Jedro

Če je bil postopek že pravnomočno končan, izredno pravno sredstvo pa je bilo vloženo po uveljavitvi ZST-1, se za odmero takse za izredno pravno sredstvo uporablja novi zakon.

Sodišče o oprostitvi odloča na predlog stranke, torej je na njej dokazno breme za izkazovanje težkega gmotnega položaja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse za revizijo.

Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče pri odločitvi, ali naj tožnika oprosti plačila sodne takse za revizijo, upoštevalo predvsem njegove prihranke pri N. d.d. in na tej podlagi odločilo, da tožnik ni izkazal, da ni sposoben plačila sodne takse za revizijo, ne da bi bilo ogroženo njegovo preživljanje. Sredstva tožnika pri N. d.d. so namenjena izključno plačevanju posojila in so nujna, saj v nasprotnem primeru ne bi bil zmožen odplačevati niti posojila. Sodišče premoženjskega stanja udeleženih strank ne more ugotavljati z ugibanjem in golim domnevanjem, ki nima dejanske podlage. Res je posojilo formalnopravno prostovoljno prevzeta obveznost, vendar pa so nagibi ljudi pri jemanju posojila različni in največkrat povezani z materialno stisko. Sodišče bi lahko tožnika pozvalo, da podrobneje pojasni svoje socialne in premoženjske razmere in šele po razjasnitvi okoliščin, pomembnih za odločanje, odločilo o plačilu takse za revizijo. Upoštevati bi moralo vrednost spornega predmeta, število oseb, ki jih tožnik preživlja, in odhodke, prejemke ter naravo premoženja. Tožnik izjavlja, da so sredstva v višini 10.000,00 EUR na njegovem računu pri N. d.d. dejansko posojilo, ki ga je prejel od bivše zakonske partnerice H. L.. Tožnik je predlagal oprostitev plačila po Zakonu o sodnih taksah in je napačna uporaba novega ZST-1. Tožnik oporeka tudi opravljenim poizvedbam sodišča pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje ter Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, saj za to ni imelo pooblastila. Izpodbijani sklep je zato nepravilen in nezakonit. Pritožba ni utemeljena.

Po določilu 39. člena ZST-1 se takse v postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo omenjenega zakona. do pravnomočnega zaključka postopka plačujejo po dosedanjih predpisih in dosedanji tarifi. V obravnavani zadevi je bil postopek že pravnomočno zaključen, revizija pa vložena po začetku veljavnosti ZST-1, zato je sodišče pravilno uporabilo določila novega zakona. Ta sodišču v primeru, da dvomi o resničnosti navedb v izjavi o premoženjskem stanju, omogoča, da podatke po uradni dolžnosti preveri (4. odst. 12. člena ZST-1). Ne drži tako pritožbena navedba, da sodišče ni imelo pravne podlage za opravljene poizvedbe. Pogoje za oprostitev plačila sodne takse urejata 11. in 12. člen ZST-1, pri čemer je glavni kriterij za oprostitev, če bi bila s plačilom takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se stranka preživlja ali se preživljajo njeni družinski člani. Sodišče o oprostitvi odloča na predlog stranke, torej je na njej dokazno breme za izkazovanje težkega gmotnega položaja. Pritožnik je v predlogu za oprostitev sodne takse za revizijo navedel zgolj prazen zakonski tekst, da bi bila s plačilom sodnih taks občutno zmanjšana sredstva za preživljanje tožnika in njegove družine, vendar pa premoženjskih in preživninskih razmer ni konkretiziral niti predlagal svojega zaslišanja. Tega tudi ni storil ob kasnejši predložitvi izjave o premoženjskem stanju, iz katere izhaja, da ima prihodke na varčevalnem računu v višini okrog 10.000,00 EUR, pri čemer točna višina ni izkazana, prav tako tudi ne višina posojilne obveznosti, ki jo zatrjuje v pritožbi. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno in zgolj enkratno taksno obveznost za revizijo ravnalo pravilno, ko tožeče stranke plačila sodne takse ni oprostilo. Res je sicer, da bi sodišče pri odločanju lahko ugotavljalo tudi širši tožnikov likvidnostni položaj, vendar pa zgolj v okviru trditvene podlage, ki pa do odločitve prvostopnega sodišča ni bila dovolj konkretizirana, niti ni bila šibkost premoženjskega stanja dokazno podprta.

Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi določila 2. točke 365. člena ZPP. Odločitev je sprejelo po sodnici posameznici skladno z določilom 1. odst. 366.a člena ZPP.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP.