11. 9. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude družbe R Domžale, d. o. o., Domžale, ki jo zastopa direktor Stane Cencelj, na seji 11. septembra 2007

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega stavka tretjega odstavka 12. člena Zakona o medijih (Uradni list RS, št. 69/06 – ur. p. b.) in za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti drugega odstavka 4. člena Pravilnika o načinu vodenja in postopku za vpis ter o posredovanju podatkov iz razvida medijev (Uradni list RS, št. 58/01 in 94/02) ter prvega odstavka 3. člena Tarife Zavoda IPF za radiodifuzno oddajanje in radiodifuzno retransmisijo fonogramov (Uradni list RS, št. 64/04) se zavrne.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti prvega odstavka poglavja II – Javno oddajanje – Tarife za javno priobčitev glasbenih del Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (Uradni list RS, št. 29/98) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnica navaja, da je radiodifuzna organizacija, vpisana v razvid medijev pri Ministrstvu za kulturo (v nadaljevanju Ministrstvo). Izpodbija drugi stavek tretjega odstavka 12. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed) in drugi odstavek 4. člena Pravilnika o načinu vodenja in postopku za vpis ter o posredovanju podatkov iz razvida medijev (v nadaljevanju Pravilnik o načinu vodenja in postopku za vpis). Trdi, da ji kot izdajateljici radijskega programa izpodbijani določbi nalagata, naj pred začetkom oddajanja priloži kopije pogodb, sklenjenih s kolektivnimi organizacijami za varstvo avtorske in sorodnih pravic (v nadaljevanju kolektivne organizacije) na delih, ki se bodo radiodifuzno oddajala na njenem programu. Pobudi prilaga odločbo, s katero naj bi jo Ministrstvo sililo k podpisu takšne pogodbe z Zavodom za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov Slovenije (v nadaljevanju Zavod IPF) z grožnjo, da jo bo v primeru, če ne bo ravnala tako, izbrisalo iz razvida medijev. Pojasnjuje, zakaj pomeni takšna razlaga izpodbijanih določb ZMed in Pravilnika o načinu vodenja in postopku za vpis favoriziranje kolektivne organizacije in pritisk na radiodifuzne organizacije. S tem v zvezi omenja pritisk na upravne organe in "dobrikanje poslušnim" (ker naj bi se Tarifa Zavoda IPF za radiodifuzno oddajanje in radiodifuzno retransmisijo fonogramov skladno z njenim 7. členom v polni meri uveljavljala le proti tistim, ki ne bodo sklenili pogodbe). Pravna država naj tega ne bi smela podpirati, po njenem mnenju bi to lahko pomenilo tudi "zlorabo pravic (15. člen Ustave)" ali nedovoljene posege v pravice iz 33. in iz 74. člena Ustave. Pojasnjuje, da je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-177/02 z dne 10. 7. 2003 (Uradni list RS, št. 73/03 in OdlUS XII, 72) že presodilo, da izpodbijani določbi ZMed in Pravilnika o načinu vodenja in postopku za vpis nista v neskladju z Ustavo. Pomembno pa se ji zdi, da so se določbe Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 21/95 in nasl. – v nadaljevanju ZASP) o kolektivnem upravljanju in uveljavljanju avtorskih pravic, ki so bile po njenem mnenju odločilne pri takratni presoji Ustavnega sodišča, po izdaji navedene odločbe spremenile. Povzema ureditev uveljavljanja kolektivnih pravic po Zakonu o spremembah in dopolnitvah ZASP (Uradni list RS, št. 43/04, v nadaljevanju ZASP-B) in pojasnjuje, da ta zmanjšuje vlogo države in da oblikovanje avtorskih nadomestil ter drugih s tem povezanih pogojev prenaša v zasebno sfero. Poudarja, da sklepanja skupnih sporazumov (iz 156. člena ZASP-B) o pogojih in načinih uporabe del ter o višini nadomestil država ne omejuje, temveč je to svobodna odločitev kolektivnih organizacij in združenj uporabnikov. Tarifa po 157. členu ZASP-B pa naj bi bila svobodna in enostranska izjava volje kolektivne organizacije. Sklicuje se na 120. člen Ustave in trdi, da niti v ZASP niti v obligacijah ni pravnega temelja, ki bi pogodbam, skupnim sporazumom in tarifam podelil "javna pooblastila" oziroma "javna obeležja". Zatrjuje neskladje z 2. členom Ustave, ker po njeni oceni takšni akti ne morejo biti konstitutivni pogoj za vpis ali izbris iz javne knjige.

2.Tudi po ZASP-B naj bi pobudnica sicer imela možnost izogniti se izbrisu vpisa v javno knjigo, in sicer tako, da znesek, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija, položi na račun. Vendar po njenem mnenju ni mogoč "legalen" in po višini objektiviziran polog. Neustaven naj bi bil namreč tudi način določanja višine tega zneska, urejen v prvem odstavku 3. člena Tarife Zavoda IPF za radiodifuzno oddajanje in radiodifuzno retransmisijo fonogramov (v nadaljevanju Tarifa Zavoda IPF). Zato podrejeno, če Ustavno sodišče ne bi razveljavilo oziroma odpravilo izpodbijanih določb ZMed in Pravilnika o načinu vodenja in postopku za vpis, izpodbija tudi to določbo. Z njo določeno nadomestilo v višini 4,5 % od letnih prihodkov uporabnika, ki ga mora plačevati radiodifuzna organizacija za prenos pravice za uporabo komercialnih fonogramov v svojih programih, naj ne bi imelo ustrezne pravne podlage. Poudarja, da bi smel tak poseg skladno s 87. členom Ustave temeljiti le na zakonu. Določba se zdi pobudnici tudi dvoumna. Ne bi naj namreč bilo jasno, ali tako določeno nadomestilo morda pomeni 54 % letnih prihodkov, prav tako pa naj izpodbijana določba ne bi identificirala leta, v katerem naj bi bili ti dohodki doseženi. To naj bi povzročalo pravno negotovost. Smiselno enako naj bi veljalo tudi za prvi odstavek poglavja II – Javno oddajanje – Tarife za javno priobčitev glasbenih del Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del.

B. – I.

3.Neskladje z 2., s 15., s 33. in s 74. členom Ustave poskuša pobudnica utemeljiti s trditvami o favoriziranju Zavoda IPF in njegovem pritisku na upravne organe (ker naj bi aktivno sodeloval v upravnem postopku). Vendar Ustavno sodišče v postopku ocene ustavnosti in zakonitosti predpisov ne presoja kršitev, do katerih naj bi prišlo v konkretnem postopku odločanja o pravicah ali obveznostih. Za to ima pobudnica na voljo pravna sredstva v konkretnem postopku. Z vprašanjem, ali navedena neskladja pobudnica naslavlja tudi na 7. člen Tarife Zavoda IPF, se Ustavnemu sodišču ni bilo treba ukvarjati. Pobudnica jih namreč ne obrazloži, neobrazloženih očitkov pa ni mogoče preizkusiti.

ZMed in Pravilnik o načinu vodenja in postopku za vpis

4.Drugi stavek tretjega odstavka 12. člena ZMed se glasi: "Izdajatelj radijskega ali televizijskega programa mora pred začetkom oddajanja predložiti kopije pogodb, sklenjenih s kolektivnimi organizacijami za varstvo avtorske in sorodnih pravic na delih, ki se bodo radiodifuzno izvajala na njegovem programu."

5.Drugi odstavek 4. člena Pravilnika o načinu vodenja in postopku za vpis se glasi: "Izdajatelj radijskega ali televizijskega programa mora predlogu za vpis priložiti tudi kopije pogodb, sklenjenih s kolektivnimi organizacijami za varstvo avtorske pravice in sorodnih pravic na delih, ki se bodo radiodifuzno oddajala na njegovem programu."

6.V odločbi št. U-I-177/02, na katero se sklicuje tudi pobudnica, je Ustavno sodišče že presodilo, da obveznost sklenitve pogodb, ki jih predpisujeta izpodbijani določbi ZMed in Pravilnika o načinu vodenja in postopku za vpis kot pogoj za radiodifuzno oddajanje, ni v neskladju z (med drugim) načeli pravne države iz 2. člena Ustave. V njej je poudarilo, da varstvo avtorske in sorodnih pravic (ki jih varuje 60. člen Ustave) ni zagotovljeno, dokler niso urejena razmerja med kolektivno organizacijo in radijskimi ter televizijskimi mediji. Zato za te medije ni mogoče reči, da so izpolnili pogoje za svoje zakonito delovanje, dokler ne pridobijo pravic za priobčanje del, na katerih so male avtorske in sorodne pravice. Opozorilo je, da sklenitev pogodbe ni stvar samo ene stranke. Zato bi bilo takšno pogojevanje lahko ustavno sporno, če ZASP ne bi določal, da se v primeru, če stranke ne dosežejo sporazuma o višini honorarja, šteje, da je ustrezna pravica prenesena, če tisti, ki jo zahteva, položi na račun kolektivne organizacije ali pri sodišču tak znesek, kot ga ta organizacija zaračunava po svoji splošni tarifi.

7.Po sprejemu navedene odločbe je bil ZASP večkrat spremenjen. V času vložitve pobude uveljavljeni ZASP-B, na katerega se sklicuje pobudnica, je poglavje o kolektivnem upravljanju pravic spremenil tako, da je na račun zmanjšanja vloge države pri organiziranju in izvajanju kolektivnega upravljanja avtorske in sorodnih pravic okrepil pomen dogovarjanja kolektivnih organizacij z reprezentativnimi združenji uporabnikov. Nadaljnje spremembe ZASP, uveljavljene po vložitvi pobude, ohranjajo temeljni princip kolektivnega upravljanja na temelju pogajanj med kolektivnimi organizacijami in reprezentativnimi predstavniki uporabnikov.

8.S trditvijo, da ne more biti pogoj za radiodifuzno oddajanje (oziroma za vpis v razvid medijev) sklenitev pogodbe, ki nima "javnega obeležja", pobudnica ne uveljavlja ničesar novega, česar Ustavno sodišče pri predhodni presoji ne bi že upoštevalo. Ko je namreč presojalo ustavnost in zakonitost določb o obvezni sklenitvi pogodb, je imelo pred očmi tudi naravo teh pogodb. Slednja je ostala enaka tudi po spremembah ZASP, s katerimi poskuša pobudnica utemeljiti svojo pobudo.

9.Kot izhaja iz pobude in iz podatkov, ki jih je Ustavnemu sodišču poslal Zavod IPF, pobudnica pogodbe, na katero se nanašata izpodbijani določbi, ni sklenila. Tudi po spremenjenem ZASP ima uporabnik, čeprav ne sklene pogodbe s kolektivno organizacijo, še vedno možnost radiodifuznega oddajanja in uporabe avtorskih del oziroma del, na katerih so sorodne pravice, če na račun kolektivne organizacije ali pri sodišču oziroma notarju položi znesek, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija. V takem primeru se namreč skladno z drugim odstavkom 158. člena tega zakona šteje, da je pravica prenesena, čeprav pogodba o prenosu pravice med uporabnikom in med kolektivno organizacijo ni sklenjena.

10.Drugačna pa je po spremembah ZASP, uveljavljenih po izdaji odločbe št. U-I-177/02, ureditev načina določanja višine navedenega zneska nadomestila za uporabo varovanih del iz repertoarja kolektivnih organizacij. Ta namreč ni več prepuščena kolektivnim organizacijam, ki so pred spremembami same sprejele splošno tarifo, slednjo pa je moral odobriti državni organ. Pač pa skladno z zakonskim pooblastilom (156. in 157. člen ZASP) višino nadomestila (tarifo) soglasno določita kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov s skupnim sporazumom. Kadar tarife ni mogoče določiti s skupnim sporazumom, jo z odločbo določi Svet za avtorsko pravo (v nadaljevanju Svet). Če tarifa za neko vrsto del ni določena (bodisi s skupnim sporazumom ali z odločbo Sveta), lahko kolektivna organizacija skladno s pooblastilom in s kriteriji, ki jih določa ZASP, sama (brez odobritve državnega organa) določi začasno tarifo. Tako skupni sporazum kot morebitno začasno tarifo mora kolektivna organizacija objaviti v Uradnem listu. Iz pobudničinih navedb izhaja, da se ji zdi obvezna sklenitev pogodbe s kolektivno organizacijo v neskladju z 2. členom Ustave, ker višino zneska, ki ga mora položiti na račun v primeru, če takšne pogodbe ne sklene, določata akta (skupni sporazum oziroma tarifa), ki nimata "javnega obeležja". Če je slednje treba razumeti kot očitek o pomanjkanju ustreznega zakonskega pooblastila kolektivni organizaciji in združenju uporabnikov, že iz gornjega prikaza ureditve v ZASP izhaja, da pobudničino prepričanje ne drži. Če s pomanjkanjem "javnega obeležja" meri na odsotnost (neposrednega) sodelovanja državnega organa pri oblikovanju višine nadomestila, pa pobudnica ne utemelji, zakaj naj bi to pomenilo neskladje s temeljnimi ustavnimi načeli iz 2. člena Ustave. Zgolj dejstvo, da višina navedenega zneska ni enostranska odločitev kolektivne organizacije, ki bi jo odobril oblastveni organ (splošna tarifa), temveč je rezultat soglasja volj kolektivne organizacije in reprezentativnega združenja uporabnikov (do sklenitve skupnega sporazuma oziroma odločbe Sveta pa enostranske odločitve kolektivne organizacije), sámo po sebi ne pomeni, da je obveznost ureditve pravnih razmerij med zastopniki avtorjev oziroma imetnikov sorodnih pravic in tistimi, ki uporabljajo dela iz njihovega repertoarja, v neskladju z 2. členom Ustave.

Tarifa Zavoda IPF

11.Prvi odstavek 3. člena Tarife Zavoda IPF je določal, da radiodifuzna organizacija oziroma izdajatelj radijskega programa za prenos pravice za uporabo komercialnih fonogramov v svojih programih za vsak posamezen program plačuje nadomestilo v višini 4,5 % letnih prihodkov radiodifuzne organizacije. Nadomestilo se plačuje mesečno.

12.Med postopkom pred Ustavnim sodiščem je bila sprejeta Tarifa Zavoda IPF za radiodifuzno oddajanje in radiodifuzno retransmisijo fonogramov (Uradni list RS, št. 53/05), ki se je začela uporabljati 10. 5. 2005. Tedaj sta Tarifa Zavoda IPF, s tem pa tudi izpodbijana določba, prenehali veljati.[1]

13.Če je med postopkom pred Ustavnim sodiščem predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, v izpodbijanem delu prenehal veljati, Ustavno sodišče odloči o njegovi ustavnosti oziroma zakonitosti, če pobudnik izkaže, da posledice neustavnosti oziroma nezakonitosti niso bile odpravljene (drugi in prvi odstavek 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS). Pobudnica izpodbija splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, ki ga je glede na prvi odstavek 45. člena ZUstS mogoče odpraviti. Ustavno sodišče je zato štelo, da pobudnica izkazuje pravovarstveno potrebo.

14.Pobudnica trdi, da izpodbijana določba o znesku nadomestila ni imela podlage v zakonu. V tem vidi neskladje s 87. členom Ustave, ki določa, da pravice in obveznosti državljanov ter drugih oseb določa Državni zbor samo z zakonom. Ta določba nosilcu javnega pooblastila preprečuje, da bi samostojno urejal zakonsko materijo oziroma da bi s podzakonskim splošnim aktom samostojno določal pravice in obveznosti. Vendar pobudničin očitek ne drži. Že v uvodni določbi Tarife Zavoda IPF je bilo zapisano, da je bila podlaga za njen sprejem prvi odstavek 157. člena takratnega ZASP (Uradni list RS, št. 21/95, 9/01 in 43/04). Ta je izrecno določal, da sprejme kolektivna organizacija tarife za uporabo avtorskih[2] del. Prav tako je bilo v navedenem uvodu določeno, da je Tarifa Zavoda IPF v skladu s tretjim, četrtim in petim odstavkom 156. člena navedenega zakona. Te zakonske določbe pa so določale kriterije za izračun nadomestila. Kot podlago za izračun je tako tretji odstavek 156. člena takratnega ZASP določal uporabnikovo denarno korist, pridobljeno iz dejavnosti, v kateri so uporabljena zavarovana dela. Peti odstavek je določal, da se slednja praviloma ocenjuje z ustreznim delom prihodka ali stroškov uporabnika pravic, upoštevajoč sporazumno dogovorjene kriterije; če se korist ne izraža v prihodku, pa lahko kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov določita druge kriterije. Po četrtem odstavku istega člena se je pri določanju višine nadomestila upošteval tudi pomen varovanega dela za dejavnost uporabnika. Zakon je torej izrecno pooblaščal Zavod IPF za sprejem tarife in določal kriterije za določitev njene višine. Da izpodbijana določba tem ne bi sledila, pobudnica niti ne zatrjuje.

15.Izpodbijana določba Tarife Zavoda IPF se zdi pobudnici dvoumna, ker naj ne bi bilo jasno, ali je v njej določeno nadomestilo pomenilo 54 % ali 4,5 % letnih prihodkov in ker naj ne bi identificiralo leta, v katerem naj bi bili ti dohodki doseženi. To naj bi povzročalo pravno negotovost. Eno od načel pravne države iz 2. člena Ustave zahteva, da so predpisi jasni in določni, tako da je mogoče nedvomno ugotoviti vsebino in namen norme. Enako velja za splošne akte, izdane za izvrševanje javnih pooblastil. Z vidika tega načela je pravna norma sporna takrat, kadar s pomočjo pravil o njihovi razlagi ne moremo priti do njene jasne vsebine. Za tak primer pa v obravnavani zadevi očitno ne gre. Tarifa Zavoda IPF, ki je vsebovala izpodbijano določbo, je namreč v 5. in 6. točki 2. člena precizno opredelila oba pojma, ki se zdita pobudnici nejasna. Mesečno nadomestilo je bilo opredeljeno kot letno nadomestilo (to je znašalo 4,5 %), porazdeljeno na plačevanje na 12 enakih mesečnih obrokov. V 6. točki 2. člena pa je bilo zapisano, da se pri določitvi letnih prihodkov, ki so podlaga za izračun nadomestila, upoštevajo določeni dohodki za preteklo poslovno leto.

16.Ker je pobuda v tem delu očitno neutemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo (1. točka izreka).

Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del

17.Ustavno sodišče je med postopkom z odločbo št. U-I-165/03 z dne 15. 12. 2005 (Uradni list RS, št. 120/05 in OdlUS XIV, 93) razveljavilo izpodbijano določbo Tarife za javno priobčitev glasbenih del Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del. Z iztekom šestmesečnega roka, ki ga je določilo za učinkovanje razveljavitve, je izpodbijana določba prenehala veljati.

18.Že v 13. točki obrazložitve je bilo pojasnjeno, v kakšnem primeru lahko Ustavno sodišče odloča o ustavnosti in zakonitosti predpisa oziroma splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, ki je prenehal veljati. Da pogoji za odpravo izpodbijane določbe niso podani, je Ustavno sodišče presodilo že v zgoraj navedeni razveljavitveni odločbi. Tudi v tem primeru ne bi odločilo drugače. Tudi če bi pobudnica izkazala, da je skladno s Pravilnikom o javni priobčitvi glasbenih del pred učinkovanjem razveljavitve plačala nadomestilo za uporabo avtorskega dela, takšno plačilo ne more pomeniti škodljivih posledic, ki bi upravičevale odpravo. Dolžnost plačevanja za uporabo avtorskih del izhaja že iz ZASP; odsotnost vsakršne odmene za uporabo avtorskih del pa bi bila neskladna s 60. členom Ustave. Procesna predpostavka iz 47. člena ZUstS torej ni podana. Zato je bilo treba pobudo v tem delu zavreči (2. točka izreka).

C.

19.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in tretjega odstavka 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, dr. Franc Grad, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik dr. Janez Čebulj

Opombi:

[1]Tega nova Tarifa sicer ne določa izrecno, vendar to izhaja iz ustaljene metode razlage pravnih aktov po časovnem argumentu (lex posterior derogat legi priori).

[2]Skladno s 145. členom ZASP se določbe poglavja "Upravljanje in uveljavljenje pravic", ki se nanašajo na avtorsko pravico, smiselno nanašajo tudi na sorodne pravice.