Jedro

Pravilno (v skladu z določbo 82. člena OZ - določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo, upoštevajoč skupen namen, ki je razviden že iz narave med pravdnima strankama sklenjene pogodbe – z dodatkom glede t. i. dodatnih del) je ocenjena tudi vsebina pogodbenih določil (tako pisnih kot ustno sklenjenih in realiziranih) glede predmeta pogodbe ter le okvirno določenega obsega del, kot tudi da zaradi t. i. presežnih del tožeči stranki ni bilo potrebno kakorkoli spreminjati pogodbe ali pridobiti od tožene kakšno soglasje za izvedbo del. Ker je bil obseg del samo okvirno določen, s pisno pogodbo pa dogovorjena prenova (starega) objekta, so neutemeljeni ugovorni in pritožbeni očitki o pomanjkanju pisnih obvestil oziroma odobritve.

Izrek

Pritožba se zavrne ter potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Predlog tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da se dovoli sprememba tožbe (točka 1. izreka), da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. 0001 In 2003/00025-2 z dne 24. 4. 2003 v veljavi v delu, v katerem je toženi stranki naloženo, da je dolžna tožeči stranki plačati glavnico v znesku 155.440,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 209.571,00 EUR od 18. 2. do 11. 3. 2003 in 155.440,41 EUR od 12. 3. 2003 do prenehanja obveznosti ter glede plačila izvršilnih stroškov (točka 2. izreka), navedeni sklep v preostalem delu razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (točka 3. izreka – v tem delu je odločba pravnomočna) ter odločilo še (točka 4. izreka), da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 4.325,84 EUR s pripadki po poteku paricijskega roka. Iz razlogov odločbe izhaja, da je zahtevek, kolikor mu je sodišče ugodilo, utemeljen in ima podlago v neizpolnjenih obveznostih tožene stranke iz gradbene pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama 29. 1. 2002, s katero se je tožeča stranka zavezala izvesti prenovo stanovanjske hiše v Logatcu, natančneje gradbena, obrtniška in inštalacijska dela (določena s ponudbo in predračunom tožnika) na navedenem objektu (adaptacija stare stavbe s štirimi stanovanji), tožena pa opravljeno delo plačati. Tožeča stranka je z navedeno pogodbo določeno delo izvršila, poleg tega pa izvedla še dogovorjena dodatna dela (dela za zagotovitev statične stabilnosti in izboljšanje potresne varnosti, priklop na kanalizacijsko omrežje, predelava in vkop cisterne za plin, izvedba centralne kurjave ter obsežna druga dela), kot tudi presežna dela. Glede izvršenih „presežnih“ del(1) tožeča stranka izhajajoč iz pogodbenih določil soglasja tožene ni potrebovala (fiksnost cene se je nanašala na cene za posamezno mersko enoto, ne pa na „fiksnost pravnega posla“, to je s fiksno ceno za celoten obseg del). Glede izvršenih „dodatnih“ del (2) pa je le-ta toženec ne le naročil (kar izhaja iz toženčeve pridobljene dokumentacije za ta dela, pa tudi iz njegove navzočnosti na gradbišču pri izvajanju teh del) in zaradi neobstoja projektne dokumentacije do odmika od le-te niti ni moglo iti, temveč je v tem delu šlo tudi za realizirano gradbeno pogodbo.

Zoper sodbo in sklep se, kolikor v postopku ni uspela, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (to je pritožbenih razlogov, naštetih v 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP) (3), pritožuje tožena stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi najprej navaja, da je sodišče dovolilo spremembo tožbe, ne da bi jo obvestilo, odločalo pa brez opredelitve, kateri zahtevek je utemeljen in brez odločitve o zahtevku za razvezo pogodbe. Ponavlja razloge sodbe in lastne trditve v postopku in vztraja pri „fiksni ceni“ (v znesku 13.519.425,50 SIT) in da je vsa izvedena dela tudi plačala. Bistvo predmetnega postopka je, da je tožeča stranka izvedla dela, katerih tožena ni naročila ali odobrila pisno ter da je krepko prekoračila s pogodbo dogovorjeno fiksno ceno. Za odmik od gradbenega načrta bi tožeča stranka morala imeti pisno soglasje toženca, sodišče prve stopnje pa je tudi spregledalo, da sta bili pravdni stranki dogovorjeni, da morajo biti vsa dodatna dela pisno odobrena s strani tožene stranke, to pa v obravnavani zadevi ni bilo podano. Tožeča stranka je tekom postopka zatrjevala ravno povečanje obsega del in dodatna dela, pisnega soglasja toženca pa ni predložila.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. V odgovoru z navedbami tožene v pritožbi ne soglaša, jih obširno prereka, opozarja na napačno interpretacijo pogodbenih določil glede „fiksne cene“ ter meni, da vsakršno razglabljanje o namenu pogodbenikov ne more biti resno. Neutemeljeno je tudi grajanje „realizacije“ pogodbe glede dodatnih del, kar je tožeča stranka tako trdila kot dokazovala in dokazala. Sodba je (v izpodbijanem delu) povsem pravilna.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče najprej glede pritožbenih trditev, da je sodišče dovolilo spremembo tožbe ne da bi toženca obvestilo, odločalo pa brez opredelitve, kateri zahtevek je utemeljen in brez odločitve o zahtevku za razvezo pogodbe, opozarja (in hkrati odgovarja), da so take pritožbene trditve protispisne in ni jasno, ali pritožnik razlogov sodbe ni prebral (4), jih ne razume (!?) ali se samo spreneveda, ob tem da nima nikakršne (niti zakonske niti razumne) podlage trditev o obveznosti obvestitve toženca o dovolitvi spremembe (5). Glede pritožbenega ponavljanja razlogov sodbe in trditev, ki jih je pritožnik že navedel v postopku pred sodiščem prve stopnje, pa ga je potrebno opozoriti, da ponavljanje razlogov izpodbijane sodbe in lastnih navedb ne le ni potrebno, temveč tudi ne predstavlja nobenega od v 338. členu ZPP navedenih (in upoštevnih) pritožbenih razlogov. Kolikor pritožnik s tem (smiselno) izpodbija dejanske ugotovitve ali morebiti dokazno oceno (bodisi v smislu procesne kršitve določbe 8. člena ZPP ali v smislu neprepričljivosti dejanskih ugotovitev), pa so take pritožbene trditve glede pritožbenih razlogov navržene, nekonkretizirane in že s tem neupoštevne; nanje pritožbenemu sodišču ni potrebno odgovarjati (6).

Ker ima izpodbijana sodba glede izpodbijanega dela odločitve prepričljive, logično utemeljene, življenjsko sprejemljive in skladne razloge o vseh odločilnih dejstvih, kot tudi o vseh ključnih pravnih vprašanjih, se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na jasne in povsem pravilne razloge izpodbijane sodbe, ki jih pritožba v ničemer ne omaja, ne v dejanskem ne pravnem smislu, navedeno pa velja tudi še posebej glede dokazne ocene sodišča prve stopnje tako v dejanskem kot (tudi) v procesnem smislu. Glede (po oceni pritožnika) bistva predmetnega postopka, da je tožeča stranka izvedla dela, katerih tožena ni naročila ali odobrila pisno in krepko prekoračila s pogodbo dogovorjeno fiksno ceno, pritožbeno sodišče najprej opozarja na določbe 6. člena (skrbnost) in 7. člena (prepoved zlorabe pravic) OZ(7), pri čemer gre pri tožencu za strokovnjaka prav z obravnavanega področja in predstavljajo navedene trditve (ob ugotovljeni in neosporavani toženčevi navzočnosti pri izvajanju del, s strani toženca pridobljene dokumentacije za ta dela ter nespornem neobstoju gradbenega načrta - projektne dokumentacije - ob sklenitvi pogodbe) v materialnopravnem smislu nič drugega kot zlorabo pravic. Zato tudi iz teh razlogov sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo toženčevim ugovorom, s katerimi se je le-ta skušal izmakniti obveznostim iz sklenjene pogodbe (vključno z naročenimi dodatnimi deli). Sodišče prve stopnje je s pogodbo dogovorjeno fiksno ceno dokazno podprto ocenilo kot „fiksnost cen po merski enoti“ (cenah po predračunu)(8). Pravilno (v skladu z določbo 82. člena OZ - določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo, upoštevajoč skupen namen, ki je razviden že iz narave med pravdnima strankama sklenjene pogodbe – z dodatkom glede t. i. dodatnih del) je ocenjena tudi vsebina pogodbenih določil (tako pisnih kot ustno sklenjenih in realiziranih) glede predmeta pogodbe(9) ter le okvirno določenega obsega del, kot tudi da zaradi t. i. presežnih del tožeči stranki ni bilo potrebno kakorkoli spreminjati pogodbe ali pridobiti od tožene kakšno soglasje za izvedbo del. Ker je bil obseg del samo okvirno določen, s pisno pogodbo pa dogovorjena prenova (starega) objekta, so neutemeljeni ugovorni in pritožbeni očitki o pomanjkanju pisnih obvestil oziroma odobritve. Kakršnokoli drugačno interpretiranje navedenih pogodbenih določil je nepotrebno, neutemeljeno ter predstavlja le toženčevo sprenevedanje. S takimi trditvami tožena stranka ne more uspeti.

Eno temeljnih načel obligacijskega (pogodbenega) prava je načelo spoštovanja (izpolnitve) pogodbenih obveznosti (pacta sunt servanda – primerjaj 9. člen OZ – dolžnost izpolnitve obveznosti(10), ki je konkretizirano v pravnem pravilu iz prvega odstavka 239. člena OZ, po katerem je upnik v obveznostnem razmerju upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi. Ker je tožeča stranka svoje pogodbene obveznosti izpolnila, tožena pa v obravnavanem okviru ne, je sodišče prve stopnje zahtevku (v opisanem delu) utemeljeno ugodilo, pritožba pa tega v ničemer ne omaja.

Pritožbeno sodišče, ki kakšnih bistvenih kršitev postopkovnih določb ni ugotovilo, niti v pritožbi navrženo zatrjevanih niti uradoma upoštevnih (v okvirih pritožbenih razlogov iz drugega odstavka 350. člena ZPP(11), je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Predloga pravdnih strank za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče kot neutemeljena zavrnilo na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožena stranka namreč s pritožbo ni uspela, pritožbeni odgovor pa ni bil potreben, saj ni z ničemer doprinesel k odločitvi. Ker je odločitev o uveljavljanih stroških pritožbenega postopka tožene stranke obsežena v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek izreka te sodbe), obsega drugi odstavek izreka te sodbe le odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke.

(1) Dela, ki presegajo v pogodbi določen obseg del (določene „količine“).

(2) Dela, ki jih je stranka dodatno naročila in prav tako presegajo v pogodbi določen obseg del. (3) Zakon o pravdnem postopku - ZPP-UPB3, Ur. l. RS, št. 73/07 s spremembami in dopolnitvami, zadnje Ur. l. RS, št. 12/10, v nadaljevanju ZPP.

(4) Razlogov pod tč. 3 in 8 (na 13. strani sodbe).

(5) Take pritožbene trditve vsekakor niso vredne ugleda pooblaščenca toženca!

(6) Prvi odstavek 360. člena ZPP; glej tudi obširno sodno prakso in obsežno literaturo glede 3. točke 335. člena in prvega odstavka 338. člena ZPP.

(7) Obligacijski zakonik - OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami in dopolnitvami, zadnje Ur. li. RS, št. 40/07, v nadaljevanju OZ – v 6. členu določa: (1) Udeleženci v obligacijskem razmerju morajo pri izpolnjevanju svoje obveznosti ravnati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva pri ustrezni vrsti obligacijskih razmerij (skrbnost dobrega gospodarstvenika oziroma skrbnost dobrega gospodarja). (2) Udeleženci v obligacijskem razmerju morajo pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka).

Prvi in drugi odstavek 7. člena pa določata: (1) Pravice iz obligacijskih razmerij so omejene z enakimi pravicami drugih. Izvrševati jih je treba v skladu s temeljnimi načeli tega zakonika in z njihovim namenom. (2) Udeleženci v obligacijskem razmerju se morajo pri izvrševanju svojih pravic vzdržati ravnanja, s katerim bi bila otežena izpolnitev obveznosti drugih udeležencev.

(8) Nenazadnje na to (kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje) povsem jasno kaže že narava dogovorjenih gradbenih del – adaptacija oziroma prenova objekta.

(9) „obračun izvedenih del se izvrši po dejansko izvedenih delih in cenah iz predračuna“, da se opravi „obračun po dejansko izvedenih količinah“, kot tudi „dela, ki v predračunu eventualno niso zajeta se obračunajo po dejansko izvedenih količinah ...“; glede dodatno naročenih in izvedenih del glej razloge izpodbijane sodbe.

(10) OZ v 9. členu z naslovom „Dolžnost izpolnitve obveznosti“ določa: (1) Udeleženci v obligacijskem razmerju so dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev. (2) Obveznost ugasne samo s soglasno voljo udeležencev v obligacijskem razmerju ali na podlagi zakona.

(11) Po citirani zakonski določbi preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.