Jedro

Tožnica s svojo zahtevo, da si omogoči pravno zastopanje zaradi vložitve pritožbe zoper sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru ne more biti uspešna. Tožničin tožbeni zahtevek za izrek ničnosti darilne pogodbe iz leta 1988 temelji na napačnem pravnem pojmovanju. Prvo razpolaganje z nepremičnino ne more biti nično iz razloga, ker bi eventualno „lastnik“ kasneje še enkrat razpolagal z nepremičnino. Prav to pa je bil tožbeni ugovor, na katerem je utemeljevala primarni zahtevek tožnica. Ker ni navajala v tožbi nobenega drugega zakonitega ničnostnega razloga, ji je bil primarni zahtevek tudi po presoji tega sodišča utemeljeno zavrnjen. Glede povečanja lastninskega deleža z vlaganji pa se je sodna praksa izrekla že večkrat. Civilno sodišče je v sodbi argumentirano zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek tožnice, saj je Vrhovno stališče že večkrat zavzelo stališče, da je na podlagi določb Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih o gradnji na tujem svetu mogoče pridobiti lastninsko pravico le, če gre za nov del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe ali če gre za spremenjeno identiteto zgradbe. V konkretnem primeru pa so bila vlaganja izvedena le v smeri izboljšanja bivalnih razmer, hiša pa je ohranila prvotni namen bivanja, ne gre torej za novo stvar. Posledično je bil tudi podredni tožbeni zahtevek tožnice utemeljeno zavrnjen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino prošnjo z dne 10. 12. 2013 za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pritožbo zoper sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. II P 563/2012 z dne 11. 10. 2013. Iz obrazložitve izhaja, da je bila v navedeni zadevi izdana sodba, s katero sta bila tožničina primarni in podredni tožbeni zahtevek zavrnjena. Tožnica je v civilnem postopku primarno zahtevala, da se ugotovi, da je darilna pogodba z dne 21. 11. 1988, sklenjena med A.A. in toženko B.B. nična ter da je prosilka lastnica nepremičnine parc. št. 882/0 k.o. 656 ... do celote, in da se naloži toženi stranki, da izstavi prosilki zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo lahko prosilka vpisala kot lastnica na njenem 1/3 solastnem deležu navedene nepremičnine, podredno pa je prosilka kot tožnica zahtevala, da se ugotovi, da je sama lastnica zgoraj navedene nepremičnine do 9/10 od celote, tožena stranka pa do 1/10 od celote, in da se naloži toženi stranki, da izstavi prosilki zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo lahko prosilka vpisala kot lastnica navedene nepremičnine do 9/10 od celote. Organ za brezplačno pravno pomoč se je v celoti strinjal z ugotovitvami sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru. Zato je tožničino prošnjo za dodelitev BPP zavrnil na podlagi tretjega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP).

Tožnica se s tako odločbo ni strinjala. Navedla je, da je v slabem finančnem stanju. Tudi njeno zdravstveno stanje je zelo slabo in v zvezi z obema navedenima okoliščinama vložila dokaze. Poudarja, da gre v civilnem postopku, za katerega prosi BPP za zelo zapleten postopek dokazovanja. Ona je namreč 6. 7. 1999 kupila nepremičnino na podlagi kupne pogodbe od pok. A.A., ki je bil edini lastnik (ZK izpisek) sporne hiše. Nepremičnina je bila takrat v 100 % lasti prodajalca, nato pa se je pojavila darilna pogodba z dne 21. 11. 1988 na ime B.B. Te pogodbe ni bilo nikjer vse do leta 2002, torej dve leti po tem, ko je umrl A.A., in ki bi naj to pogodbo podpisal. Poudari, da je ves čas svojega življenja varčevala ter da je vse prihranke namenila v obnovo nepremičnine. Upravno sodišče prosi, naj izpodbijano odločbo odpravi.

Tožba ni utemeljena.

ZBPP v 24. členu med drugim določa, da se pri presoji o dodelitvi brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da niso podani pogoji za odobritev brezplačne pravne pomoči iz 24. člena ZBPP.

Zgoraj navedeni kriteriji za odločanje ali prosilec izpolnjuje objektivni pogoj za dodelitev BPP, organu za BPP omogoči objektivno in strokovno presojo zadeve, ki jo je v obravnavani zadevi tožena stranka izvedla in svojo presojo tudi ustrezno utemeljila. Tudi sodišče namreč meni, da tožnica s svojo zahtevo, da si omogoči pravno zastopanje zaradi vložitve pritožbe zoper sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru ne more biti uspešna. Tožničin tožbeni zahtevek za izrek ničnosti darilne pogodbe iz leta 1988 temelji na napačnem pravnem pojmovanju. Prvo razpolaganje z nepremičnino ne more biti nično iz razloga, ker bi eventualno „lastnik“ kasneje še enkrat razpolagal z nepremičnino. Prav to pa je bil tožbeni ugovor, na katerem je utemeljevala primarni zahtevek tožnica. Ker ni navajala v tožbi nobenega drugega zakonitega ničnostnega razloga, ji je bil primarni zahtevek tudi po presoji tega sodišča utemeljeno zavrnjen. Glede povečanja lastninskega deleža z vlaganji pa se je sodna praksa izrekla že večkrat. Civilno sodišče je v sodbi argumentirano zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek tožnice, saj je Vrhovno stališče že večkrat zavzelo stališče, da je na podlagi določb Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) o gradnji na tujem svetu mogoče pridobiti lastninsko pravico le, če gre za nov del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe ali če gre za spremenjeno identiteto zgradbe. V konkretnem primeru pa so bila vlaganja izvedena le v smeri izboljšanja bivalnih razmer, hiša pa je ohranila prvotni namen bivanja, ne gre torej za novo stvar. Posledično je bil tudi podredni tožbeni zahtevek tožnice utemeljeno zavrnjen.

Tožnica v tožbi dejanskemu stanju, na podlagi katerega je tožena stranka sprejela svojo odločitev, ne ugovarja in ga ne izpodbija. Prav tako tožnica ni navedla nobenih drugih pravno upoštevanih argumentov, zakaj se ne strinja z odločitvijo tožene stranke, v tožbi le ponavlja krivične okoliščine, ki so se ji dogodile.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je zadeva očitno nerazumna v smislu tretjega odstavka 24. člena ZBPP, navedeni zaključek pa zadostuje za ugotovitev, da ni izpolnjen eden izmed taksativno določenih zakonskih pogojev, ki morajo biti za odobritev BPP izpolnjeni kumulativno, in sicer da ni podan vsebinski pogoj za dodelitev BPP v predmetni zadevi. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka po mnenju sodišča v zadostni meri obrazložila svojo odločitev, saj se je pri tem sklicevala na ustaljeno sodno prakso pri obeh relevantnih vprašanjih, in sicer pri ugotavljanju ničnosti in pri povečanju solastniškega deleža na račun vlaganj. Iz opisanih razlogov je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita ter utemeljena z zadostnimi razlogi, ki omogočajo njen preizkus in so skladni s podatki spisa.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).