Jedro

SZ določa v 123. členu prekluzivni rok za zahtevo in ne tožbo. Če je ta zahteva postavljena pravočasno, je mogoče vložiti tožbo v splošnem zastaralnem roku". To pomeni, da lahko upravičenec tožbo, potem ko je zahteva zavrnjena (le takrat je tožbo sploh treba vložiti), vloži v petih letih (in ne v 15 dneh). Pomeni pa tudi, da rok iz 128. člena SZ ni prekluziven.

Pomen roka iz 4. odstavka 128. člena SZ obravnaval že v letu 1992 na razširjeni evidenčni seji dne 25. in 26.11.1992 (glej SIF, št. 11/92, str.13).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožena stranka skleniti kupoprodajno pogodbo s tožečo stranko za stanovanje v prvem nadstropju hiše v Š., A., in sicer za kupnino 508.533,00 SIT. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke stroškovno zavrne. V reviziji trdi, da je sodišče druge stopnje zmotno ocenilo pritožbeni ugovor zoper prvostopno presojo prekluzivnega roka po 128. členu SZ. Trdi, da se je sodišče druge stopnje zmotno sklicevalo na stališče Vrhovnega sodišča RS v zvezi s 123. členom SZ. Pri uporabi 128. člena gre za bistveno drugačno situacijo in še zlasti za drugačno besedilo zakonske določbe. Tožena stranka meni, da je v 3. in 4. odstavku 128. člena SZ povsem jasno določeno, da je treba v primeru spora vložiti zahtevek v 15 dneh po zavrnitvi sklenitve kupoprodajne pogodbe. To pomeni, da bi tožeča stranka morala vložiti tožbo najpozneje do konca septembra 1993, saj je treba šteti, da je odgovor tožene stranke, s katerim odklanja prodajo stanovanja, prejela najpozneje 13.9.1993, saj je tedaj toženi stranki poslala dopis, s katerim ugovarja zoper odklonitev prodaje. Ker gre za prekluzivni rok, je uporaba splošnih rokov izključena. Posledica opustitve v zakonu določene pravne poti pa ne more imeti druge posledice kot izgubo pravice.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da se je sodišče druge stopnje pravilno sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr.št. II Ips 321/94, ki je bila tudi podlaga za sprejem pravnega mnenja na občni seji Vrhovnega sodišča RS dne 18. in 19.6.1996 (Poročilo o sodni praksi VS RS št. I/96, str. 7). Tožena stranka je namreč ugovarjala tako poteku roka iz 123. člena Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št. 18/91 - 23/96, v nadaljevanju SZ) kot poteku roka iz 128. člena SZ.

V revizijskem postopku je sporna le še narava roka iz 4. odstavka 128. člena SZ. Revizijsko sodišče ugotavlja, da navedeno pravno mnenje posredno razlaga tudi ta rok. Med rokoma iz 123. in 128. člena SZ je namreč vsebinska povezava. Tožbo vloži upravičenec takrat, ko zavezanec zavrne zahtevo za sklenitev prodajne pogodbe. Časovni omejitvi za vložitev tožbe sta določeni tako v 123. kot v 128. členu SZ. Navedeno pravno mnenje najprej pove, da SZ določa v 123. členu prekluzivni rok za zahtevo in ne tožbo. V drugem stavku tega mnenja pa je navedeno: "če je ta zahteva postavljena pravočasno, je mogoče vložiti tožbo v splošnem zastaralnem roku". To pomeni, da lahko upravičenec tožbo, potem ko je zahteva zavrnjena (le takrat je tožbo sploh treba vložiti), vloži v petih letih (in ne v 15 dneh). Pomeni pa tudi, da rok iz 128. člena SZ ni prekluziven.

Vrhovno sodišče k temu še dodaja, da je civilni oddelek tega sodišča pomen roka iz 4. odstavka 128. člena SZ obravnaval že v letu 1992 na razširjeni evidenčni seji dne 25. in 26.11.1992 (glej SIF, št. 11/92, str.13). Ta rok je bil obravnavan hkrati z rokom iz 4. odstavka 148. člena istega zakona. Že tedaj je bilo sprejeto stališče (od katerega vrhovno sodišče pozneje ni odstopilo), da roka iz navedenih določb nista prekluzivna. Sama dikcija zakona ni taka, da bi bilo mogoče iz nje sklepati na prekluzivno naravo roka. Ker so v našem pravnem sistemu določeni prekluzivni roki za uveljavljanje pravic, je dolžina roka prilagojena naravi pravice in je tudi zakonska določba oblikovana tako, da ni dvoma, da po preteku roka stranki pravica preneha. V primerih iz 128. in 148. člena gre za spor o utemeljenosti zavrnilnih razlogov, ko lastnik stanovanja v nasprotju s svojo zakonsko obveznostjo ne sklene prodajne ali najemne pogodbe. Razlogi za zavrnitev sklenitve pogodb so v zakonu točno navedeni. V primeru, da takih razlogov ni, bi pri 15-dnevnem prekluzivnem roku prizadeti izgubil pravico za uveljavljanje zahtevka za presojo utemeljenosti zavrnilnih razlogov, kar bi lahko privedlo tudi do izgube stanovanjskega varstva. Takega namena pa zakonodajalec gotovo ni imel. Sodišči prve in druge stopnje sta zato pravilno ravnali, ko sta meritorno odločali o tožničini tožbi na sklenitev prodajne pogodbe, čeprav je bila vložena po preteku 15-dnevnega roka od zavrnitve zahteve za odkup. Ker je bila zahteva vložena v roku iz 123. člena SZ, tožba pa 11.3.1994, je tožeča stranka pravočasno uveljavila svojo pravico. Sodišči druge in prve stopnje sta torej pravilno uporabili materialno pravo, ko sta njen zahtevek šteli za pravočasen.

Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo nobenih drugih materialnopravnih in procesnopravnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).