Jedro

S tem, ko pritožnik navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da od odločitve revizijskega sodišča ni mogoče pričakovati odločitve o pomembnem pravnem vprašanju, uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog zoper sklep o nedopustitvi revizije. Ni podan pritožbeni razlog v smislu določb 3. odstavka 32. člena ZDSS-1 v zvezi z 2. alineo 1. odstavka tega člena, če pritožnik ni navedel konkretnih odločitev Vrhovnega sodišča RS, s katerimi bi dokazal trditve o odstopu od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS. Enako velja glede očitka neenotne sodne prakse tudi za konkretne odločitve sodišča druge stopnje. Zgolj nestrinjanje z odločitvijo sodišča druge stopnje in le pavšalno sklicevanje na neenotnost sodne prakse ne more biti razlog za razveljavitev izpodbijanega sklepa o nedopustitvi revizije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 30.4.1998 in z dne 10.6.1998 o razporeditvi tožnice na drugo delovno mesto, to je na delovno mesto zobozdravnika s podiplomskim tečajem. Hkrati je tožnici dosodilo razliko plače med plačo na tem delovnem mestu in plačo na tožničinem bivšem delovnem mestu vodje službe zavoda za čas do tožničine upokojitve v letu 2000. Svojo odločitev je utemeljilo na ugotovitvah, da razlogi za tožničino razporeditev na drugo delovno mesto v smislu določb 17. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) niso bili podani. Prav tako niso bile podane druge podlage za tožničino razporeditev, saj na delovnem mestu vodje službe zavoda ni bila delavka s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Kasnejša opredelitev tega delovnega mesta v splošnih aktih tožene stranke za delovno mesto s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, na katerega se delavec imenuje za časovno omejen mandat, ni mogla vplivati na zakonitost spornih sklepov in niti na pravico tožnice do prisojene razlike plače. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je sklenilo, da se revizija ne dopusti, ker je ugotovilo, da razlogi za dopustitev revizije v zvezi s spornima sklepoma o razporeditvi na drugo delovno mesto in podlago za plačilo razlike plače v smislu določb prvega odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) niso podani.

Zoper sklep o nedopustitvi revizije vlaga tožena stranka pritožbo in navaja, da so v tej zadevi podani razlogi za dopustitev revizije v smislu določb 32. člena ZDSS-1, saj je od odločitve sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, odločitev drugostopnega sodišča odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, oziroma glede tega vprašanja v sodni praksi ni enotnosti. Vrhovno sodišče RS pa o tem dejansko še tudi ni odločalo. Pri tem za bistveno pritožbo šteje odločitev o tožničinem statusu v času sporne razporeditve in njenega trajanja.

Pritožba je bila vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila. Navajala je, da je pritožba neutemeljena in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZDSS-1 se lahko stranka zoper sklep o nedopustitvi revizije pritoži le iz razlogov po 2. alinei prvega odstavka tega člena, torej le iz razloga, če odločba sodišča druge stopnje v nasprotju z ugotovitvami v izpodbijanem sklepu odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

Glede na povedano pritožbene navedbe, da je sodišče zmotno ugotovilo, da od odločitve Vrhovnega sodišča ni mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea prvega odstavka 32. člena ZDSS-1), ne morejo pomeniti uveljavljanja dovoljenega pritožbenega razloga. Zato sodišče teh pritožbenih navedb ni moglo upoštevati.

Pritožba navaja, da odločitev sodišča odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, hkrati pa to navedbo zanika z ugotovitvijo, da Vrhovno sodišče o tem še ni odločalo. Istočasno pa pritožba niti trditve o odstopu od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in niti trditve o neenotnosti sodne prakse sodišča druge stopnje v zvezi s presojo tožničinega statusa in zakonitosti razporeditve na drugo delovno mesto ne utemeljuje z navedbo konkretnih zadev, tako da ostanejo njene trditve zgolj na nivoju pavšalnih očitkov.

Že v sklepih VIII Pri 1/2006 z dne 14.2.2006 in VIII Pri 17/2006 z dne 20.6.2006 je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da ni podan pritožbeni razlog v smislu določb tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1, v zvezi z 2. alineo prvega odstavka tega člena, če pritožnik ni navedel konkretnih odločitev Vrhovnega sodišča, s katerimi bi dokazal svoje trditve o odstopu od sodne prakse Vrhovnega sodišča in neenotni sodni praksi. Enako velja glede očitka neenotne sodne prakse tudi za konkretne odločitve sodišča druge stopnje. Zgolj nestrinjanje z odločitvijo sodišča druge stopnje in le pavšalno sklicevanje na neenotnost sodne prakse ne more biti razlog za razveljavitev izpodbijanega sklepa o nedopustitvi revizije.

Glede na povedano je sodišče ob smiselni uporabi 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

Ker tožnica z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k pojasnitvi zadeve, v skladu s 1. odstavkom 155. člena ZPP sama krije stroške v zvezi z odgovorom.