Jedro

Za postopke v sporih za priznanje pravic do in iz invalidskega zdravstvenega zavarovanja je ZDSS določal, da ni potrebna postavitev točno določenega tožbenega zahtevka. Ko je bila zadeva odstopljena pravdnemu sodišču, je bilo potrebno tožbeni zahtevek določno opredeliti. Pri tem ne gre za vprašanje spremembe tožbe, pač pa za dopolnitev tožbe v skladu s pozivom sodišča prve stopnje v smislu določbe 108. člena ZPP. Ker je tožnik tožbo dopolnil, je potrebno šteti, da je vloga že od vsega začetka popolna. Za tožnika mora biti namreč položaj enak, ne glede na to, kdaj in kako je sodišče zahtevalo dopolnitev.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki 1 izreka razveljavi, v preostalem delu (točka 2. in 3. izreka) pa se pritožba zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo spremembo tožbe in se izreklo za stvarno nepristojno ter zadevo odstopilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Zoper navedeno odločitev se tožena stranka po svoji pooblaščenki pravočasno pritožuje, uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da spremembe tožbe ne dopusti. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno uporabilo določbo člena 184 ZPP, namesto člena 185 ZPP, ki v primeru, če zaradi spremembe tožbe pride do spremembe stvarne pristojnosti, določa, da sprememba tožbe ni smotrna. Tožena stranke je tej spremembi vlogi z dne 2.3.2009 izrecno nasprotovala, kar je sodišče prve stopnje očitno prezrlo in tako nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je napačno in v nasprotju z določbo člena 185 ZPP štelo, da je sprememba smotrna, čeprav je tožeča stranka po več kot 12 letih od vložitve tožbe razširila svoj zahtevek, ves čas pa je imela pooblaščenca. Odločitev sodišča prve stopnje je izrecno v nasprotju z določilom 1. odstavka 185. člena ZPP in je sklep zato nepravilen ter nezakonit. Pritožba je delno utemeljena.

V obravnavani zadevi je bila tožba v letu 1997 vložena pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani. Za postopke v sporih za priznanje pravic do in iz invalidskega zdravstvenega zavarovanja je Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS) določal, da ni potrebna postavitev točno določenega tožbenega zahtevka (člen 25 v zvezi s členom 34 ZDSS). V konkretnem primeru je tožnik tako tudi postopal in tožbenega zahtevka po višini ni točno opredelil. Ko je bila zadeva v letu 2000 (sklep na red. štev. 2 spisa) odstopljena Okrajnemu sodišču v Ljubljani, bi to moralo pozvati tožnika, da v skladu z določbo 108. člena ZPP dopolni tožbo tako, da postavi točno določen tožbeni zahtevek. To pa je storilo šele s sklepom z dne 16.1.2009 (in po predhodnem opozorilu Višjega sodišča v Ljubljani v sodbi, opr. štev. II Cp 1011/08). Zahtevi sodišča v navedenem sklepu pa je tožnik sledil in s pripravljalno vlogo z dne 6.2.2009 točno opredelil tožbeni zahtevek tako, da je zahteval plačilo glavnice v znesku 16.772,26 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih obrokov dalje. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom štelo, da gre za spremembo tožbe in je le-to dopustilo ter se izreklo za stvarno nepristojno in zadevo odstopilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani.

Vendar pa je takšno razlogovanje sodišča prve stopnje napačno. V tem primeru ne gre za vprašanje spremembe tožbe, pač pa za dopolnitev tožbe v skladu s pozivom sodišča prve stopnje v smislu določbe člena 108 ZPP. Ker je tožnik tožbo dopolnil, je potrebno šteti, da je vloga že od vsega začetka popolna. Za tožnika mora biti namreč položaj enak, ne glede na to, kdaj in kako je sodišče zahtevalo dopolnitev (enako Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, prva knjiga, stran 235). Sodišče je namreč postopalo pravilno, ko je zahtevalo dopolnitev tožbe, saj tožba ni imela vseh sestavin v smislu 1. odstavka 180. člena ZPP. Ker je torej potrebno izhajati iz dejstva, da je bila tožba popolna že ob vložitvi in tudi ob prenosu pristojnosti na Okrajno sodišče v Ljubljani, je le-to postopalo pravilno, ko se je izreklo za stvarno nepristojno. Sodišče mora namreč ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost (1. odstavek 19. člena ZPP) in v tem primeru gre za pristojnost okrožnega sodišča, kot to določa člen 32 ZPP. Zato je bilo prvostopenjsko sodišče primorano odločiti, tako kot to izhaja iz 2. in 3. točke izreka izpodbijanega sklepa, pa čeprav iz drugih razlogov, kot jih navaja obrazložitev tega sklepa. Kot je uvodoma že navedeno, gre namreč za posledico dopolnitve nepopolne tožbe in ne za njeno spremembo v smislu 184. člena ZPP, zato tudi ni bilo podlage za odločanje o spremembi tožbe (člen 185 ZPP). Zato je bilo potrebno pritožbi tožene stranke delno ugoditi in izpodbijani sklep v točki 1 izreka razveljaviti (3. točka 365. člena ZPP).

Upoštevajoč navedeno, pa se izkažejo pritožbene navedbe, v kolikor izpodbijajo odločitev o izreku stvarne nepristojnosti in odstopu zadeve pristojnemu Okrožnemu sodišču v Ljubljani (točka 2 in 3 izreka) kot neutemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).