Jedro

Sodišče prve stopnje se o takšnem predlogu tožnice, ki mu je toženka nasprotovala, (sploh) ni izreklo, pa čeprav bi se moralo. Enostavno je zaključilo, da je glede na obrazložen ugovor toženke, podan na prvem naroku za glavno obravnavo, tožba glede višine nesklepčna. S tem je brez dvoma kršilo pravico tožnice do izjave oziroma enakega obravnavanja pred sodiščem. Zaradi takšnega načina sojenja se sodišče druge stopnje tudi ni izreklo glede uporabe tretjega odstavka 286. člena ZPP, iz katerega med drugim izhaja, da lahko stranke tudi po prvem naroku navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 7.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, navedenih v nadaljevanju, kar vse je natančno razvidno iz izreka v tem delu. Iz točke II izreka izhaja, da tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

2. Tožnica z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po povem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Po mnenju tožnice je tožba sklepčna, saj vsebuje ustrezne trditve tako glede temelja, kot tudi glede višine zahtevka. Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) je v smeri nesklepčnosti tožbe v ugovoru zoper sklep o izvršbi podala zgolj pavšalne navedbe, v naslednji vlogi pa je le pavšalno trdila, da tožnica v utemeljitev svojega zahtevka ni podala ustrezne trditvene podlage, na podlagi katere bi se lahko toženka izjasnila glede temelja in višine zahtevka. Glede na to, da je tožnica tožbo ustrezno dopolnila, je imela toženka možnost, da v odgovoru na dopolnitev tožbe zahtevku konkretno ugovarja. Toženka je tista, ki ni zmogla ustrezno odgovoriti na konkretizirane navedbe tožnice. Šele če bi toženka podala ustrezne trditve, bi bila tožnica dolžna svoje navedbe dopolniti. Pritožnica se v tem kontekstu sklicuje na odločbi VSL II Cpog 909/2017 in VSL I Cpg 762/2010. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je zmotno presodilo, da je tožbeni zahtevek (pravilno: tožba) nesklepčen, storilo procesno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je imela za posledico nezakonito odločbo. Zaradi tega je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, odločba pa ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Zato je podana tudi procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Če je sodišče prve stopnje ocenilo, da je tožba, ne glede na pavšalne ugovore toženke, nesklepčna, bi moralo, ob upoštevanju tretjega odstavka 318. člena ZPP nemudoma izdati zavrnilno sodbo. Sodišče prve stopnje je v nasprotju s tem razpisalo pripravljalni narok in na njem sprejelo sklep o zavrnitvi dokaznih predlogov tožnice. Postopek je nato nadaljevalo, pri čemer sta pravdni stranki na prvem naroku za glavno obravnavo podali dodatne navedbe. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje je nesmiselno. Sodišče bi moralo v okviru materialno procesnega vodstva, če je menilo, da so navedbe nezadostne, tožnico pozvati, da jih dopolni. Res je, da sodišče ni dolžno opozarjati stranke na (ne)sklepčnost tožbe, če na to opozori nasprotna stranka, vendar to velja le v primeru, če tožena stranka na to opozori določno in obrazloženo. Nikakor pa za takšno presojo v obravnavani zadevi ne zadoščajo pavšalne navedbe toženke v odgovoru na dopolnitev tožbe. Sodišče prve stopnje bi torej moralo v skladu s prvim odstavkom 285. člena ZPP tožnico pozvati k dopolnitvi tožbe. Ker ni tako ravnalo, je storilo procesno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost odločbe.

Tudi navedbe, ki jih je toženka podala na prvem naroku za glavno obravnavo, so ostale na pavšalni ravni. Ne glede na to je tožnica prosila sodišče, da ji v primeru drugačne presoje dodeli dodatni rok za dopolnitev navedb, čemur pa sodišče prve stopnje ni sledilo. S tem je ponovno storilo procesno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Tožnica predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku v celoti ugodi, v breme toženke pa odloči o stroških pritožbenega postopka. Podrejeno se zavzema za njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Presodilo je tiste navedbe pritožbe, ki so za sprejem odločitve odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje iz razlogov, ki sledijo v nadaljevanju, kršilo pravico tožnice do enakega obravnavanja pred sodiščem, s tem pa storilo v pritožbi smiselno zatrjevano procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Iz podatkov spisa izhaja, da je toženka šele na prvem naroku za glavno obravnavo podala obrazložene ugovore v zvezi z višino tožbenega zahtevka.

6. V dopolnitvi tožbe z dne 29. 9. 2023 je tožnica pojasnila, da zahteva plačilo obveznosti na podlagi računov, ki jih v vlogi citira. Slednji zajemajo za toženko opravljene prevoze blaga v mednarodnem prometu. Katere storitve je tožnica opravila, je razvidno iz zapisov na priloženih računih in pripadajočih mednarodnih tovornih listov (v nadaljevanju CMR). Toženka je storitve naročila bodisi ustno po telefonu bodisi z e-sporočili. Glede vsakega prevoza je bil izpolnjen CMR, ki je bil potrjen s strani tožnice kot prevoznika, toženke kot pošiljatelja blaga oziroma naročnika prevoza in vsakokratnega prejemnika blaga. Toženka nobenega računa ni zavrnila. V odgovoru na dopolnitev tožbe je le navedla, da tožnica ni podala ustreznih navedb tako glede temelja, kot glede višine tožbenega zahtevka, zato tožba ni sklepčna. Na prvem naroku za glavno obravnavo 26. 1. 2024 je tožnica še dodatno pojasnila, katere storitve je opravila za toženko (na kateri relaciji in kdaj je bilo blago dostavljeno). Toženka je na naroku pri nesklepčnosti tožbe vztrajala, saj po njenem tožnica ni pojasnila, kako je prišla do zneskov na računih. Ni pojasnila, kakšen je bil dogovor glede cene prevoza, koliko kilometrov je obračunala za posamezen prevoz in v kakšni vrednosti. Tožnica je v odgovoru na te navedbe med drugim je poudarila, da toženka vse do prvega naroka glede višine zahtevka ni podala nobenih konkretnih ugovorov. Če po oceni sodišča na naroku podani ugovori terjajo dopolnitev tožbenih navedb, prosi sodišče, da ji za to dodeli primeren rok. Toženka je temu nasprotovala, sodišče prve stopnje pa se o tem ni izreklo ne na naroku, ne v izpodbijani sodbi.

7. Glede na povzeto sodišče druge stopnje ugotavlja, da je toženka dejansko šele na prvem naroku za glavno obravnavo konkretno ugovarjala višini tožbenega zahtevka (temelju konkretizirano sploh ni ugovarjala - zanjo ni bilo sporno, da so bili prevozi na določenih relacijah opravljeni in blago dostavljeno na namembni kraj), zaradi česar je tožnica predlagala, da se ji dodeli primeren rok, da na navedbe toženke odgovori oziroma tožbo ustrezno dopolni. Sodišče prve stopnje se o takšnem predlogu tožnice, ki mu je toženka nasprotovala, (sploh) ni izreklo, pa čeprav bi se moralo. Enostavno je zaključilo, da je glede na obrazložen ugovor toženke, podan na prvem naroku za glavno obravnavo, tožba glede višine nesklepčna. S tem je brez dvoma kršilo pravico tožnice do izjave oziroma enakega obravnavanja pred sodiščem. Zaradi takšnega načina sojenja se sodišče druge stopnje tudi ni izreklo glede uporabe tretjega odstavka 286. člena ZPP, iz katerega med drugim izhaja, da lahko stranke tudi po prvem naroku navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku.

8. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Pri tem ocenjuje, da ugotovljene procesne kršitve ne more samo odpraviti, saj bi s tem poseglo v pravico strank do poštenega postopka na vseh stopnjah sojenja. Razveljavitev odločbe glede na starost in stanje obravnavane zadeve tudi ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 354. člena ZPP).

9. Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.