Jedro

Ker je toženec ob izpolnitvi jasno navedel, kaj s tem plačuje, vračunavanje izpolnitve, kot ga predlagata tožnika, ni pravilno (287. člen OZ).

Za zakonske zamudne obresti velja na podlagi prvega odstavka 347. člena OZ in v skladu z ustaljeno sodno prakso krajši triletni zastaralni rok. Zastarane so torej obresti, ki so zapadle v plačilo več kot tri leta pred vložitvijo tožbe, ne pa tudi zakonske zamudne obresti, ki so zapadle kasneje.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I. izreka spremeni tako, da se znesek 4.000,00 EUR nadomesti z zneskom 838,75 EUR, v točki II. izreka pa tako, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki plačati 338,35 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh povrniti toženi stranki pritožbene stroške v znesku 398,94 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek v višini 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.12.2018 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo (točka I izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v višini 2.406,05 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka III izreka).

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlaga, da pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku ugodi tudi v obrestnem delu. Navaja, da je izrek sodbe v točki III nerazumljiv in v nasprotju z razlogi sodbe in ugotovljenimi dejstvi. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Toženec v plačilnem nalogu ni navedel, da vrača denarna sredstva po tožbi opr. št. P 32/2018. Toženec ni navedel, ali je plačal znesek 4.184,11 EUR po tožbenem zahtevku ali po pozivu na plačilo z dne 9.5.2018. Pravno relevantna datuma na plačilnem nalogu 10.12.2018 in na odgovoru na tožbo 12.12.2018 sta različna. Razlaga toženca v odgovoru na tožbo je napisana prepozno glede na določbo 287. člena Obligacijskega zakonika (OZ2). Sodišče je ugotovilo tudi obstoj terjatve tožnikov za znesek 3.500,00 EUR z obrestmi. Pravno je nepomembno, da tega zneska tožnika nista zahtevala v predmetnem pravdnem postopku, saj sta to terjatev zahtevala od toženca v pozivu na plačilo z dne 9.5.2018. Sodišče je v nasprotju z listinskim dokazom, to je pozivom na plačilo, ugotovilo, da sta tožnika samo v tožbi od toženca zahtevala vračilo zneskov, prejetih preko bančnega računa, kar pa ne drži, saj sta v pozivu z dne 9.5.2018 od toženca zahtevala plačilo tako zneska 3.500,00 EUR kot tudi zneska 4.000,00 EUR skupaj z obrestmi. Tožnika sta utemeljeno poračunala najstarejšo in najmanj zavarovano terjatev iz ničnega pravnega posla v višini 3.500,00 EUR. Te terjatve toženec po prejemu poziva na plačilo ni prerekal. 4. Tožena stranka izpodbija ugodilni del sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je obrazložitev sodbe nejasna in nerazumljiva in so razlogi sami s seboj v nasprotju. Če je sodišče sprejelo tezo tožene stranke, da je plačala dne 11.12.2018 glavnico 4.000,00 EUR in zakonske zamudne obresti od tega zneska od poziva dalje do plačila, je povsem arbitrarna nadaljnja odločitev sodišča, da sodišče sodi v mejah postavljenih zahtevkov, da pa je toženec še vedno v dolgu za vračilo 4.000,00 EUR in za zakonske zamudne obresti od tega zneska od 12.12.2018 dalje. Takšna odločitev bi lahko pomenila le to, da je sodišče priznalo tožnikoma zahtevek iz naslova danega zneska 3.500,00 EUR in obresti, katerega pa tožnika že po sami tožbi sploh nista uveljavljala in sta to izrecno potrdila na naroku dne 15.2.2019. Gre tudi za prekoračitev zahtevka. Tožnika sta sama priznala, da za to plačilo nimata dokazov in jih v postopku tudi nista predložila. Sodišče je tudi napačno zaključilo, da zastaranje terjatve, ki jo uveljavljata tožnika, najmanj iz naslova obresti, ni pričelo teči, dokler ni bila izdana pravnomočna sodba I P 153/2018 z dne 15.2.2018. Tožnika sta vse od leta 2011 naprej vedela za vsa dejstva, zaradi katerih je bila posojilna pogodba spoznana za nično. Prav tako sta vedela, da jima toženec ni ničesar ponudil v najem, saj sta tako zatrjevala tekom celotnega postopka I P 153/2015, ki je trajal od leta 2015 do 2018. Nepravilna je tudi odločitev o pravdnih stroških. Toženec je uspel s pomembnim delom, saj bi obresti po tožbenem zahtevku znašale skupaj 2.466,59 EUR.

5. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

6. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe ugotovilo, da je toženec od tožnikov na podlagi ničnega pravnega posla prejel dne 31.12.2010 znesek 3.500,00 EUR na roke in kasneje še 8-krat po 500,00 EUR na bančni račun. Tožnika sta v tožbi zahtevala plačilo 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma plačila vsakokratnega zneska 500,00 EUR. Izrecno sta zapisala, da v tem postopku ne uveljavljata plačila zneska 3.500,00 EUR z obrestmi. To sta ponovila tudi na glavni obravnavi dne 15.2.2019. Toženec je po prejemu tožbe dne 11.12.2018 plačal znesek 4.184,00 EUR in istega dne v odgovoru na tožbo navedel, da je plačal znesek 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.5.2018 dalje, ko je prejel njun poziv na plačilo sicer višjega zneska, do katerega pa tožnika nista upravičena. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je toženec s tem plačal 4.000,00 EUR, ki jih je prejel na bančni račun, in del obresti v znesku 184,00 EUR. Tožnika v zvezi s tem v pritožbi neutemeljeno navajata, da sta utemeljeno poračunala najstarejšo in najmanj zavarovano terjatev iz ničnega pravnega posla v višini 3.500,00 EUR z obrestmi. Ker je toženec ob izpolnitvi jasno navedel, kaj s tem plačuje, vračunavanje izpolnitve, kot ga predlagata tožnika, ni pravilno (287. člen OZ). Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnikov, da sta datuma na plačilnem nalogu in odgovoru na tožbo različna. Iz plačilnega naloga na B1 je razvidno, da je kot datum plačila naveden 11.12.2018, istega dne pa je bil priporočeno na pošto oddan tudi odgovor na tožbo. Nepomembna je navedba pritožbe tožeče stranke, da je sodišče v nasprotju z listinskim dokazom, to je pozivom na plačilo, ugotovilo, da sta tožnika samo v tožbi od toženca zahtevala vračilo zneskov, prejetih preko bančnega računa. Pomembno je, da je sodišče pravilno presodilo, da je toženec ob izpolnitvi jasno določil, katero obveznost izpolnjuje. Zato vsebina poziva na plačilo z dne 9.5.2018 ni pomembna.

8. Navedbe v zvezi z zastaranjem glavne terjatve so nedovoljene pritožbene novote, saj teh navedb tožena stranka ni podala v postopku na prvi stopnji, kjer je izrecno ugovarjala zastaranje zgolj zakonskih zamudnih obresti. Teh navedb tako pritožbeno sodišče ni upoštevalo (1. odst. 337. člena ZPP). Utemeljeno pa pritožba tožene stranke navaja, da so zakonske zamudne obresti v določenem delu zastarale. Za zakonske zamudne obresti velja na podlagi prvega odstavka 347. člena OZ in v skladu z ustaljeno sodno prakso3 krajši triletni zastaralni rok. Zastarane so torej obresti, ki so zapadle v plačilo več kot tri leta pred vložitvijo tožbe, ne pa tudi zakonske zamudne obresti, ki so zapadle kasneje. Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da je bila tožena stranka nepoštena, zato bi bila tožeča stranka sicer upravičena do obresti od dneva pridobitve denarja (193. člen OZ). Upoštevajoč delno zastaranje zakonskih zamudnih obresti je tožeča stranka od glavnice 4.000,00 EUR upravičena do zakonskih zamudnih obresti od dne 2.10.2015 dalje. Glede na izračun zakonskih zamudnih obresti po programu, ki je dostopen na sodišču, je na dan delnega plačila tožene stranke terjatev tožeče stranke znašala 5.022,86 EUR. Ob upoštevanju delnega plačila v znesku 4.184,00 EUR dolg tožene stranke na dan 11.12.2018 znaša še 838,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.12.2018 dalje do plačila.

9. Sodišče prve stopnje plačila tožene stranke zmotno ni upoštevalo. Tožena stranka v zvezi s tem pravilno navaja v pritožbi, da zneska 3.500,00 EUR z obrestmi tožnika v tožbi nista uveljavljala v plačilo, kar nenazadnje potrjuje tudi tožeča stranka v pritožbi, ko se pa sicer zavzema za upoštevanje tega zneska v okviru vračunavanja izpolnitve. Ob pravilnem poračunu izvršenega plačila tožene stranke znaša obveznost tožene stranke še 838,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.12.2018 dalje do plačila. V tem delu je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v točki I izreka spremenilo tako, da je znesek 4.000,00 EUR nadomestilo s pravilnim zneskom 838,75 EUR (5. alineja 358. člena ZPP), v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek neutemeljen in ga je bilo treba zavrniti. V kolikor ga je sodišče prve stopnje že zavrnilo, pa je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu. Prav tako je pritožbeno sodišče delno zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, ko mora tožena stranka tožeči stranki plačati znesek 838,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.12.2018 dalje do plačila (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče namreč ni našlo ne zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne tistih, na katere mora paziti po uradni dolžnosti na podlagi 2. odst. 350. člena ZPP. Sodbo sodišča prve stopnje je namreč mogoče preizkusiti, saj vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki si tudi niso v nasprotju. Tudi izrek sodbe v točki III izreka je jasen in ni v nasprotju z razlogi sodbe. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

10. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločbo prve stopnje, je odločilo o stroških vsega postopka (2. odst. 165. člena ZPP). Tožeča stranka je uspela z 21% zahtevka, tožena pa z 79%. Ob upoštevanju odmere stroškov tožeče stranke, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje, in ki je ne izpodbija nobena od strank, so znašali stroški tožeče stranke na prvi stopnji 2.406,05 EUR. Toženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo za sestavo prve pripravljalne vloge 300 točk, druge pripravljalne vloge 225 točk, za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo 300 točk, na drugem naroku 150 točk, urnino 100 točk, odsotnost iz pisarne 120 točk, zastopanje na tretjem naroku 150 točk, materialne izdatke 2% 24,9 točk, kilometrino 65,12 EUR, 22% DDV 180,82 EUR, kar znaša skupaj 1.067,88 EUR. Ob upoštevanju uspeha obeh strank in pobotanju stroškov je dolžna tožeča stranka toženi stranki plačati 338,35 EUR pravdnih stroškov na prvi stopnji, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje (2. odst. 154. člena ZPP). V tem delu je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v točki II izreka.

11. Ker je tožena stranka delno uspela s pritožbo, je upravičena do delne povrnitve pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče njen uspeh ocenjuje na 79%, saj je izpodbijala celotni ugodilni del, po katerem bi morala plačati 4.000,00 EUR, uspela pa je z zavrnitvijo zahtevka za znesek 3.161,25 EUR. Pritožbeno sodišče ji je priznalo za sestavo pritožbe 375 točk, 2% administrativne stroške 7,5 točk, 22% DDV 50,49 EUR, sodno takso za pritožbo 225,00 EUR, kar skupaj znaša 504,99 EUR. Glede na pritožbeni uspeh ji je tožeča stranka dolžna v 15 dneh povrniti pritožbene stroške v znesku 398,94 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Tožeča stranka zaradi neuspeha s pritožbo sama krije svoje pritožbene stroške, prav tako stroške odgovora na pritožbo, ki ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve (1. odst. 154. člena ZPP in 1. odst. 155. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami 3 II Ips 31/2013, Pdp 502/2016