Jedro

Kot izhaja tudi iz pritožbenih navedb, je bila v kazenskem postopku, ki se je vodil zoper drugega toženca, izdana zavrnilna sodba zaradi umika obtožnega predloga. Dejstvo, da je bila izdana zavrnilna sodba, pomeni, da oškodovanec ni prevzel pregona (prim. 60. in 61. člen v zvezi z 429. členom ZKP). Tožnika (oškodovanca) bi torej lahko prevzela kazenski postopek in tam skušala dokazati, da je drugi toženec storil kaznivo dejanje, katerega navajata sedaj v tej pravdi, pa tega nista storila.

Obstoj kaznivega dejanja kot predhodnega vprašanja bi v pravdi lahko ugotavljali le v primeru, da to ne bi kršilo domneve nedolžnosti povzročitelja.

Pravilno je tudi pojasnilo sodišča prve stopnje v zvezi z zatrjevanim kaznivim dejanjem oškodovanja javnih sredstev iz 257.a člena KZ-1. V času škodnega dogodka v letu 2010 navedeno dejanje sploh še ni bilo uzakonjeno kot kaznivo, saj je bilo uvedeno šele z novelo KZ-1B, ki se je začela uporabljati 15. 5. 2012. Drugi toženec tako v letu 2010 niti ni mogel izvršiti kaznivega dejanja, ki takrat še ni bilo uzakonjeno.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki spremeni tako, da se ta glasi: "Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške."

V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

II.Vsaka pravdna stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 486.566,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2022 in (II.) sklenilo, da sta tožnik dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v 15 dneh od vročitve prepisa te sodbe.

2.Tožnika sta odškodnino zahtevala zaradi nedopustnega posega v pravico do zasebne lastnine tožnikov, ki je bil v tem, da je bila med 12. in 15. 10. 2010 porušena stavba št. ... na nepremičnini št. ..., k. o. X, ki predstavlja njuno skupno premoženje. Da je izpolnjen pogoj oblastne protipravnosti, je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo v zadevi III P 727/2018. V tej pravdi sta tožnika zahtevala dodatno škodo v obliki izgubljenega dobička. Tožbeni zahtevek je bil zavrnjen zaradi zastaranja.

3.Tožnika v pravočasni pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP) in predlagata spremembo sodbe, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podredno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Tožnika trdita, da je bila škoda narejena s kaznivim dejanjem, kar pomeni daljši zastaralni rok (353. člen Obligacijskega zakonika,2 v nadaljevanju: OZ). Za kaznivo dejanje po 258. členu Kazenskega zakonika3 (v nadaljevanju: KZ-1) je bila izdana zavrnilna kazenska sodba, a to ne pomeni, da drugi toženec ni izvršil kaznivega dejanja nevestnega dela v službi z drugim dejstvenim opisom. Menita, da obtožni predlog ni bil ustrezno oblikovan in je bila zato izdana zavrnilna sodba, na katero pa civilno sodišče ni vezano. Ko gre za predhodno vprašanje (kot v tem primeru), je pravdno sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, ne pa na druge sodne odločbe. Če ni bilo storjeno kaznivo dejanje, namreč še ne pomeni, da ni podana civilna odgovornost, ki je strožja. Zato v civilnem postopku ni dopustna vezanost na oprostilno sodbo kazenskega sodišča. Sodišče prve stopnje bi moralo samo ugotavljati obstoj kaznivega dejanja kot predhodno vprašanje.

4.Neposredni vzrok porušitve stavbe tožnikov je kvalificirano ravnanje drugega toženca, kar je potrjeno s sodbama VSL II Cp 1843/2017 in VSRS II Ips 198/2018. Zato pritožba meni, da so v ravnanju drugega toženca vsi znaki kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1. Tožilstvo je v obtožnem predlogu neustrezno oblikovalo in neustrezno konkretiziralo očitke. Tožilstvo je samostojen in neodvisen organ, ki mora pravo poznati po uradni dolžnosti in enako preganjati javne uslužbence kot tudi ostale državljane. Tožilstvo je obtožni predlog umaknilo, zato je kazensko sodišče moralo izdati zavrnilno sodbo, kar pa ne pomeni, da civilno sodišče ni pristojno presojati, ali je podano kaznivo dejanje nevestnega dela v službi po drugem dejstvenem opisu. Organi pregona so ravnali strokovno pomanjkljivo in odstopali od ustrezne skrbnosti. Ob tem tožnika opozarjata, da je že v sodbi VSL II Cp 1843/2017 in VSRS II Ips 198/2018 ugotovljeno protipravno ravnanje drugega toženca. Sam postopek, ki ga je ta vodil, je bil izveden kvalificirano protipravno. Tudi v tem delu pritožba meni, da je državno odvetništvo zlorabljalo procesno in materialno pravo, saj si je celo z vložitvijo revizije prizadevalo spremeniti odločbo VSL II Cp 1843/2017.

5.V nadaljevanju pritožba obrazlaga, zakaj šteje, da je drugi toženec nevestno ravnal v službi, pri čemer opozarja na pravico do doma (8. člen EKČP), ki je bila huje kršena zaradi ravnanja drugega toženca. Poleg tega je prišlo do velike premoženjske škode, hiša je bila po cenitvi GURS vredna 502.303 EUR. Tožnika menita, da ima to ravnanje vse znake oškodovanja javnih sredstev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 257.a člena KZ-1, zastaralni rok za to kaznivo dejanje pa je 20 let (90. člen KZ-1), zato v tej zadevi ni prišlo do zastaranja. Drugi toženec je izvajal javno službo v javnem interesu, pred rušitvijo ni odločal o dveh predlogih za odlog izvršbe, rušenje je naročil, še preden je bilo odločeno o vlogi za pridobitev gradbenega dovoljenja in ni upošteval pravice do stanovanja. S tem je omogočil nezakonito uporabo javnih sredstev, saj je izvajalcu za nezakonito rušenje država plačala 18.912,89 EUR. Zavedati bi se moral, da lahko poleg tega plačila nastane tudi velika premoženjska škoda, ki je tudi nastala, zanjo pa odgovarja tudi prva tožena stranka. Drugi toženec je ravnal zavestno protipravno. Do teh zatrjevanj se sodišče prve stopnje ni opredelilo.

6.Nadalje pritožba izpostavlja ravnanje državnega odvetništva v postopku predhodnega svetovanja, ki je tekel bistveno predolgo. Potrdilo je državno odvetništvo izdalo šele 13. 4. 2021 in takrat so bili izpolnjeni pogoji za vložitev tožbe, takrat pa je tudi začelo teči zastaranje. Pritožba se pri tem sklicuje na odločbo VSRS II Ips 61/2023. Navaja, da ni razloga, da bi odvetnika (na ravnanje odvetnika se nanaša citirani judikat) zavezovala večja skrbnost in odgovornost kot državno tožilstvo in državno odvetništvo. Tudi do teh zatrjevanj se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Tožnika menita, da je zato sodba arbitrarna, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, poleg tega pa sodba nima ustreznih in tehtnih pravnih argumentov. Sodišče ni odločalo na podlagi zakona, ampak samovoljno.

7.Na koncu tožnika nasprotujeta stroškovni odločitvi, ki je sama s seboj v nasprotju. Stroški niso odmerjeni, jih pa tožnika morata plačati v 15 dneh od prejema sodbe.

8.4. Prva tožena stranka na pritožbo ni odgovorila, drugi toženec pa v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

9.5. Pritožba je delno utemeljena.

10.6. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o arbitrarnosti in kršitvi ustavne pravice tožnikov iz 14. člena Ustave RS, takih kršitev namreč pritožbeno sodišče ni zaznalo: sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso med seboj v nasprotju, prav tako pa razlogi o odločilnih dejstvih niso v nasprotju z listinami v spisu in navedbami strank. Popolno in pravilno je ugotovljeno dejansko stanje, izpodbijana odločitev temelji na ustrezni materialno pravni podlagi in je ustrezno obrazložena. Prav tako (razen v delu, ki se nanaša na pravdne stroške4 ) sodba ni obremenjena s pritožbo uveljavljanimi in po uradni dolžnosti upoštevnimi (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP) bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka. Izpodbijana odločitev se tako (razen v stroškovnem delu) izkaže kot pravilna, sodišče prve stopnje pa je tudi odgovorilo na vsa pravno pomembna vprašanja.

11.7. Kot je bilo že uvodoma pojasnjeno, v tej pravdi tožnika ne uveljavljata neposredne škode, ki jima je nastala zaradi porušenja stanovanjske hiše. Ta je bila predmet pravde III P 727/2018 Okrožnega sodišča v Ljubljani. Naknadno, 4. 3. 2022, med tekom navedene pravde, sta tožnika uveljavljala še škodo iz naslova izgubljenega dobička, nemožnosti uporabe porušene stanovanjske hiše in posledično nemožnosti oddaje te v najem.

12.8. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo 353. člen OZ, po katerem odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, zastara, ko izteče rok za zastaranje kazenskega pregona. Nobenega dvoma ni, da sta tožnika za škodo in povzročitelja izvedela ob škodnem dogodku, ko je med 12. in 15. 10. 2010 prišlo do rušenja stavbe. Tožnika sta torej že takrat poznala vse okoliščine, na podlagi katerih je bilo mogoče ugotoviti obseg in višino škode.

13.9. Najprej je treba ločiti, ali gre za predhodno vprašanje ali za identično dejansko stanje. O identičnem dejanskem stanju govorimo, ko obstoj kaznivega dejanja ni pogoj za nastanek določene civilnopravne posledice, ampak gre zgolj za primer, ko sodišče v pravdnem postopku obravnava isti historični dogodek, kot ga je predhodno že obravnavalo sodišče v kazenskem postopku, ko je ugotavljalo obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. Obstoj kaznivega dejanja predstavlja predhodno vprašanje v pravdi v tistih primerih, ko je nujen pogoj za nastanek določene pravne posledice na civilnopravnem področju, in je zato v pravdi od vprašanja, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, odvisna odločitev o tožbenem zahtevku. V obravnavani zadevi imamo opravka s predhodnim vprašanjem, saj je od obstoja kaznivega dejanja odvisno trajanje zastaralnega roka za odškodninski zahtevek, ki ga uveljavljata tožnika. Tako že na tem mestu pritožbeno sodišče odgovarja na navedbe, v katerih tožnika opozarjata, da dejstvo, da če ni bilo storjeno kaznivo dejanje, ne pomeni, da ni podane civilne odgovornosti, ki je strožja. To seveda drži, a je za vprašanje dolžine zastaralnega roka ključna ugotovitev, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje ali ne. Ugotavljanje obstoja civilne odgovornosti (ki je strožja od kazenske) bo predmet ugotavljanja šele v primeru, če se bo ugotovilo, da odškodninski zahtevek še ni zastaral.

14.10. Kot izhaja tudi iz pritožbenih navedb, je bila v kazenskem postopku, ki se je vodil zoper drugega toženca,6 izdana zavrnilna sodba zaradi umika obtožnega predloga. Dejstvo, da je bila izdana zavrnilna sodba, pomeni, da oškodovanec ni prevzel pregona (prim. 60. in 61. člen v zvezi 429. členom ZKP-1). Tožnika (oškodovanca) bi torej lahko prevzela kazenski postopek in tam skušala dokazati, da je drugi toženec storil kaznivo dejanje, katerega navajata sedaj v tej pravdi, pa tega nista storila.7 Na trditev, da je drugi toženec storil kaznivo dejanje po drugem dejstvenem opisu, je odgovorilo že sodišče prve stopnje. Res je, da se je pogled na vprašanje vezanosti civilnega sodišča na zavrnilno sodbo (ko gre za predhodno vprašanje) v teoriji in sodni praksi skozi čas spreminjal. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je po novejši teoriji civilno sodišče vezano tudi na zavrnilno sodbo, v kazenskem postopku namreč tudi ta preprečuje možnost ponovnega sojenja, torej ima enak procesni učinek kot oprostitev. Obstoj kaznivega dejanja kot predhodnega vprašanja bi v pravdi lahko ugotavljali le v primeru, da to ne bi kršilo domneve nedolžnosti povzročitelja.8

15.11. Pravilno je tudi pojasnilo sodišča prve stopnje v zvezi z zatrjevanim kaznivim dejanjem oškodovanja javnih sredstev iz 257.a člena KZ-1. V času škodnega dogodka v letu 2010 navedeno dejanje sploh še ni bilo uzakonjeno kot kaznivo, saj je bilo uvedeno šele z novelo KZ-1B, ki se je začela uporabljati 15. 5. 2012. Drugi toženec tako v letu 2010 niti ni mogel izvršiti kaznivega dejanja, ki takrat še ni bilo uzakonjeno.9

16.12. Kot rečeno, tožnika opozarjata, da že sodbi VSL II Cp 1843/2017 in VSRS II Ips 198/2018 obravnavata protipravno ravnanje drugega toženca, in da je bil postopek, ki ga je vodil drugi toženec, izveden kvalificirano protipravno, a vendar te ugotovitve ne izkazujejo, da je drugi toženec izvršil kaznivo dejanje, zaradi katerega bi veljal za uveljavljanje odškodninskega zahtevka v tej zadevi daljši zastaralni rok. Če je državno odvetništvo uporabilo zoper sodbi sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča pravna sredstva, ki so mu v skladu s procesnim pravom bila na voljo, to ne pomeni zlorabe pravic.

15.Utemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na pravdne stroške, saj stroškov, ki niso odmerjeni, tožnika pojmovno ne moreta plačati v 15 dneh od prejema sodbe. V tem delu je podana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek nerazumljiv in še v nasprotju z obrazložitvijo (ki pojasni, da bo o višini stroškov odločeno po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari). Kršitev je pritožbeno sodišče odpravilo samo in ustrezno spremenilo II. točko sodbe (prvi odstavek 351. člena ZPP), v ostalem delu pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (353. člen ZPP).

16.Tožnika sta uspela s pritožbo v sorazmerno zelo majhnem delu in zaradi tega dela niso nastali posebni stroški, zato sama krijeta svoje pritožbene stroške (tretji odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP); enako svoje pritožbene stroške krije tožena stranka, saj odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi o pritožbi in stroški zato niso bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1 Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami. 2 Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami. 3 Uradni list RS, št. 55/2008, s spremembami. 4 O tem več v nadaljevanju. 5 Prim. dr. Aleš Galič: Predhodno vprašanje in identična dejanska stanja v razmerju med kazenskim in pravdnim postopkom, Pravni letopis, št. 1/2016, str. 121. 6 IV K 26573/2012 Okrajnega sodišča v Ljubljani. 7 Ker tožnika kot oškodovanca nista prevzela kazenskega pregona, gre za drugačno situacijo kot v zadevi VSRS II Ips 203/2017, ko je bilo ugotovljeno, da se mora domneva nedolžnosti povzročitelja škode, katerega ugotovitev kaznivega dejanja in odgovornosti bo imela zanj posledice samo v tej pravdi, umakniti pravici do sodnega varstva, ki bi bilo sicer tožnikom onemogočeno. Poleg tega pa v navedeni zadevi povzročitelj ob pravnomočnosti sodbe niti ni bil več živ, kar pomeni, da gre za zgoraj izjemo, ko se obstoj kaznivega dejanja lahko v pravdi ugotavlja kot predhodno vprašanje. 8 Prim. dr. Dragica Wedam Lukić: Vmesna sodba, predhodna vprašanja in identična vprašanja v odškodninskih sporih, Pravni letopis 1/2012, str. 39; VSRS Sodba II Ips 2/2011. 9 Nullum crimen, nulla poena sine lege praevia. Primerjaj tudi 7. člen EKČP. 10 365. člen OZ.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 353, 365 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 60, 61, 429 Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 257a Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-14

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.