Jedro

Ni mogoče sprejeti stališča, da že sama nevrnitev stvari po prenehanju pogodbenega razmerja in po predhodnem pozivu k njihovi vrnitvi zadošča za konkretizacijo izvršitve kaznivega dejanja zatajitve.

Prvič, s takšno razlago oziroma konkretizacijo bi tvegali nedopustno širitev polja kaznivosti prvega odstavka 208. člena KZ-1 tako, da bi zajeli tudi tista ravnanja, ki v polje kaznivosti po prvem odstavku 208. člena KZ-1 prav gotovo ne sodijo. Na enem koncu so to (očitni) primeri, ko vrnitev stvari ne bo mogoča zaradi njenega uničenja proti volji posestnika (in ne zato, ker bi jo potrošil ali namenoma uničil sam). Na drugem koncu spektra pa bodo to položaji, v katerih bo treba razlikovati med prilastitvijo in (zgolj) rabo stvari. Pri konkretizaciji kaznivega dejanja zatajitve je zato treba ravnati tako, da se tovrstne primere zanesljivo izloči iz polja kaznivega dejanja zatajitve. V opisu je treba določno navesti okoliščine, zaradi katerih sklepamo, da je tisti, ki mu je bila stvar zaupana, lastniku trajno onemogočil izvrševanje oblasti nad premično stvarjo in jo pri tem vsaj začasno vključil v svoje premoženje. Stališča, da naj bi obdolženec že z nevrnitvijo zahtevane stvari izpolnil te zahteve, zato ni mogoče sprejeti.

In drugič, s takšno razlago bi tvegali položaj, v katerem (navzven zaznavna) dejstva, opisana v izreku sodbe, ne bi omogočala zanesljivega sklepanja o obliki krivde in o namenu storilca.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je obtoženega A. B. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja zatajitve po četrtem in prvem odstavku 208. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 54. členom KZ-1 ter mu izreklo kazen dve leti zapora. Odločilo je, da je dolžan oškodovani družbi AA, d.d., Celje, plačati znesek 291.747,64 EUR, v presežku pa jo je napotilo na pravdo. Obtoženca je oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

2. Višje sodišče v Celju je ob odločanju o pritožbi obtoženčevega zagovornika po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtoženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, oškodovanca s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo ter odločilo, da stroški kazenskega postopka, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

3. Zoper pravnomočno sodbo je zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti vložil vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan. Meni, da je Višje sodišče v Celju z izpodbijano sodbo prekršilo kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, ki ga je obtožba očitala obtožencu, kaznivo dejanje po četrtem in prvem odstavku 208. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1. Po njegovem stališču izrek sodbe Okrožnega sodišča v Celju vsebuje konkretizacijo vseh znakov tega kaznivega dejanja. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in skladno z določbo drugega odstavka 426. člena ZKP ugotovi, da je bil s sodbo sodišča druge stopnje kršen kazenski zakon.

4. Sodišče je z zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva seznanilo obsojenčevega zagovornika, ki se o njej ni izjavil. Obsojencu je Vrhovno sodišče zahtevo skušalo dvakrat vročiti na naslov njegovega stalnega prebivališča, vendar se je poštna pošiljka v obeh primerih vrnila z oznako "ni dvignil".

B.

5. V obravnavani zadevi je glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti bistveno vprašanje, ali opis kaznivega dejanja v obtožbi oziroma v izreku sodbe sodišča prve stopnje vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja zatajitve po četrtem in prvem odstavku 208. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1. Natančneje, ali vsebuje zadostno konkretizacijo zakonskega znaka protipravne prilastitve stvari.

6. Kaznivo dejanje zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1 stori, kdor si protipravno prilasti tujo premično stvar, ki mu je zaupana. Po četrtem odstavku 208. člena KZ-1 pa se storilec kaznuje, če je zatajena stvar posebnega kulturnega pomena ali naravna vrednota ali če je zatajena stvar velike vrednosti in si je storilec hotel prilastiti tako stvar ali stvar take vrednosti.

7. Iz opisa dejanja v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje izhaja, da je leasingodajalec, družba AA, d.d., zaradi neizpolnjevanja obveznosti odstopila od leasing pogodb, sklenjenih z družbama BB, d.o.o., ter CC, d.o.o., in zahtevala izročitev vozil v roku osmih dni. Obtoženec je bil k vrnitvi pozvan kot oseba, ki je na podlagi sklenjenih pogodb v imenu družb BB, d.o.o., in CC, d.o.o., razpolagala z vozili. Obtoženec tega "niti v dogovorjenem roku niti kasneje ni storil ter si jih je tako protipravno prilastil," s tem pa je bil leasingodajalec oškodovan za 291.747,64 EUR.

8. Sodišče prve stopnje je v takšnem opisu očitka A. B. prepoznalo konkretizacijo vseh zakonskih znakov nadaljevanega kaznivega dejanja zatajitve po drugem in prvem odstavku 208. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1 in ga spoznalo za krivega dejanja po obtožbi. Višje sodišče se z navedeno presojo sodišča prve stopnje ni strinjalo. Ocenilo je, da opis kaznivega dejanja v obravnavanem primeru predstavlja zgolj kršitev civilnopravne obveznosti vrnitve predmetov leasinga, ker v opisu niso navedene okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da si je obtoženi vozila prisvojil. Nevrnitev vozil pa sama po sebi še ne pomeni njihove prilastitve; opis okoliščin, kako si je obtoženec prilastil predmete, je po stališču višjega sodišča konstitutivni del opisa dejanja. Ob tem se je višje sodišče sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 53767/2013 z dne 20. 6. 2019. 9. Vrhovni državni tožilec meni, da je potrebno pri presoji, ali ima dejanje, opisano v izreku sodbe, vse znake kaznivega dejanja oziroma ali so vsi zakonski znaki konkretizirani, upoštevati opis dejanja v celoti, pri čemer je prav določen namen storilca (v primeru kaznivega dejanja zatajitve prilastitveni namen) kot zakonski znak kaznivega dejanja značilen primer zakonskega znaka, ki ga je odveč ali celo nemogoče konkretizirati z drugimi besedami ter se na obstoj določenega namena sklepa iz relevantnih okoliščin in dejstev, katerih navajanje ter zaključek o obstoju določenega namena je stvar obrazložitve in ne opisa v izreku sodbe (ob tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 28/2008 z dne 19. 6. 2008). Navaja, da je v opisu dejanja navedeno tako izvršitveno ravnanje kot tudi okoliščine, ki kažejo na prilastitev predmetov. Sodišče prve stopnje se je do slednjih podrobneje opredelilo tudi v obrazložitvi sodbe. Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 53767/2013 z dne 20. 6. 2019, na katero se v svoji odločitvi sklicuje višje sodišče, po mnenju vrhovnega državnega tožilca za konkretni primer ni uporabljiva, ker se opis dejanja v tej sodbi bistveno razlikuje od opisa kaznivega dejanja v obravnavanem primeru. Vrhovni državni tožilec poudarja,1 da okoliščine, na podlagi katerih je mogoče zanesljivo sklepati na animus domini (to je, da se s stvarjo ravna, kot da bi bila njegova), spadajo v sfero subjektivnega odnosa do dejanja in ne na področje izvršitvenega ravnanja.

10. Ratio sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 28/2008 z dne 19. 6. 2008,2 na katero se sklicuje vrhovni državni tožilec, je v spoznanju, da nekaterih zakonskih znakov ni smiselno ali celo ni mogoče posebej konkretizirati (opisovati). Namen storilca (v navedeni sodbi namen hrambe zaradi prodaje prepovedane droge) kot zakonski znak kaznivega dejanja je značilen primer zakonskega znaka, ki ga je odveč ali pa celo nemogoče konkretizirati z drugimi besedami. Zato se na obstoj določenega namena storilca lahko sklepa iz relevantnih okoliščin in dejstev, navajanje teh dejstev in okoliščin ter zaključek o obstoju določenega namena pa je lahko tudi le stvar obrazložitve in ne opisa v izreku sodbe.

11. Stališče v sodbi I Ips 28/2008 ostaja relevantno, vendar za odločitev o zahtevi ni odločilno. V tej zadevi ni sporna tehnika opisovanja ali konkretizacije prilastitvenega namena, ampak stališče višjega sodišča, da zgolj opis opustitve vračila predmetov na poziv leasingodajalca ne predstavlja zadostne objektivne podlage za sklepanje, da si je obtoženec predmete prilastil. Višje sodišče je pri tem - enako kot pred tem Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 53676/2013 z dne 20. 6. 2019 - vodila skrb za dosledno ločevanje med poljem kaznivega in nekaznivega ravnanja.

12. Ob primerjavi opisa v konkretnem primeru in opisa, ki ga je obravnavalo Vrhovno sodišče v zadevi I Ips 53767/2013 z dne 20. 6. 2019, Vrhovno sodišče ugotavlja, da oba opisa vsebujeta opredelitev premičnih stvari, navedbo, da so bile obtoženemu zaupane na podlagi pogodb o finančnem leasingu, opis odstopa leasingodajalca od pogodbe, njegov poziv na vračilo premičnin, leasingojemalčevo neodzivnost (nevračilo) in sklep, da si je obtoženi z nevračilom opisane premične stvari protipravno prisvojil oziroma prilastil. Zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi ni najti okoliščin, ki bi utemeljevale odstop od stališča v sodbi I Ips 53767/2013. 13. Ustaljena merila, ki jim je treba pri tem slediti, so sledeča. Prvič, opis ravnanja mora - skladno z 28. členom Ustave RS - vsebovati navedbo tistih dejstev, ki se z zakonskim dejanskim stanom vsebinsko določno in striktno (lex certa in lex stricta) ujemajo. Le tako je mogoče preprečiti nesprejemljivo širjenje polja kaznivosti, ki ga je začrtal zakonodajalec.3 Drugič, zaradi izrecne zakonske zahteve mora že izrek obsodilne sodbe vsebovati vsa tista dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja, in tiste, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona (1. točka prvega odstavka 359. člena ZKP). To je merilo, iz katerega je izhajalo Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 53676/2013 z dne 20. 6. 2019. Opis dejanja mora vsebovati tista (odločilna) dejstva, v katerih sodišče prepozna kaznivo dejanje zatajitve. In tretjič, šele če zakonskega znaka ni smiselno ali celo ni mogoče posebej opisovati v izreku, je mogoče v izrek sodbe prevzeti (le) besedilo zakonskega (abstraktnega) opisa, v obrazložitvi pa navede tista dejstva, ki omogočajo zanesljiv sklep o obstoju takšnega zakonskega znaka. S to sodbo Vrhovno sodišče torej v stališče iz sodbe I Ips 28/2008 ne posega; nasprotno, opozarja na skrbno presojo, kdaj so pogoji za prevzemanje abstraktnega (zakonskega) besedila v izrek sodbe sploh izpolnjeni.

14. Izhajajoč iz teh meril zato ni mogoče sprejeti stališča, da že sama nevrnitev stvari po prenehanju pogodbenega razmerja in po predhodnem pozivu k njihovi vrnitvi zadošča za konkretizacijo izvršitve kaznivega dejanja zatajitve.

15. Prvič, s takšno razlago oziroma konkretizacijo bi tvegali nedopustno širitev polja kaznivosti prvega odstavka 208. člena KZ-1 tako, da bi zajeli tudi tista ravnanja, ki v polje kaznivosti po prvem odstavku 208. člena KZ-1 prav gotovo ne sodijo. Na enem koncu so to (očitni) primeri, ko vrnitev stvari ne bo mogoča zaradi njenega uničenja proti volji posestnika (in ne zato, ker bi jo potrošil ali namenoma uničil sam). Na drugem koncu spektra pa bodo to položaji, v katerih bo treba razlikovati med prilastitvijo in (zgolj) rabo stvari. Pri konkretizaciji kaznivega dejanja zatajitve je zato treba ravnati tako, da se tovrstne primere zanesljivo izloči iz polja kaznivega dejanja zatajitve. V opisu je treba določno navesti okoliščine, zaradi katerih sklepamo, da je tisti, ki mu je bila stvar zaupana, lastniku trajno onemogočil izvrševanje oblasti nad premično stvarjo in jo pri tem vsaj začasno vključil v svoje premoženje.4 Stališča, da naj bi obdolženec že z nevrnitvijo zahtevane stvari izpolnil te zahteve, zato ni mogoče sprejeti.

16. In drugič, s takšno razlago bi tvegali položaj, v katerem (navzven zaznavna) dejstva, opisana v izreku sodbe, ne bi omogočala zanesljivega sklepanja o obliki krivde in o namenu storilca. Vrhovno sodišče je v svojih sodbah vztrajalo pri tem, da morajo sodišča pri odločanju o očitkih zatajitve pri presoji prilastitvenega namena ugotoviti okoliščine, ki določno kažejo nanj (poleg že omenjene I Ips 53767/2013 z dne 20. 6. 2019 tudi I Ips 31821/2014 z dne 18. 2. 2016, I Ips 27541/2011 z dne 23. 5. 2015, I Ips 289/2010 z dne 5. 2. 2015, I Ips 199/2006 z dne 13. 7. 2006). Zato s stališčem v sodbi I Ips 53767/2013 in v obravnavani zadevi ne gre za zaostritev spoznavnih zahtev, niti za odstop od stališča v sodbi I Ips 28/2008. Vse, kar se zahteva, je, da so v izrek sodbe vključena vsa dejstva, ki omogočajo hkrati določno zamejitev polja kaznivosti in določno sklepanje o prilastitvenem namenu. Položaj je v primeru kaznivega dejanja zatajitve poseben le toliko, kolikor so ista dejstva lahko hkrati podlaga za konkretizacijo polja kaznivosti v mejah prvega odstavka 208. člena KZ-1 (na kar se je osredotočilo višje sodišče) in za sklepanje o prilastitvenem namenu (na kar se je osredotočil vrhovni državni tožilec).

17. V izreku prvostopenjske sodbe dejstev ali okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče zanesljivo sklepati, da si je obtoženi že s tem, ko ni vrnil vozil leasingodajalcu, ta tudi prilastil, ni. Zato sodišče sprejema stališče višjega sodišča, da opis dejanja v obravnavani zadevi ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja zatajitve po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 208. člena KZ-1. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana.

C.

18. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva neutemeljena, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

1 Pri tem se sklicuje na stališče Karin Merc v: Veliki znanstveni komentar Posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), uredniki Damjan Korošec, Katja Filipčič, Stojan Zdolšek; 2. knjiga, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2019, str. 493 in nasl.. 2 In številnih drugih, npr. sodbe I Ips 19555/2015-76 z dne 26. 1. 2017 (in tam navedenih odločb). 3 Glej odločbo US RS Up-879/14 z dne 20. 4. 2015, obrazložitev tč. 21 in 23. 4 Podrobneje o zakonskem znaku "prilastitve" K. Merc, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, 2. knjiga (ur. D. Korošec, K. Filipčič in S. Zdolšek), Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 438 in sl.