Jedro

Sodišče druge stopnje je odločalo le o pritožbi tožene stranke, presojalo je tedaj tisti del sodbe sodišča prve stopnje, s katerim je tožeča stranka uspela. Sodba sodišča druge stopnje, ki potrjuje sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je tožeča stranka s svojim zahtevkom uspela, pa je za tožečo stranko ugodna. Zato tožeča stranka nima pravnega interesa za vložitev revizije (2. odst. 389. čl. ZPP). Pomen izjave, da sta skupno premoženje razdelili tako, da imata vsaka polovico hiše oziroma da sta solastnika hiše, vsak do ene polovice, in tako, da imata vsaka svoje stanovanje, ki sta jo stranki dali v razveznem postopku pred sodnikom v razmerju do sklenjene darilne pogodbe, s katero je bivši mož (tožnik) svoji bivši ženi (toženki) podaril 1/2 nepremičnine.

Izrek

Revizija tožeče stranke se zavrže. Reviziji tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje in prvi in drugi odstavek sodbe sodišča prve stopnje razveljavita ter se zadeva vrne v tem obsegu v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Stroški postopka v zvezi z revizijo tožene stranke so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku v delu, v katerem je tožnik zahteval vrnitev darila ter prvotoženi stranki naložilo, da izstavi zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo lahko vknjižila tožnikova lastninska pravica pri prvotoženkinem 1/2 solastninskem deležu. Ugodilo je tudi podrejenemu zahtevku, s katerim je tožnik uveljavljal razveljavitev kupne pogodbe, med tem ko je tožnikov primarni zahtevek, da je omenjena kupna pogodba neveljavna ter za tožečo stranko neobvezna, zavrnilo. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o vrnitvi darila potrdilo ter v tem delu zavrnilo pritožbo tožene stranke. Sodbo prvostopenjskega sodišče glede odločitve o razveljavitvi prodajne pogodbe pa je razveljavilo, potem ko je v tem delu ugodilo pritožbi tožene stranke. Revizijo vlaga tožeča stranka proti 3. odstavku sodbe sodišča prve stopnje, tožena stranka pa proti sodbi sodišča druge stopnje. Prva revizijskemu sodišču predlaga, da razveljavi zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje, druga pa razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve v ponovno obravnavanje prvostopenjskemu sodišču. Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji pojasnjuje, zakaj ima pravico do revizije, čeprav ni vložila pritožbe proti zavrnilnemu delu prvostopenjske sodbe. Povdarja, da ima šele sedaj, ko je bil "zavrnjen oziroma razveljavljen" ugoditveni del zahtevka interes za vložitev pravnega sredstva. Pojasnjuje, da je tožnik v zemljiški knjigi še vedno lastnik spornega dela nepremičnine, zato nima interesa za dajatveni zahtevek ob razveljavitvi prodajne pogodbe. Tožena stranka bo imela interes za postavitev dajatvenega zahtevka za vrnitev kupnine. Zato bi bilo potrebno razveljaviti 3. odstavek izreka prvostopenjske sodbe, saj bi bil zahtevek v tem delu ob zavrnitvi zahtevka na razveljavitev pogodbe utemeljen.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji zatrjuje, da je bila sporna darilna pogodba le navidezna, saj je vsebinsko predstavljala sporazum o delitvi skupnega premoženja. To potrjuje izpovedba strank v razveznem postopku, pa tudi zakonska zveza tožnika in prve toženke je bila razvezana na podlagi 64. čl. ZZZDR. Stališče sodišča, da darilna pogodba ne more predstavljati sporazuma o delitvi skupnega premoženja zaradi pomanjkanja obličnosti, je po mnenju revidenta formalistično. Poleg tega je bila darilna pogodba overjena pred sodnikom. Da ni šlo za običajno darilno pogodbo dokazuje odpoved tožnika preklicu darilne pogodbe v sporazumu z dne 18.7.1990 in v prodajnih pogodbah z dne 12.10.1990 in 5.12.1990. Ker je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepravilno štelo, da ni bil sklenjen sporazum o delitvi skupnega premoženja, ni zavzelo stališča do pritožbenih navedb glede prispevka prve toženke k obnovi sporne hiše in ohranitve skupnega premoženja. Sodba sodišča druge stopnje zato nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišču očita še, da ni izvajalo predlaganih dokazov, s katerimi je tožena stranka želela dokazati svoj prispevek k ohranitvi skupnega premoženja.

Reviziji sta bili vročeni Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavil, in nasprotnima strankama. Tožeča stranka je na revizijo tožene stranke odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP). Revizijskemu sodišču predlaga, da revizijo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno. Revizija tožeče stranke ni dovoljena, revizija tožene stranke pa je utemeljena.

V konkretnem primeru se tožeča stranka ni pritožila proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje (3. odstavek izreka sodbe sodišča prve stopnje). Sodišče druge stopnje je tako odločalo le o pritožbi tožene stranke, presojalo je tedaj tisti del sodbe sodišča prve stopnje, s katerim je tožeča stranka uspela. S sodbo je to sodišče odločilo le o vrnitvi darila in izdaji ustrezne zemljiškoknjižne listine. V 1. odst. 382. čl. ZPP je določeno, da se revizija lahko vloži proti sodbi sodišča druge stopnje. Sodba sodišča druge stopnje, ki potrjuje sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je tožeča stranka s svojim zahtevkom uspela, pa je za tožečo stranko ugodna. Zato tožeča stranka nima pravnega interesa za vložitev revizije (2. odst. 389. čl. ZPP) in je revizijsko sodišče o njeni reviziji odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa (392. čl. ZPP). Ob tem je tožeči stranki potrebno pojasniti, da je njeno stališče, češ da ni imela pravnega interesa za vložitev pritožbe proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje, nepravilno, saj je bil zavrnjen njen primarni tožbeni zahtevek (prim. 2. odst. 188. čl. ZPP). Vprašanje pravnega interesa tožeče stranke za vložitev pritožbe pa seveda ob razloženem ne more vplivati na vprašanje pravnega interesa za vložitev revizije.

Tožena stranka pa po presoji revizijskega sodišča utemeljeno opozarja na izpovedbo tožnika in prve toženke glede delitve skupnega premoženja v razveznem postopku. Iz dosedanjih dejanskih ugotovitev sodišča (obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje, str.4) je moč razbrati, da sta stranki v razveznem postopku izjavili, da sta skupno premoženje razdelili tako, da imata vsaka polovico hiše oziroma da sta solastnika hiše, vsak do ene polovice, in tako, da imata vsaka svoje stanovanje. Na podlagi teh dejanskih ugotovitev je drugostopenjsko sodišče zavzelo stališče, da stranki nista sklenili ustreznega sporazuma v predpisani obliki. Za takšno sklepanje pa po presoji revizijskega sodišča sodišče ni imelo opore v dosedanjih dejanskih ugotovitvah.

Iz spisovnega gradiva namreč izhaja, da sta omenjeni izjavi strank zapisani v zapisniku glavne obravanave v razveznem postopku, z dne 11.12.1989. Dani sta bili tedaj pred sodnikom. Iz istega zapisnika tudi izhaja, da sta bili stranki sporazumni, da premoženje razdelita. Ni odveč opozoriti, da sta le tako lahko dosegli razvezo zakonske zveze na podlagi 64. čl. ZZZDR. Morebiten sporazum o delitvi skupnega premoženja zato zgolj na podlagi uvodoma omenjenih dejanskih ugotovitev sodišča druge stopnje še ni izključen. V nadaljevanju postopka bo zato potrebno ugotoviti še druge okoliščine v zvezi z omenjenimi izjavami ter nato presoditi pomen morebitnega takšnega razpolaganja v razmerju do darilne pogodbe, sklenjene 30.8.1989 (prim. 348. čl. in nasl. ZOR).

Tožena stranka sicer utemeljeno opozarja tudi na to, da bi sodišči morali obravnavati ugovore o tem, da je toženka pridobila delež na sporni nepremičnini na podlagi pridobitve skupnega premoženja v času trajanja zakonske zveze (2. odst. 51. čl. in 59. čl. ZZZDR). Zatrjevala je namreč takšna vlaganja, ki bi lahko pomenila bistveno povečanje tožnikovega dotedanjega premoženja ter zato pridobitev solastninskega deleža. Toda, če bi se v nadaljevanju postopka izkazalo, da sta stranki že razdelili skupno premoženje, ugotavljanje deležev na njem seveda ne prihaja več v poštev (2. odst. 64. čl. ZZZDR - Ur.l. SRS 15/76 in 1/89).

Iz povedanega pa je moč razbrati tudi odgovor na uveljavljano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP. Izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje je bilo namreč v omenjenem obsegu, ki je v sedanji fazi postopka edino pomemben, moč preizkusiti.

Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je revizijsko sodišče o reviziji tožene stranke odločilo kot je razvidno iz izreka sklepa (2.odst.395.čl.ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka v zvezi z revizijo tožene stranke temelji na 3. odst. 166. čl. ZPP.