbo zoper S. (dne 7. 8. 2007), je bila ta obstoječa pravna oseba in tudi vpisana v sodni register in S. je dne 19. 9. 2007 tudi odgovorila na tožbo. Na podlagi Odloka o preoblikovanju zdravstvenega zavoda S. v U., pa je bil z 19. 11. 2007 v register kot pravna oseba vpisan U., ki je pravni naslednik S. Tako tožnica ni tožila neobstoječe pravne osebe, le ta je tekom postopka postala pravna prednica sedaj obstoječe pravne osebe. Sodišče prve stopnje bi sicer res moralo statusno spremembo upoštevati ter v glavi sodbe navesti pravnega naslednika prvotno tožene stranke, t.j. U. Kljub temu pa ne gre za tako hudo pomanjkljivost, da bi bila podana absolutna bistvena kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Napako je odpravilo pritožbeno sodišče tako, da je v glavi sodbe navedlo pravilno ime tožene stranke.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje tožnici priznalo obstoj pravice za naprej. Tožnica je s tožbo izpodbijala v obvestilu iz leta 2007 določene dneve letnega dopusta. Sodišče je v 1. točki izreka ugotovilo, da je upravičena do 15 dni letnega dopusta na podlagi 5. točke 36. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije (Ur. l. RS št. 12/94 in spremembe) iz naslova dela s težko motenimi ali prizadetimi osebami in na podlagi te ugotovitve je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici omogočiti koriščenje letnega dopusta za leto 2007 v trajanju 15 dni iz tega naslova. Tako je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka ugotovilo obstoj pravice v letu 2007, z 2. točko pa je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici zagotoviti izrabo te pravice. Ker je predmet spora število dni letnega dopusta za leto 2007, sodišče tožnici ni priznalo te pravice za neomejeno časovno obdobje.

Utemeljena pa je pritožba tožeče stranke zoper odločitev o stroških, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo višini 176,24 EUR za odvetniške stroške in 19,82 EUR za takso za tožbo in 9,91 EUR za takso za sodbo. Skladno z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003) je tožeča stranka upravičena do 300 točk za sestavo tožbe in 300 točk za pristop na prvi narok za glavno obravnavo, saj gre za spor po 3 alinei točke 1b tar. št. 15. Tako je tožnica ob upoštevanju 20 % DDV na odvetniške storitve in vrednosti točke 0,459 EUR, upravičena do povračila odvetniških stroškov v skupni višini 330,48 EUR, kar je za 176,24 EUR več, kot ji je odmerilo sodišče prve stopnje, ki ji je napačno odmerilo tudi stroške sodnih taks za zamudno sodbo, saj je tožnica upravičena do povračila zneska 10,26 EUR in ne le 9,91 EUR.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo v točkah 1., 2. in 3. izreka, za kar je imelo podlago v členu 353. ZPP. Pritožbi tožeče stranke pa je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (odločitev o stroških postopka) delno spremenilo kot izhaja iz izreka sodbe in sklepa, skladno s 4. točko 358. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške in sicer stroške za sestavo pritožbe – 125 točk, 2 % za materialne stroške, 20 % DDV na odvetniške storitve, kar znese 70,23 EUR in stroške sodnih taks za pritožbo v višini 49,26 EUR (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP) Pritožbeno sodišče je skladno z določbo 5. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in določbo 32. člena istega zakona, v zvezi z 2. odstavkom 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/08 – ZPP-D) odločalo tudi o tem, ali se revizija dopusti. Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V obravnavani zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.