Jedro

Pri storitvah tožene stranke je šlo zgolj za redno revidiranje letnih računovodskih izkazov. Takega ravnanja pa ni mogoče uvrstiti med pripravo popolnega predloga za začetek postopka prisilne poravnave ali listin, ki jih je takemu predlogu treba priložiti.

Na zmanjšanje čiste vrednosti premoženja ni mogoče gledati na način, da so asignacije z bilančnega vidika tožeče stranke povsem nevtralne. Tu torej ni pomemben le bilančni vidik, pomembno je tudi enakomerno poplačilo vseh upnikov, ki so do bodočega stečajnega dolžnika v enakem položaju – le v tem primeru se čista vrednost premoženja ne zmanjša.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih I., II. in IV. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v razmerju med pravdnima strankama razveljavilo učinek poplačila tožene stranke, opravljen na podlagi asignacij št. 120/210558 z dne 17.6.2010 za znesek 1.891,36 EUR, št. 120/210858 z dne 20.8.2010 za znesek 10.000,00 EUR, št. 120/2101026 z dne 17.9.2010 za znesek 1.000,00 EUR in št. 120/2101188 z dne 22.10.2010 za znesek 2.000,00 EUR (I. točka izreka), toženi stranki je naložilo v plačilo znesek 14.491,36 EUR, po preteku 15 dnevnega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka), zavrnilo je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 14.891,36 EUR od 17.6.2011 do poteka roka izpolnitve (III. točka izreka) in toženi stranki naložilo v plačilo stroške tožeče stranke v znesku 1.679,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper to sodbo, in sicer zoper I., II. in IV. točko izreka, se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje, podrejeno pa naj sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v tem delu zavrne. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravno dejanje stečajnega dolžnika, izvedeno v času zadnjih dvanajstih mesecev pred uvedbo stečajnega postopka do začetka stečajnega postopka (269. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP), je izpodbojno, če je bila posledica tega dejanja bodisi zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno, bodisi, da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika (1. točka 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP) – objektivni element izpodbojnosti – in če je oseba, v katere korist je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (2. točka 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP) – subjektivni element izpodbojnosti. Če upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, ne dokaže drugače, (med drugim) velja, da je pogoj iz 1. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP izpolnjen, če je bilo dejanje opravljeno zaradi izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika na podlagi dvostranske pogodbe ali drugega dvostranskega pravnega posla v korist upnika, ki je svojo nasprotno izpolnitev opravil pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika (1. točka 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP). Upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, izpodbije domnevo iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP, če dokaže, da je stečajni dolžnik svojo izpolnitev opravil v roku po prejemu njegove nasprotne izpolnitve, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, velja za običajen rok izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika (2. odstavek 272. člena ZFPPIPP).

6. Uvodoma je treba poudariti, da tožena stranka nasprotuje le ugotovitvam sodišča prve stopnje o obstoju objektivnega elementa izpodbojnosti, zato se višje sodišče ni ukvarjalo z ugotovljenim subjektivnim elementom izpodbojnosti.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je izpolnjena domneva iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP. Glede na datume zapadlosti računov tožene stranke, ki so bili poravnani s spornimi asignacijami, nikakor ni mogoče govoriti o sočasnosti izpolnitve. To domnevo bi tožena stranka lahko izpodbila le v primeru, da bi dokazala, da je bila izpolnitev opravljena v običajnem roku, česar pa tožena stranka ni dokazala in niti ni dokazovala. Račun za revidiranje računovodskih izkazov za leto 2008 je bil poravnan šele po skoraj enem letu, enako velja tudi za račun po pogodbi za revidiranje računovodskih izkazov za leto 2009. V takem primeru, ko kakih drugih običajnih rokov tožena stranka niti ne zatrjuje, ni mogoče trditi, da bi obstajal tak rok kot običajen rok plačila. Običajen način izpolnitve je pomemben le v zvezi s subjektivnim elementom izpodbojnosti (primerjaj 1. točko 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP).

8. Tožena stranka tudi trdi, da glede na 34. člen ZFPPIPP in 1. odstavek 151. člena ZFPPIPP dejanje sploh ni izpodbojno. V zvezi s tem se je moralo sodišče prve stopnje ukvarjati samo s pravnimi vprašanji, saj dejansko stanje ni bilo sporno. Tožeča stranka namreč ni nasprotovala trditvam tožene stranke, da sta se pravdni stranki pogovarjali o možnostih izvedbe postopka prisilne poravnave. Zato o teh dejstvih ni bilo potrebno izvajati dokazov (2. odstavek 214. člena ZFPPIPP), torej je bilo zaslišanje takratnih zakonitih zastopnikov in priče popolnoma nepotrebno. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo te dokazne predloge.

9. Če družba postane insolventna, ne sme opravljati nobenih plačil ali prevzemati novih obveznosti, razen tistih, ki so nujne za redno poslovanje družbe (1. odstavek 34. člena ZFPPIPP). Tožena stranka se pri tem v pritožbi sklicuje na 3. alinejo 2. odstavka 34. člena ZFPPIPP, po kateri velja, da so za redno poslovanje družbe nujna zlasti plačila storitev, potrebnih za redno poslovanje družbe. Po tem, ko družba postane insolventna, poslovodstvo ali drugi organi družbe ne smejo opraviti nobenega dejanja, zaradi katerega bi bili upniki, ki so v razmerju do družbe v enakem položaju, neenako obravnavani (3. odstavek 34. člena ZFPPIPP). Po uvedbi postopka prisilne poravnave sme dolžnik opravljati samo redne posle v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti in poravnavanjem svojih obveznosti iz teh poslov, če ni v 3. odstavku 151. člena ZFPPIPP drugače določeno (prvi stavek 1. odstavka 151. člena ZFPPIPP). Za plačila, ki so dovoljena po prejšnjem stavku, veljajo tudi plačila za obveznosti, ki so nastale pred uvedbo postopka zaradi insolventnosti, če je tako plačilo v skladu s 1. odstavkom 34. člena ZFPPIPP, in za storitve (med drugim) revizorjev v zvezi s pripravo popolnega predloga za začetek postopka prisilne poravnave ali listin, ki jih je takemu predlogu treba priložiti (drugi stavek 1. odstavka 151. člena ZFPPIPP).

10. Iz izpodbijane sodbe, čeprav ta ne citira vsebine drugega stavka 1. odstavka 151. člena ZFPPIPP, dovolj jasno izhaja, da je šlo pri storitvah tožene stranke zgolj za redno revidiranje letnih računovodskih izkazov. Takega ravnanja pa ni mogoče uvrstiti med pripravo popolnega predloga za začetek postopka prisilne poravnave ali listin, ki jih je takemu predlogu treba priložiti. To dejanje je bilo opravljeno, ker je bila tožeča stranka zavezana k predložitvi revidiranih računovodskih izkazov, kar trdi tudi tožena stranka, zato se tožena stranka ne more sklicevati na dovoljenost tega plačila v smislu 1. odstavka 151. člena ZFPPIPP.

11. Tudi plačila, izvedena kot nujna za redno poslovanje družbe, so lahko izpodbojna. Kot je to pravilno zapisalo že sodišče prve stopnje, mora glede na 3. odstavek 34. člena ZFPPIPP insolventna družba enako obravnavati svoje upnike, ki so do nje v enakem položaju. Že 4. odstavek 34. člena ZFPPIPP pa še izpostavlja, da so po 3. odstavku 34. člena ZFPPIPP zlasti prepovedana pravna dejanja, ki bi bila ob stečajnem postopku izpodbojna po 271. členu ZFPPIPP. Tako so tudi plačila, nujna za redno poslovanje družbe, lahko izpodbojna, če so izpolnjeni pogoji iz 271. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je jasno zapisalo, da bi tožena stranka morala izpodbiti domnevo izpodbojnosti v okviru rednih nujnih plačil. Tudi višje sodišče se strinja, da tožena stranka tega ni izpodbila, pri čemer je zgolj navajala, da je bila njena storitev nujna za redno in zakonito poslovanje družbe. Z nujnostjo se je sicer mogoče strinjati, vendar pa so nujna za redno poslovanje tudi druga plačila storitev in tekočih dobav blaga, tekočih stroškov rednega poslovanja ter davkov in prispevkov (nujna plačila iz 2., 3. in 4. točke 2. odstavka 34. člena ZFPPIPP), kar pa pomeni, da bi po nastopu insolventnosti morala tožeča stranka vse take upnike poplačevati v enakem deležu. Iz navedb tožeče stranke, koliko je bilo prijavljenih terjatev in da navadni upniki brez izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika ne bodo prejeli ničesar, pa jasno izhaja, da upniki niso bili enakomerno (proporcionalno) poplačani. Pri tem tožena stranka ni niti trdila, da bi ti upniki predstavljali zgolj upnike, katerih poplačevanje ni bilo nujno za redno poslovanje tožeče stranke. Zato je tudi ta odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

12. Tožena stranka še trdi, da ni prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Pri tem je treba poudariti, da na zmanjšanje čiste vrednosti premoženja ni mogoče gledati na način, kot ga uveljavlja tožena stranka – da so asignacije z bilančnega vidika tožeče stranke povsem nevtralne. Tu se namreč ne upoštevajo bilančni vidiki. Tožeča stranka je imela terjatev do svojega dolžnika, ta pa je namesto njej plačal toženi stranki. Če bi plačal njej, bi morala tožeča stranka prejeti znesek razdeliti med vse upnike, ki so bili v enakem položaju do nje, kot je bil položaj tožene stranke. Tako pa se je dejansko zmanjšala vrednost premoženja tožeče stranke, saj zaradi asignacij ni imela več terjatev do tega dolžnika, iz katerih bi lahko enakomerno poplačala vse svoje upnike, kot bi jih tudi glede na 3. odstavek 34. člena ZFPPIPP morala, zmanjšala pa se je le obveznost do tožene stranke. Tu torej ni pomemben le bilančni vidik, pomembno je tudi enakomerno poplačilo vseh upnikov, ki so do bodočega stečajnega dolžnika v enakem položaju – le v tem primeru se čista vrednost premoženja ne zmanjša. Poudariti pa je tudi potrebno, da se je tožeča stranka sklicevala na domnevo iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP, torej na domnevo, da ni bilo sočasnosti izpolnitve obveznosti obeh strank. Čim torej ni sočasnosti, se domneva, da je prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja tožeče stranke. To domnevo bi tožena stranka lahko izpodbila le, če bi dokazala, da je bil rok izpolnitve običajen (2. odstavek 272. člena ZFPPIPP). Že zgoraj pa je višje sodišče razložilo, da tega ni zmogla in da je to pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Dejstva, da ni mogoče trditi, da bi dolžnik tožeče stranke plačal prejete zneske njej, če sporne asignacije ne bi bile dogovorjene, tožena stranka ni uveljavljala v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zato gre za nedovoljene novote v smislu 1. odstavka 337. člena ZPP. Glede na to, da je nesporno, da so bili ti zneski plačani toženi stranki, pa je vsekakor zgolj hipotetična le možnost, ki jo zagovarja tožena stranka (da ni mogoče trditi, da bi dolžnik tožeče stranke plačal prejete zneske tožeči stranki), ne pa zaključek sodišča prve stopnje (da bi bili sicer ti zneski plačani tožeči stranki).

13. Čeprav je torej obrazložitev sodišča prve stopnje zelo skopa, je odgovorila na relevantne navedbe tožene stranke in vsebuje tudi razloge za odločitev, prav tako pa je tudi pravilno uporabljeno materialno pravo. Dejansko stanje pa niti ni bilo sporno. Presoja, ali gre pri nespornih obveznostih tožeče stranke in nespornih storitvah tožene stranke za nujna plačila v smislu 34. člena ZFPPIPP, pa je pravna presoja. Izrecno uveljavljenih kršitev torej sodišče prve stopnje ni storilo, prav tako pa višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožba je zato neutemeljena, odločitev sodišča prve stopnje pa pravilna, zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato bo morala na podlagi 154. člena ZPP v zvezi z 1. odstavkom 165. člena ZPP sama nositi svoje pritožbene stroške.