Jedro

Presoja razlogov za odreditev pripora zaradi ponovitvene in koluzijske nevarnosti (3. in 2. točka 1. odstavka 201. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika osumljenega A.E.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Kopru je bil zoper osumljenega A.E.S. odrejen pripor iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki teče od dne 29.4.2005 od 14.30. ure naprej. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo osumljenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo.

Osumljenčev zagovornik je dne 17.5.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Zahtevo je vložil zaradi kršitve določb Zakona o kazenskem postopku in napačne uporabe tega zakona ter predlagal, da Vrhovno sodišče sklep razveljavi oziroma pripor nemudoma odpravi. Po mnenju zagovornika priporni razlogi niso podani, okoliščine, ki so pogojevale odreditev pripora, pa po njegovem mnenju tudi niso dovolj konkretizirane in utemeljene. Za kaznivo dejanje na škodo osumljenčeve žene meni, da ni prepričljivih in uporabnih materialnih dokazov, pisna ovadba pa naj ne bi zadostovala. Glede pripornega razloga koluzijske nevarnosti meni, da argumentov za uporabo tega pripornega razloga ni dovolj, posebnih okoliščin pa sploh ni. Tudi ponovitvena nevarnost po mnenju zagovornika ni podana, saj osumljenčeva žena ni več na naslovu svojega stanovanja, ker je odšla s sinom na varno mesto. Po zagovornikovem mnenju sodišče ni ugotovilo okoliščin, ki bi kazale na realno in konkretno nevarnost, da bo kaznivo dejanje osumljenec ponovil. Tako po mnenju zagovornika ni podana nobena objektivna in subjektivna okoliščina, ki bi utemeljevala odreditev pripora, poleg tega pa se sodišče ni posebej opredelilo glede nadomestitve pripora s hišnim priporom po 199.a členu ZKP, kot je bilo predlagano v pritožbi.

Vrhovna državna tožilka spec. A.M. je v odgovoru na zahtevo z dne 26.5.2005 predlagala zavrnitev zahteve. V odgovoru je ocenjevala, da je v zahtevi uveljavljena le drugačna presoja dejanskega stanja, poleg tega pa ima izpodbijani sklep zelo natančno obrazložitev glede vseh pomembnih okoliščin, ki potrjujejo bojazen, da bi osumljenec na prostosti lahko vplival na priče in ponovil kazniva dejanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Očitek osumljenčevega zagovornika glede utemeljenega suma, da je osumljenec storil očitana kazniva dejanja, pomeni uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa glede na izrečno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP v postopku za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

V obeh izpodbijanih sklepih je sodišče s prepričljivimi razlogi utemeljilo priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Kot sledi iz obrazložitve sklepa o odreditvi pripora preiskovalne sodnice, predstavlja osumljenčevo ravnanje vzorec vedenja za razreševanje konfliktnih situacij, na kar kažejo kazniva dejanja, ki jih je utemeljeno osumljen. Na takšno ravnanje kažeta tudi vložena obtožna predloga Okrožnega državnega tožilstva v Kopru za kazniva dejanja z elementi nasilja. Sodišče sklepa na možnost ponovitvene nevarnosti, pri čemer bi izpustitev osumljenca na prostost bila lahko usodna tudi za tiste osebe, ki jim je s smrtjo osumljenec grozil. Temu dodaja zunajobravnavni senat v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da je osumljenčeva žena težave z osumljenim zaupala tudi svoji prijateljici M.J., možu slednje pa naj bi osumljeni sam dejal, da bo počakal, da pride žena L. v K. in jo bo takrat ubil. V obeh izpodbijanih sklepih so posebej navedeni tudi razlogi glede koluzijske nevarnosti pri osumljencu. Osumljenčev zagovornik sicer pravilno poudarja, da morajo biti podane posebne okoliščine, ki kažejo na to, da bi osumljenec na prostosti vplival na priče, kar pa je v obrazložitvi obeh navedenih sklepov tudi posebej ugotovljeno. Tako je konkretno navedeno, da bi osumljenec na prostosti lahko vplival na oškodovance, torej na svojo ženo, svakinjo D.A. in tasta B.A., kot tudi na priči M.J. in A.E.K. Kot posebne okoliščine že preiskovalna sodnica v obrazložitvi sklepa poudarja, da osumljenec za dosego svojih ciljev ne izbira sredstev, gre pa za ljudi, ki v širšem pomenu besede pomenijo družino ter bi priče, ki naj bi bile zaslišane, lahko racionalno in v skladu z zakonom povedale po resnici, če bi bil osumljenec na prostosti, pa bi v strahu pred njegovimi grožnjami popustile in prikrojile resnico njemu v prid. Tudi v obrazložitvi sklepa zunajobravnavnega senata se strinjajo s takšno oceno, ker obstaja realna nevarnost, da bi osumljenec lahko oviral preiskavo, če bi bil na prostosti, z vplivanjem na priče. Navedene priče so bile že ustrahovane kot oškodovanci, ostali pa so seznanjeni z osumljenčevim nasilnim ravnanjem in grožnjami, tako da obstaja konkretna nevarnost, da bi osumljenec z nadaljnjim ustrahovanjem vplival tudi na njihove izpovedbe. Iz obrazložitve tega sklepa tudi izhaja ocena, da je osumljenec izjemno vztrajen in ne izbira sredstev, da doseže svoj cilj, kar je nenazadnje razvidno iz ovadb treh oškodovancev, iz katerih tudi izhaja, da naj bi takoj po umiku osumljenčeve žene z otrokom v "varno hišo" pričel nadlegovati njeno sestro in očeta ter jima groziti. Omenjeno ocenjevanje glede koluzijske nevarnosti tudi Vrhovno sodišče šteje kot ugotovitev posebnih okoliščin, ki v obravnavani zadevi kažejo, da bi osumljenec vplival na priče v primeru, če bi bil na prostosti.

Trditev osumljenčevega zagovornika, da se sodišče ni opredelilo glede možnosti milejšega ukrepa, ne drži, saj je tako preiskovalna sodnica v izpodbijanem sklepu ocenila pripor kot edini možen ukrep, ki naj zagotovi varnost in nemoteno izvedbo postopka, prav tako pa je tudi zunajobravnavni senat v sklepu posebej poudaril, da milejši ukrepi ne pridejo v poštev.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih uveljavlja vložnik, zato je zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.