Jedro

Tožnik je glede glede pravnorelevantnih dejstev predlagal dokaze, ki jih sodišče ni izvedlo bodisi jih v dokazni oceni ni ocenilo. Na ta način je tožniku onemogočilo dokazovanje svojih navedb in s tem kršilo načelo kontradiktornosti v postopku.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka motila tožečo stranko v njeni mirni posesti dela njej lastne nepremičnine, ki se nahaja pod balkonom vikenda med dvema kamnitima škarpama, tako, da je pred vhod v klet oziroma pod balkon zložila dve paleti ter na dostopno pot, kjer je običajno parkirno mesto tožnice, nasula kupe peska, znižala nivo parcele, na del poti, ki pelje mimo zahodne strani vikenda pa nasula zemljo, ki je ni ustrezno utrdila. Sodišče je naložilo toženi stranki vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja ter prepovedalo v bodoče s kakršnimikoli ravnanji motiti tožečo stranko pri posesti parcele ID znak A in parcele ID znak B. Pri parkiranju avtomobila pa pri posesti dela parcele ID znak C (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 608,52 EUR, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Ugodilo je ugovoru tožene stranke zoper izdano začasno odredbo in celoten predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (III. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Napada zaključek sodišča, da tožnica nikoli ni parkirala pred hišo pod balkonom in da si s tem, ko naj bi parkirala „na silo“ in „na skrivaj“ posesti ne bi pridobila. Napada tudi dokazno oceno sodišča in opozarja, da so številne navedbe tožnice potrjene z izvedenimi dokazi, kot so predložene fotografije ter izpovedba z njene strani predlaganih prič. Sodišče ni pojasnilo svoje odločitve, da toženka ni imela dostopa do parkirišča pod balkonom oziroma pod škarpo, ne ugotovitve, da je prihajala v klet zgolj peš. Neobrazložen je zaključek sodišča, da je bil pesek pred hišo navožen že v letu 2010, kar naj bi tožnica navajala v drugem postopku zaradi določitve nujne poti. Dejstvo, da je tožeča stranka v postopku zaradi določitve nujne poti navajala, da je toženec oviral njen dostop, ne pomeni, da je z motilnimi ravnanji, ki jih je navedla v tem postopku, prekludirana. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ni upoštevalo navedb prič J. A., F. O. in D. A. ter izpovedbe tožnice. Sodišče je napačno presodilo, da tožnica ni bila v posesti prostora, na katerem je toženec zložil dve paleti strešnikov. Okoliščina, da je imela še vedno dostop do kleti je irelevantna. Iz vseh trditev tožnice, ki so potrjene s fotografijami in izpovedbami toženca in številnih prič izhaja, da je tožnica navedeni prostor imela v posesti. Napačen je tudi zaključek sodišča, da tožnica ni upravičena do posestnega varstva na zahodnem delu nepremičnin na poti navzgor ob hiši po stanju v maju leta 2011. Zaključek sodišča, da za motenje ni odgovoren toženec, je napačen. Toženec svojo nepremičnino upravlja na način, s katerim posega v pravice tožnice. Sodišče ne pojasni, zakaj ne upošteva delov izpovedbe samega toženca, ko je izpovedoval v prvi osebi: „Smo kopali“, „smo navozili“, „jaz sem dal kable“. Prvostopenjsko sodišče je celo zavrnilo dokaz z zaslišanjem predstavnika Občine Krško, ki bi lahko natančno pojasnil, za kateri del projekta je bila odgovorna Občina Krško in za kateri del toženec. S tem je onemogočilo ugotovitev relevantnega stanja. Prvostopenjsko sodišče pri izdaji izpodbijanega sklepa ni upoštevalo vseh relevantnih okoliščin in je nezakonito zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožeča stranka v tožbi zatrjuje več motilnih dejanj, in sicer, da je tožena stranka na dovozno pot, ki jo uporablja tožeča stranka, nasula kupe peska, da je znižala nivo parcele na mestu, kjer je tožeča stranka običajno parkirala in vstopala v hišo, material, ki ga je nasula, pa ni utrdila, zaprla je dovoz do objekta tako, da je pod balkon zložila dve paleti strešnikov.

5. Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da tožnica ni bila v posesti dela toženčeve parcele pod škarpo za namen parkiranja, da toženec tožnici pod škarpo ni dovolil parkirati ter je izvajal dovoljeno samopomoč, da tožnica ni bila v posesti prostora, na katerem je toženec zložil dve paleti strešnikov, da toženec ni bil investitor za nastalo stanje tistega dne, kot ga je videla tožnica v maju 2011 in ni storil nobenega motilnega dejanja ter da je tožnica zamudila 30-dnevni rok za vložitev tožbe po 32. členu SPZ. Pritožba take zaključke prvostopenjskega sodišča utemeljeno napada, saj jih sodišče ni ustrezno pojasnilo, niti ni imelo zanje ustrezne podlage. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da toženec tožnici ni dovolil parkirati pred škarpo in je izvajal dovoljeno samopomoč, ni mogoče preizkusiti, saj niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki so privedla do take ugotovitve. Ugotovitev, da tožnica ni bila v posesti dela parcele pod škarpo za parkiranje, pa je nelogična in ne izhaja iz vseh izvedenih dokazov (fotografije v spisu A3, izpovedba prič B. A., F. A, J. A., F. O., S. O. in tožnice same). S tem je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Prvostopenjsko sodišče je med razlogi sklepa navedlo tudi, da je tožnica zamudila 30-dnevni rok za vložitev tožbe po 32. členu SPZ. Iz razlogov sklepa pa ni mogoče razbrati, na podlagi česa je sodišče prišlo do takih zaključkov in na katero motilno dejanje se ti zaključki nanašajo, kar utemeljeno opozarja tožeča stranka v pritožbi. Sklepa se zato v tem delu ne da preizkusiti, kar prav tako predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno napada tudi dokazno oceno, ki jo je napravilo prvostopenjsko sodišče. Sodišče gradi dokazno oceno na dokazih, ki jih je predlagala tožena stranka, pri čemer v dokazni oceni ne oceni izvedenih dokazov, predlaganih s strani tožeče stranke. Prav tako, ne izvede vseh dokazov, ki jih je tožeča stranka predlagala in s katerimi je želela dokazovati pravnorelevantna dejstva. Na tak način je sodišče onemogočilo tožeči stranki dokazovanje svojih navedb in s tem kršilo načelo kontradiktornosti v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP (1)).

8. Glede zatrjevanega motilnega dejanja v maju leta 2011, ko naj bi toženec nasul kupe peska na dovozno pot, je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da toženec ni bil investitor, ampak je dovolil vknjižbo služnostne pravice v korist občine in zato za nastalo stanje ni odgovoren ter tudi ni storil nobenega motilnega dejanja. Tožeča stranka pa je zatrjevala, da je za sporni del izvedbe projekta, ki predstavlja sporno motilno dejanje, v celoti odgovoren toženec. V dokaz teh trditev je predlagala tudi zaslišanje priče, ki bi potrdila njeno trditev, da je občina skrbela za izvedbo glavnega voda, stranske vode pa je potegnil vsak sam. Prvostopenjsko sodišče je dokazni predlog kot neutemeljenega zavrnilo, s čimer je onemogočilo stranki dokazovanje njenih navedb. S tem je storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP).

(1) Uradni list RS, št. 26/1999 in naslednji, v nadaljevanju ZPP.