Jedro

Posest stvari in posest pravice (po ZTLR) sta dve obliki posesti. Posest stvari je dejanska oblast nad stvarjo (premično ali nepremično), medtem ko je za posest pravice značilno, da gre za trajno relativno stanje, v katerem nekdo dejansko izvršuje vsebino pravice, sposobno za posest (B. Sajovic, posest, Ur. l. RS Ljubljana 2000, stran 88) – na primer kot posest služnostne pravice ali pa tudi soposest. Od posesti pravice se torej bistveno razlikuje posest stvari, gre za drugo vrsto posesti, ki jo definira 24. čl. SPZ: gre za neposredno dejansko oblast nad stvarjo. Zato pritožbena navajanja tožeče stranke o tem, da bi lahko sodišče prve stopnje samo spremenilo zahtevek iz posesti pravice v posest stvari, niso utemeljena, saj ne gre za odnos več – manj, ampak za kvalitativno razliko, oziroma za dva različna zahtevka in z dvema različnimi podlagami.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožniki sami trpijo stroške pritožbenega postopka.

Tožene stranke same nosijo stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Tožniki so s tožbo zahtevali soposestno varstvo dostopa s parcele št. ... k.o. C. na parcelo ... iste k.o., zato so od tožencev zahtevali, da v roku 24 ur vzpostavijo prejšnje stanje tako, da odstranijo dve betonski cvetlični koriti ter da se v bodoče vzdržijo takšnih ali podobnih dejanj, ki predstavljajo motenje soposesti. Zatrjevali so, da je tožena stranka motila njihovo soposest dostopa parcele št. ... k. o. C. na parc. št. ... k. o. C. in v obratni smeri, s tem da je na zahodno mejo dvorišča tožeče stranke parc. št. ... k. o. C. in vzhodno mejo parc. ... k. o. C. 10.10.2005, namestila dve betonski cvetlični koriti in jim s tem otežila dotedanji dostop. Sodišče je zahtevek več tožnikov- stanovalcev večstanovanjske stavbe M. ... v C., zoper več tožencev- stanovalcev večstanovanjske stavbe M. ..., zavrnilo in jim naložilo, da povrnejo tožencem stroške postopka. Zahtevek je bil zavrnjen iz razlogov, ker je sodišče prve stopnje štelo, da tožniki z zahtevkom uveljavljajo posest pravice in ne stvari, posest pravice pa po določbah Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ni več varovana.

Vsi tožniki so se zoper sklep pravočasno pritožili in uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP vidijo v tem, da je sklep sklep „protispisen“ in nima jasnih razlogov o odločilnih dejstvih. Po njihovem mnenju je sodišče prezrlo, da je dovolilo spremembo tožbe ter da je bilo po spremenjeni tožbi vezano na tožbeni zahtevek. Zatrjevali so soposest parcele ... in ..., pa čeprav so navajali različna dejstva. Sodišče je nekorektno interpretiralo določbe SPZ. Sodišče bi lahko samo oblikovalo, oziroma spremenilo tožbeni zahtevek, saj širši zahtevek vsebuje tudi ožjega. Tožečo stranko bi moralo jasno povprašati o zahtevku in bi moralo iz zahtevka izpustiti besedo dostop, če je menilo, da ta definira pravico in ne stvari. Sodišču očitajo, da je le ultimativno zastavilo vprašanje, ali glede na določbe 24. čl. SPZ vztrajajo pri postavljenem zahtevku, kar pa ni bilo zadostno in bi moralo to z stranko skrbneje in bolj vestno obravnavati. Tudi tožena stranka je smatrala, da se zahtevek nanaša na posest stvari, zato se tudi ni strinjala s spremembo tožbe. Sodišče je tudi ignoriralo namen zakonske ureditve posestnega varstva, katerega namen je, da se prepreči samovolja in je spregledalo, da so tožene stranke ravnale samovoljno. Zato je sklep tudi krivičen. Sodišču še očitajo, da se je postavilo na stran tožene stranke in ni upoštevalo, da je prišlo do pravde zaradi naklepnega protipravnega svetovanja pooblaščenca tožene stranke odvetnika F. V preostalem delu pritožbe pa je prepisano strokovno mnenje, ki ga je za Inštitut za nepremičninsko pravo v Mariboru, napisal dr. Renato Vrenčur in ki ima naslov: “Ocena pravilne uporabe materialnega prava Okrajnega sodišča v Celju v sklepu zaradi motenja posesti opr. št. P 837/2004 z dne 28.06.2007”.

Meni, da sodišče ni imelo razlogov za zavrnitev zahtevka, pri odločanju pa bi moralo pokazati ustrezno širino in ne bi smelo odločati skrajno formalistično, saj bi pravo moralo pomagati razreševati življenjske probleme. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, meni, da ima sklep pomanjkljivosti in ga ni mogoče preizkusiti. Toženi stranki je priznalo nagrado za več vlog, čeprav vlog ni vložil pooblaščenec, ampak stranke same. Sodišče stroškov tudi ni pravilno odmerilo. Toženki P. ne bi smelo priznati stroškov zastopanja po pooblaščencu F., saj je odvetnica N. zastopala vse tožence, tudi njo. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in da se sklep spremeni tako, da se zahtevku ugodi v celoti in toženi stranki naloži v plačilo vse stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. dne od dneva izdaje odločbe dalje do plačila ali pa, da se sklep razveljavi in vrne zadeva v nov postopek, stroške te pritožbe pa šteje kot nadaljnje stroške postopka. Z datumom 22.10.2007 pa so vložile še dopolnitev pritožbe, v kateri pa ponavlja očitke sodišču o nekorektnem sojenju in navaja dokaze za to.

Tožene stranke so vložile odgovor na pritožbo, v katerem predlagajo, da se pritožba zavrne. Zahtevajo povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeče stranke, ki jih je zastopal kot pooblaščenec odvetnik, šesti tožnik D. T., so v tožbi kot tudi v obširnih pripravljalnih spisih ves čas (razen pred “spremembo” tožbe) zatrjevale in očitale tožencem, da so jih motili v posesti neovirane hoje oziroma dostopa (list. št. ... spisa) z ene parcele na drugo, da jim omejujejo sporni dostop, da so motili soposest tožnikov in jim onemogočili dosedanji dostop (list. št. ... in ... spisa), to je dostop z javne površine na dvorišče. Ko so zahtevek popravili (v pripravljalnem spisu z dne 16.03.2006 – list. št. ...), so ponovno govorili o tem, da so tožene stranke s samovoljno namestitvijo spornih korit motile soposest in jim otežile dosedanji dostop na javno občinsko površino, parcelo št. ... k. o. C. Tako so zahtevek preoblikovali in toženi stranki očitali, da jih je motila v njihovi soposesti dostopa z ene parcele na drugo.

Zakon o temeljih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ki je veljal do uveljavitve SPZ, je v 70. čl. urejal posest stvari in posest stvarne služnosti - posest pravice. Posestmotitveno dejanje je bilo izvršeno 10.10.2004, kar stranke niso izpodbijale, torej v času veljavnosti Stvarnopravnega zakonika (SPZ), zato veljajo pravila tega zakona, ki pa posesti pravice ne pozna več. 24. čl. SPZ določa, da je posest neposredna dejanska oblast nad stvarjo; posest pa lahko izvršuje tudi več oseb skupaj tako, da poseduje stvari skupaj ali da vsak od njih izključno poseduje določen del stvari (čl. 25 SPZ)- soposest. Spor zaradi motenja posesti je urejen v čl. 32, 33, 34 in 35 SPZ.

Posest stvari in posest pravice (po ZTLR) sta dve obliki posesti. Posest stvari je dejanska oblast nad stvarjo (premično ali nepremično), medtem ko je za posest pravice značilno, da gre za trajno relativno stanje, v katerem nekdo dejansko izvršuje vsebino pravice, sposobno za posest (B. Sajovic, posest, Ur. l. RS Ljubljana 2000, stran 88) – na primer kot posest služnostne pravice ali pa tudi soposest. Od posesti pravice se torej bistveno razlikuje posest stvari, gre za drugo vrsto posesti, ki jo definira 24. čl. SPZ: gre za neposredno dejansko oblast nad stvarjo. Zato pritožbena navajanja tožeče stranke o tem, da bi lahko sodišče prve stopnje samo spremenilo zahtevek iz posesti pravice v posest stvari, niso utemeljena, saj ne gre za odnos več – manj, ampak za kvalitativno razliko, oziroma za dva različna zahtevka, ki imata vsak svojo dejansko podlago.

Pritožbeni očitki o tem, da sklep nima jasnih razlogov in da so ti „protispisni“, zato je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP, niso utemeljeni. Ne samo, da so takšni očitki pavšalni, le navrženi, ampak so tudi neutemeljeni, saj je sodišče prve stopnje obrazložilo tisto dejansko stanje, ki ga je glede na pravno podlago štelo za odločilno, svojo odločitev je obrazložilo, v obrazložitvi pa pritožbeno sodišče ni našlo nasprotij.

Pritožbena navajanja, da je sodišče nekorektno vodilo postopek in da tožnike ni jasno pozvalo, da se izjasnijo o tem, kakšno varstvo zahtevajo, prav tako niso utemeljena. Tožba je tožnikova zahteva, da mu sodišče proti konkretnemu tožencu zagotovi varstvo konkretne pravice (ZPP čl. 180). Zato je dolžnost tožnika, da v tožbenem predlogu natančno in konkretno opredeli vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva. Temeljno pravilo pri oblikovanju tožbenega zahtevka je, da naj se glasi dobesedno tako kot tožnik želi. Zato sodišče ne more in ne sme posegati v tožbeni zahtevek. Dolžnost sodišča je le, da ob materialnem procesnem vodstvu (ZPP čl. 285) poskrbi za to, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. Sodišče prve stopnje je korektno vodilo postopek, pooblaščenca tožeče stranke je opozorilo na določbo 24. čl. SPZ, ki določa, da je posest neposredna dejanska oblast nad stvarjo. Pooblaščenec prvih petih tožnikov, ki je tudi sam stranka in v tem postopku prizadeta oseba, na to ni reagiral in niti svojih trditev niti tožbenega zahtevka ni oblikoval tako, da bi sodišče štelo, da zahteva varstvo posesti stvari. Pri tem pa se je tožeča stranka obširno spuščala v zadeve, ki niso neposredno povezane z varstvom posesti in se ukvarjal z za ta spor nepomembnimi dejstvi . Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno predvidevati, da pooblaščenec ni bil pozoren oz. je spregledal, da SPZ ne pozna več posesti pravice – služnostne pravice, pač pa se le varuje posest stvari, saj je šlo v tem primeru za napako pooblaščenca, ne pa za nekorektnost sodišča in je zato utemeljeno štelo, da ne gre za sporno pravno razmerje. Glede na oblikovan zahtevek – vzpostavitev prejšnjega stanja in prepoved tožencem, da v bodoče s podobnimi ravnanji posegajo v posest dostopa in ob opisu posestmotitvenega dejanja v I. izreka, niti ni šlo za sporno dejansko stanje niti sporno razmerje, saj je tožeča stranka v svojih pripravljalnih spisih ves čas govorila o motenju posesti dostopa tožniku z ene parcele na drugo parcelo. Očitki sodišča, da niti z eno besedico ni nakazalo v katero smer gredo pomisleki sodišča niso utemeljeni, saj je sodišče izrecno tožniku predočilo 24. čl. SPZ, ki govori le o posesti stvari, ne pa tudi o posesti pravice. Tudi nadaljnji očitki, da je sodišče ignoriralo namen zakonske ureditve posestnega varstva, ki je v preprečevanju samovolje in da je očitno, da je izključno tožena stranka samovoljno motila in spreminjala posest tožeče stranke, so najmanj nestrokovni. Pooblaščencu tožeče stranke je poznano, da sodišče v pravdnem postopku odloča o zahtevku, da je vezano le na zahtevke strank in na strankino trditveno podlago, zato sodišče, v kolikor zaključi, da zahtevek ni utemeljen, ne more upoštevati ravnanja nasprotne stranke niti njene samovoljnosti, v kolikor bi bila podana niti soditi „po pravici“. Tudi nadaljnja pritožbena razmišljanja o tem, da je odločitev sodišča skrajno krivična in v nasprotju s pravnim redom so neprofesionalna, saj je oblikovanje zahtevka le v rokah tožeče stranke, trditvena podlaga pa obeh strank. Tudi ne držijo pritožbene trditve o tem, da se je sodišče postavilo na stran tožene stranke, pri tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da so nadaljnja navajanja pooblaščenca v delu, ki se nanašajo na pooblaščenca nasprotne stranke najmanj nekorektna če ne že žaljiva. Vsekakor pa takšna navajanja ne spadajo v pritožbo kvalificiranega pooblaščenca, saj te trditve v ničemer ne pripomorejo k rešitvi zadeve.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sklepa natančno obrazložilo zakaj šteje, da je tožeča stranka z zahtevkom in z navedbo dejanske podlage zahtevala varstvo pred motenjem posesti pravice in ne stvari. S takšno argumentacijo se strinja tudi pritožbeno sodišče. Pritožbeni očitki, da je sodišče preozko obravnavalo trditve tožeče stranke in njen zahtevek niso utemeljene. Tožeči stranki je bila že obrazložena razlika med posestjo stvari in posestjo pravice, tudi po mnenju pritožbenega sodišča pa so tako trditve tožeče stranke kot tudi njen zahtevek nanašajo na pravico, služnostno pravico prehoda iz ene parcele na drugo parcelo, na pa na stvar. Sodišče prve stopnje je v sodbi obrazložilo, zakaj je štelo, da zahtevek ni utemeljene, po mnenju pritožbenega sodišča je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo določbo 24. čl. SPZ. Kot je že navedeno pa pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katero je dolžno paziti tudi po uradni dolžnosti, ni našlo. Zato je bilo potrebno pritožbo v delu, ko izpodbija odločitev o glavni stvari zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (ZPP čl. 353).

Pritožbeno sodišče pa se ni dolžno spuščati v navedbe v vlogi, ki jo je k pritožbi posredovala tožeča stranka. Sodišče je dolžno odločati na podlagi Ustave in Zakonov, pri sojenju upošteva tudi sodno prakso in stroko, za katero pa velja, da se ne sme spuščati v presojo konkretnih primerov, še preden niso izčrpana vsa pravna sredstva. Gre za poskus vpliva na neodvisnost sojenja. Pritožniki imajo pravico vložiti ustrezno izredno pravno sredstvo, v kolikor bodo menili, da odločitev pritožbenega sodišča ni pravilna, nekorektno pa je, da zaradi tega ker je pooblaščenec tožnikov tudi sam stranka in nezadovoljen z odločitvijo, sodišču očitajo, da je pri odločanju ravnalo v nasprotju z moralo, etiko in pravnim redom.

Pritožniki tudi neutemeljeno izpodbijajo odločitev o stroških postopka, pri tem pa sodišču očitajo, da je toženim strankam priznalo stroške za vloge, ki jih ni sestavila pooblaščenka pač pa stranke same. Pritožbenemu sodišču ni jasno, na katere vloge misli tožeča stranka. Takšne trditve ne držijo, vse pripravljalne spise, ki jih je toženim strankam priznalo sodišče, je sestavila pooblaščenka, to pa izhaja tudi iz razlogov sklepa, s katerim je sodišče natančno obrazložilo odločitev o stroških postopka. Pritožnik tudi neutemeljeno navaja, da tožena stranka P. ni upravičena do povrnitve stroškov postopka za zastopanje po dveh pooblaščencih, saj je 14 tožencev zastopala odvetnica M. N., ki je priglasila stroškovnik v skladu z Odvetniško tarifo, le-ta pa je bil popolnoma enak, kot če bi zastopala 15 tožencev, zato je po mnenju pritožbenega sodišča tudi odvetnik F. utemeljeno priglasil stroške za toženko M. P. in so bili ti stroški tudi potrebni (ZPP čl. 155). Zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti.

Pritožniki s pritožbo niso uspeli, zato sami nosijo stroške pritožbenega postopka(ZPP čl. 154) Toženci so vložili odgovor na pritožbo, vendar le ta ni pripomogel k rešitvi pritožbe, zato njihov zahtevek za povrnitev stroškov ni utemeljen (ZPP čl. 155).