Jedro

Ker je sodišče opravilo preizkus obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po vloženi obtožnici, tako da je upoštevalo določbi 1. odstavka 201. člena in 2. odstavka 202. člena v zvezi z 272. členom ZKP, določba 1. odstavka 20. člena URS ni bila kršena.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. M.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 04.03.2002 zoper obdolžence M.Z., E.G., Z.E. in Z.M. po vloženi obtožnici podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 15.03.2002 zavrnilo pritožbi zagovornikov obdolžencev M.Z. in Z.E. kot neutemeljeni.

Zagovornik obd. M.Z., odvetnik S.V.K. iz K., je dne 29.03.2002 vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in razlogov 4. točke 1. odstavka 420. člena ZKP ter 11. točke 1. odstavka 371. člena istega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zoper obdolženca odpravi pripor ali ga nadomesti z milejšim ukrepom, hišnim priporom, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev napadenega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. V izpodbijanih sklepih sta sodišči pravilno ugotovili tako obstoj utemeljenega suma glede storitve kaznivega dejanja v zvezi z vloženo obtožbo, pa tudi obstoj ponovitvene nevarnosti. Razlogi, ki so pri obdolženemu M.Z. služili kot osnova za odreditev in podaljšanje pripora, so podrobneje navedeni in izhajajo iz dejstva, da je obdolženec storil večje število kaznivih dejanj, pri katerih je pokazal vztrajnost in da je bil tudi član dobro organizirane združbe za izvrševanje kaznivih dejanj. Zato tudi ni podana kršitev določila 20. člena Ustave.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ocenjuje, da pravnomočni sklep nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih in da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da sklepa sodišč prve in druge stopnje izpostavljata, da se stanje stvari glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ni v ničemer spremenilo in da tega zaključka ne obrazložita.

V sklepu senata sodišča prve stopnje, ki se sicer sklicuje na enake razloge, kot so navedeni v sklepu o odreditvi pripora, je zaključek o nespremenjenih okoliščinah obrazložen tudi z navedbo in oceno dejstva, da je obtoženec sodeloval v okviru kriminalne združbe, s težo kaznivega dejanja, ki se kaže v večjem številu izvršitvenih dejanj in z vztrajnostjo, ki jo je pri tem pokazal. Sodišče druge stopnje je v okviru presoje pritožbenih navedb soglašalo z ugotovitvami in zaključki sklepa senata sodišča prve stopnje ter jih ocenilo kot pravilne. Pravnomočni sklep vsebuje razloge o tem, katere za presojo obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti odločilne okoliščine so ostale nespremenjene. Na njihovi podlagi pa sprejema tudi zaključek, da je pri obdolžencu še vedno podan navedeni priporni razlog. Zato zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Zahteva za varstvo zakonitosti izpodbija tudi presojo pravnomočnega sklepa o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Pri tem se sklicuje na določbe 20. člena Ustave Republike Slovenije ter nakazuje, da odreditev oz. podaljšanje pripora zoper obdolženca glede na v obtožbi očitano mu kaznivo dejanje ni neogibno potrebna za varnost ljudi. Prav tako pa po oceni zahteve ni podlage za podaljšanje pripora iz navedenega pripornega razloga, ker se obdolžencu kaznivo dejanje ne more dokazati.

Po določbi 1. odstavka 201. člena ZKP se lahko zoper določeno osebo odredi pripor, če je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje in če je podan kateri izmed v točkah 1 do 3 navedenih pripornih razlogov. Utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ, je sodišče ugotovilo in v obrazložitvi izpodbijanega pravnomočnega sklepa navedlo, kateri zbrani dokazi in podatki ga potrjujejo. Pravilno je presodilo vse okoliščine, ki kažejo na obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti pri obdolžencu, pri čemer je poudarilo njegovo vztrajnost pri izvrševanju tovrstne kriminalne dejavnosti. Odločitev je ocenilo tudi z vidika neogibne potrebnosti podaljšanja pripora za varnost ljudi in z vidika sorazmernosti med tem ogrožanjem in posegom v obdolženčevo pravico do svobode ter zaključilo, da pripora ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. Sodišče je opravilo preizkus obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po vloženi obtožnici tako, da je upoštevalo določbe 1. odstavka 201. člena in 2. odstavka 202. člena v zvezi s 1. odstavkom 272. člena ZKP. Glede na navedeno teh določb ni kršilo, kot tudi ni kršilo določbe 1. odstavka 20. člena Ustave Republike Slovenije.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obd. M.Z. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).