Jedro

Ni podlage za izdajo začasne odredbe po 68. členu ZDen, vložene 25.9.2001, če tožeča stranka ni vložila pravočasne začasne odredbe po ZLPP, lastninjenje podjetja pa je bilo že izvedeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnice proti odločbi tožene stranke z dne 7.10.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper sklep Upravne enote L., Izpostava M.P. z dne 26.9.2001, s katerim je prvostopni organ zavrnil njen predlog za izdajo začasne odredbe o prepovedi razpolaganja z nepremičninami, vpisanimi pri vl. št. 90 k.o. Z., ki so predmet denacionalizacijskega postopka, sproženega na zahtevo A.M. Tožena stranka je navedla, da je prvostopni organ pravilno ugotovil, da so upravičenci do denacionalizacije lahko vlagali vloge za izdajo začasne odredbe po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) le do 7.6.1993. Z zamudo tega roka je pravica za vračilo v naravi ugasnila. ZLPP oziroma njegove določbe o zavarovanju zahtevkov bivših lastnikov oziroma njihovih dedičev za vračanje premoženja v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij je v razmerju do Zakona o denacionalizaciji (ZDen) oziroma njegovega 68. člena kasnejši zakon, zato po njegovi uveljavitvi ta določba ne more biti več temelj za zavarovanje zahtevkov v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij. V obravnavani zadevi je bil predlog za izdajo začasne odredbe vložen 25.9.2001. Z uveljavitvijo ZLPP z dne 5.12.1992 pa ni mogoče več izdati začasne odredbe po določbi 68. člena ZDen.

V razlogih izpodbijane sodbe upravno sodišče navaja, da je tožena stranka pravilno pojasnila, da so določbe ZLPP o zavarovanju denacionalizacijskih zahtevkov v postopkih lastninskega preoblikovanja podjetij z začasno odredbo o prepovedi lastninskega preoblikovanja na stvareh ali lastninskem deležu, v razmerju do določbe 68. člena ZDen o zavarovanju denacionalizacijskih zahtevkov s prepovedjo razpolaganja ali prepovedjo lastninskega preoblikovanja, specialne. Tudi sodna praksa je zavzela stališče, da za zavarovanje zahtevkov, glede katerih so bila k vrnitvi zavezana podjetja, ki so se lastninsko preoblikovala po ZLPP, po vložitvi tega zakona ni bilo več mogoče izdati začasne odredbe po 68. členu ZDen. Tožeča stranka je vložitev predloga za začasno odredbo dne 25.9.2001, ki ga je vložila po 68. členu ZDen, utemeljevala s tem, da je zavezanec s špekulativnim namenom in fiktivnim upravnim aktom dosegel spremembo katastrske kulture zemljišč, ki bi jih sicer po 5. členu ZLPP moral prenesti na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov (sklad) in zato ni bila dolžna vložiti zahteve za izdajo začasno odredbe v postopku njegovega lastninskega preoblikovanja. Po presoji upravnega sodišča to ni razlog za neupoštevanje zakonske določbe o vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe, ki je prisilnega značaja. Podržavljene nepremičnine so bile v sredstvih A. (kar je bilo po podatkih v upravnih spisih tožeči stranki oziroma njenemu pravnemu predniku znano), ki bi po 1. odstavku 51. člena ZDen zato bila zavezanec za njihovo vrnitev. Vlagatelj zahtevka bi moral v zakonitem roku (do 7.6.1993) vložiti predlog za izdajo začasne odredbe, da bi na ta način svoj denacionalizacijski zahtevek materialnopravno zavaroval z rezervacijo nepremičnin, procesno pa z možnostjo udeležbe v upravnih postopkih pristojnega organa v procesu lastninjenja. Tudi vprašanje izločitve nepremičnin in sredstev podjetja in njihov prenos na sklad se je namreč reševalo v postopku lastninskega preoblikovanja.

Podjetje, ki se je lastninsko preoblikovalo po ZLPP, je moralo v programu lastninskega preoblikovanja vpisati in z dokumentacijo opredeliti tudi izločitev kmetijskih zemljišč in gozdov (9. člen Uredbe o pripravi programa preoblikovanja in o izvedbi posameznih načinov lastninskega preoblikovanja podjetij). Agencija Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo je program preverila, to je preizkusila tudi njegovo skladnost z zakonom (19. in 20. člen ZLPP). Zato po presoji upravnega sodišča tožeča stranka ne more nevložitve predloga za izdajo začasne odredbe opravičiti z, po njenem mnenju, nezakonitim lastninjenjem. Za vložitev zahteve za začasno odredbo po 68. členu ZDen po izvedenem lastninjenju A., nepravilno lastninjenje ne more biti utemeljen razlog, na kar je tožeča stranka svoj predlog za izdajo začasne odredbe oprla. Zato je tožena stranka pravilo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper prvostopni sklep.

Ugovori, da je šlo pri zavezani stranki za razpolaganje v nasprotju z določbami ZDen, tako da bi se izognila zavezi za vračilo nepremičnin v naravi, so po vsebini ugovori, ki se nanašajo na dejanski stan, abstraktno določen v 89. členu ZDen. Ugotavljanje okoliščin iz te določbe je pomembno pri odločanju o zahtevku za vrnitev podržavljenih nepremičnin. To pa ni predmet obravnavanega upravnega odločanja o začasni odredbi in zato tudi ne predmet tega upravnega spora. Izdaja začasne odredbe ni vezana na presojo zakonitosti odločbe o spremembi katastrske kulture in ker to po mnenju sodišča ni prehodno vprašanje, ugovor, da bi moral upravni organ denacionalizacijski postopek prekiniti, na odločitev ne more vplivati.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge napačne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve materialnega prava in kršitve določb postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi. Vztraja pri svojem dosedanjem stališču, da je bil prenos zemljišč na sklad obligatoren. Začasne odredbe ni vlagala zato, ker je bila prepričana, da bo sklad ravnal v skladu z veljavnimi predpisi. Zavezanec oziroma uporabnik je zlorabil predpise in onemogočil tožeči stranki uveljavljati njeno zahtevo za denacionalizacijo. Gre za nedovoljeno razpolaganje, ki ga pravni red ne bi smel dopustiti.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

V zadevi so sporne odločitve o začasni odredbi, ki jo je predlagala tožeča stranka. Glede na okoliščine dejanskega stanja, ki med strankami niso sporne (izvedeno lastninjenje, nevložitev zahteve za izdajo začasne odredbe po ZLPP) je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi, s katerimi je utemeljilo svojo odločitev ter z razlogi, s katerimi je zavrnilo tožbene ugovore.

Razloge sodišča prve stopnje sprejema kot svoje razloge tudi pritožbeno sodišče pri presoji pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Pravni red je posebej uredil zavarovanje zahtevkov denacionalizacijskih upravičencev. Zavarovanje je bilo odvisno od njihovega pravočasnega ravnanja v skladu z določbami ZLPP.

Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je bilo zato materialno pravo pravilno uporabljeno, postopek v upravnem sporu pa ni bil kršen. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.