Jedro

Bistvene okoliščine, ki jih sodišče upošteva pri odločanju o izvršitvi kazni zapora z delom v splošno korist, določa zakon, deveti odstavek 86. člena KZ-1. Med temi ni teže storjenega kaznivega dejanja ter ugotovljenih obteževalnih okoliščin, ki sicer vplivajo na izbiro vrste in odmero višine kazenske sankcije.

Izrek

Pritožba višje državne tožilke se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom ugodilo predlogu obsojenega A. A., vloženem po njegovem zagovorniku, za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist tako, da se kazen treh mesecev zapora, izrečena obsojencu s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 4246/2022 z dne 21. 1. 2022, izvrši na način, da obsojenec v obdobju dveh let od izvršljivosti tega sklepa opravi delo v splošno korist, brez nadomestila, pri čemer se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela v splošno korist. Vštetje globe za prekršek v višini 200,00 EUR v izrečeno kazen zapora se opravi tako, da je vsakih 42,00 EUR globe šteti za en dan zapora. Izvrševanje dela v splošno korist za obsojenca vodi in nadzoruje Probacijska enota Maribor, ki z obsojencem sklene dogovor o začetku opravljanja dela v splošno korist, če obsojenec nalog ne izpolnjuje, pa o tem obvesti sodišče, ki s sklepom odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela. Za čas opravljanja dela v splošno korist se določi tudi varstveno nadzorstvo.

2. Zoper sklep se je pritožila državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in jo - kot navaja - s sklepom zavrne; pri čemer gre pri slednjem zapisu očitno za pisno pomoto, saj je iz vsebine pritožbe razvidno, da se državna tožilka zavzema za zavrnitev obravnavanega predloga obsojenca za izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Odločitev sodišča prve stopnje je glede na ugotovljene relevantne okoliščine pravilna, razumna in utemeljena s prepričljivimi razlogi, ki tudi po presoji višjega sodišča dajejo zanesljivo podlago za sklep, da je izvršitev izrečene zaporne kazni z delom v splošno korist pri obsojencu smotrna in je zato njegovemu predlogu mogoče ugoditi. Pravilno je poudarilo, da tudi opravljanje dela v splošno korist (še vedno) pomeni oziroma predstavlja sankcioniranje storjenega kaznivega dejanja, ki se v obravnavanem primeru glede na ugotovljene okoliščine pokaže za koristno tako za obsojenca, kot tudi za družbo.

5. Bistvene okoliščine, ki jih sodišče upošteva pri odločanju o izvršitvi kazni zapora z delom v splošno korist, določa zakon, deveti odstavek 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Med temi ni teže storjenega kaznivega dejanja ter ugotovljenih obteževalnih okoliščin, ki sicer vplivajo na izbiro vrste in odmero višine kazenske sankcije. Ta je bila namreč obsojencu že izrečena s pravnomočno obsodilno sodbo, višina izrečene (še posebno kratkotrajne) zaporne kazni pa v skladu z določbo osmega odstavka 86. člena KZ-1 (formalnopravno) dopušča njeno izvršitev s predlaganim alternativnim načinom. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe državne tožilke, da izpodbijana odločitev ni v skladu s kaznovalno politiko, ker je bila obsojencu kljub številnim obteževalnim okoliščinam izrečena najnižja možna kazen, prav tako prepoved vožnje motornega vozila za najkrajši možni čas. Tudi nima prav, da je bila ta stranska kazen, sicer predpisana obligatorno, izrečena zgolj z namenom, da se prepreči ponovitev dejanja. Gre namreč za kazen, katere izrek ne zajema ciljev prevencije1 in za razliko od varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja - katerega temelj pa je storilčeva nevarnost - temelji na storilčevi krivdi2. 6. Upoštevaje pridobljene podatke in ugotovljene subjektivne okoliščine na strani obsojenca, je sodišče prve stopnje razumno ocenilo, da ni nevarnosti ponovitve dejanja na prostosti in da je šlo po prepričanju sodišča za enkratni dogodek, ki ga obsojenec obžaluje, njegovo obnašanje od storitve kaznivega dejanja naprej pa kaže, da se zaveda njegovih posledic, ki so v tolikšni meri vplivale nanj, da dejanja ne bo ponovil. Drugačne pritožbene navedbe državne tožilke, s sklicevanjem (zgolj) na težo storjenega dejanja ter v okviru te grobo kršitev cestnoprometnih predpisov, teh prepričljivih zaključkov ne morejo omajati. Enako velja za pritožbene navedbe o delovanju obsojenca po prometni nesreči, pri čemer že državna tožilka sama v pritožbi hkrati omenja, da je tožilstvo očitek kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči na glavni obravnavi umaknilo.

7. Vse, v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljene relevantne okoliščine, tudi po presoji višjega sodišča dajejo podlago za zaupanje obsojencu, da dejanja ne bo ponovil in da bo ponujeno priložnost za alternativno izvršitev izrečene kazni zapora izkoristil v skladu z njenim namenom, ter delo v celoti, dosledno in skrbno opravil. V nasprotnem primeru bo, kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, izrečena kazen zapora (dejansko) izvršena.

8. Višje sodišče torej v celoti pritrjuje izčrpnim, tehtnim in prepričljivim razlogom izpodbijanega sklepa, ki zajemajo utemeljitev vseh relevantnih okoliščin, zato je pritožbo državne tožilke z očitkom pomanjkljive obrazložitve ter tudi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja, zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

1 I. Bele, Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba Ljubljana 2001, str. 278. 2 Prav tam, str. 369 in tudi Z. Dežman, Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba Ljubljana 2021, str. 710.