Jedro

Pojma krivdnih razlogov (prvi odstavek 250. člena ZGD) ni mogoče razlagati v smislu kazenskopravnega pojmovanja krivde niti v smislu krivdnih razlogov delovnega prava (razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi), ampak ga je potrebno razumeti širše. To je še posebej očitno pri razlogu nesposobnosti vodenja poslov, ki sam po sebi ne pomeni krivdnega ravnanja pri vodenju, temveč nesposobnost, ki dejansko celo izključuje krivdo. Razlog nesposobnosti se seveda presoja individualno.

Priče so izpovedale o slabem vodenju, izgubi zaupanja članov uprave do predsednika, nezmožnosti sprejemanja enotnih odločitev, dejstvu, da predsednik uprave ni koordiniral dela uprave, itd. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je logičen in pravilen zaključek, da ni prihajalo do problemov le zaradi prevelikega števila članov uprave, ampak tudi zaradi dela predsednika uprave.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odpravnino v znesku 84.972,75 EUR (20.362.870,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 6. 1999 dalje do plačila, in tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov nepravilne (pravilno zmotne) uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. S sklepom nadzornega sveta je bila razrešena celotna uprava, in sicer iz razloga nezmožnosti vodenja poslov zaradi prevelike enajstčlanske uprave, medtem ko pojem nesposobnosti, ki ga ni mogoče enačiti s pojmom nezmožnosti in ki bi lahko predstavljal utemeljen razlog za razrešitev po 250. členu ZGD, ni bil omenjen niti z besedo. V obravnavanem primeru ni šlo za nesposobnost predsednika uprave, pač pa za nezmožnost vodenja poslov iz objektivnih razlogov (preveliko število članov uprave). Poleg tega se v tem postopku navaja samo razlog razrešitve celotne uprave, ne pa individualno za predsednika oz. posamezne člane uprave. Da se mora razlog za razrešitev ugotavljati individualno, izhaja tudi iz sodne prakse. Ker v obravnavanem primeru temu ni bilo tako, je bilo tožeči stranki tudi kršeno ustavno načelo enakega obravnavanja. Sodišči prve in druge stopnje sta zavzeli povsem nesprejemljivo stališče, da je predsednik uprave individualno odgovoren in razrešen iz krivdnih razlogov zaradi prevelike uprave. Glede na vsebino razlogov sodbe sodišča prve stopnje ter izpodbijane sodbe ni jasno, iz katerega razloga je bil predsednik uprave sploh razrešen. Izpodbijana sodba ima zato pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišči prve in druge stopnje kot razlog za zavrnitev zahtevka omenjata tudi slabe poslovne rezultate, kar pa ne more biti razlog za utemeljeno razrešitev po 250. členu ZGD, saj je potrebno ob tem ugotoviti tudi krivdo za takšne rezultate. Ta se ni ugotavljala. V sodbah sodišč prve in druge stopnje ni navedeno niti eno ravnanje, storitev ali opustitev predsednika uprave ali kakšna druga njegova lastnost, ki bi potrjevala obstoj krivdnega razloga. Slabi poslovni rezultati in neučinkovitost uprave, kar sicer pritožbeno sodišče omenja pavšalno in brez dokazne podlage, so sicer možni razlogi za razrešitev, vendar ne za razrešitev iz utemeljenih razlogov. Tožeča stranka je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

4. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 26/04) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

5. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in navajala, da utemeljen razlog za odpoklic ni nujno povezan s krivdo odpoklicanega člana uprave.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi 3. odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato ni mogoče upoštevati vseh tistih navedb v reviziji, iz katerih izhaja le, da se tožeča stranka ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča. 9. Tožeča stranka v uvodu revizije poleg zmotne uporabe materialnega prava kot revizijski razlog uveljavlja tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pri čemer pa ta revizijski razlog v nadaljevanju utemelji z navedbo, da glede na vsebino razlogov sodbe sodišča prve stopnje ter izpodbijane sodbe ni jasno, iz katerega razloga je bil predsednik uprave sploh razrešen, zaradi česar ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti in je ni mogoče preizkusiti. Iz navedenega izhaja, da tožeča stranka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki pa po presoji revizijskega sodišča ni podana. Sodišče druge stopnje je namreč obrazložilo vse potrebne razloge, zakaj soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je bil pravni prednik tožeče stranke kot predsednik uprave odpoklican na podlagi utemeljenega razloga. Ali pa je bila določba 250. člena ZGD tudi pravilno uporabljena, je vprašanje materialnega prava. Tudi sicer je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP presodilo vse pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Iz izpodbijane sodbe je jasno razvidno, da se je s tožnikovimi pritožbenimi navedbami seznanilo in jih v okviru preizkusa sodbe sodišča prve stopnje tudi obravnavalo.

10. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

11. Pravno podlago za presojo predmetne zadeve predstavljata 8. člen individualne pogodbe o zaposlitvi pravnega prednika tožeče stranke z dne 14. 1. 1997 in 250. člen v času nastanka spornega razmerja veljavnega Zakona o gospodarskih družbah (ZGD - Uradni list RS, št. 30/93 s spremembami in dopolnitvami). Po 1. odstavku 250. člena ZGD lahko nadzorni svet odpokliče posameznega člana uprave oziroma predsednika, če ugotovi, da huje krši obveznosti oziroma, da ni sposoben voditi poslov oziroma ga razreši, če mu skupščina izreče nezaupnico. V primeru, če nadzorni svet odpokliče člana ali predsednika uprave brez utemeljenega razloga iz 1. odstavka 250. člena ZGD, ima odpoklicani po 2. odstavku istega zakonskega določila pravico do odpravnine v višini najmanj 24-kratne njegove zadnje mesečne plače. Z novelo ZGD-C (Uradni list RS, št. 20/98) je bila določba 2. odstavka 250. člena ZGD spremenjena. Višina odpravnine je bila omejena na največ 6-kratno povprečno mesečno plačo v zadnjih dvanajstih mesecih, ko je odpoklicani opravljal funkcijo člana ali predsednika uprave. Ta novela je glede tega vprašanja lahko veljala le za naprej in je torej ni mogoče uporabiti za razmerja, ki so, kot v obravnavanem primeru, urejena s sklenjenimi pogodbami o zaposlitvi pred uveljavitvijo novele. V 8. členu zgoraj navedene pogodbe o zaposlitvi je bila namreč za primer razrešitve predsednika uprave v smislu 2. odstavka 250. člena ZGD (odpoklic brez utemeljenega razloga) določena odpravnina v višini 24-kratne njegove zadnje mesečne plače. Ker bi bil tako na podlagi ZGD in individualne pogodbe o zaposlitvi pravni prednik tožeče stranke kot odpoklicani predsednik uprave upravičen do odpravnine v navedeni višini le v primeru predčasnega odpoklica brez utemeljenega razloga, sta morali sodišči prve in druge stopnje presoditi, ali je bil utemeljen razlog iz 1. odstavka 250. člena ZGD podan. Na podlagi citirane določbe 250. člena ZGD je bil odpoklic predsednika ali člana uprave sicer možen tako iz krivdnih (utemeljenih) kot tudi iz nekrivdnih (neutemeljenih) razlogov, vendar pa je v primeru odpoklica iz nekrivdnih razlogov (brez utemeljenega razloga) odpoklicanemu članu ali predsedniku uprave pripadala odpravnina.

12. Krivdni razlogi za odpoklic so v 1. odstavku 250. člena ZGD taksativno našteti, in sicer: hujša kršitev obveznosti, nesposobnost vodenja poslov ter izrek nezaupnice s strani skupščine. Pri tem iz vsebine navedene določbe izhaja, da pojma krivdnih razlogov ni mogoče razlagati v smislu kazenskopravnega pojmovanja krivde niti v smislu krivdnih razlogov delovnega prava (razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi), ampak ga je potrebno razumeti širše. To je še posebej očitno pri razlogu nesposobnosti vodenja poslov, ki sam po sebi ne pomeni krivdnega ravnanja pri vodenju, temveč nesposobnost, ki dejansko celo izključuje krivdo. Razlog nesposobnosti se seveda presoja individualno, glede česar pa sta že sodišči prve in druge stopnje zavzeli dovolj jasno stališče. 13. Iz dokaznih zaključkov sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je nadzorni svet tožene stranke na svoji redni seji dne 24. 5. 1999 in v nadaljevanju te seje dne 2. 6. 1999 sprejel sklep, da se v skladu z določbo 1. odstavka 250. člena ZGD z dnem 2. 6. 1999 odpokliče dosedanja uprava, katere predsednik je bil pravni prednik tožeče stranke, iz razlogov nezmožnosti učinkovitega vodenja poslov zaradi neusklajenosti skupnega delovanja med člani uprave in slabih poslovnih rezultatov v tem letu. Revizijsko sodišče pritrjuje stališču, da slabi poslovni rezultati sami zase še ne morejo predstavljati krivdnega razloga za odpoklic po 250. členu ZGD, vendar pa v predmetni zadevi to ni bil edini razlog za odpoklic uprave. Slednja je bila namreč odpoklicana tudi iz razloga nezmožnosti učinkovitega vodenja poslov zaradi neusklajenosti skupnega delovanja med člani uprave. Pri tem velja poudariti, da uporaba pojma nezmožnosti učinkovitega vodenja poslov namesto pojma nesposobnosti, na kar v reviziji tožeča stranka izrecno opozarja, sama po sebi ne pomeni, da utemeljen razlog iz določbe 250. člena ZGD ni podan. Pojma nesposobnosti in nezmožnosti sta si namreč pomensko zelo blizu in se medsebojno ne izključujeta. To izhaja tudi iz izpovedi prič, kot jih je povzelo sodišče prve stopnje in ki so govorile o obeh pojmih.

14. V času odpoklica uprave je slednja štela 10 članov, med katerimi so, kot je pred odpoklicem ugotavljal sam predsednik uprave, obstajali tudi različni interesi. Da takšna uprava ni bila sposobna učinkovitega vodenja poslov, so pokazali zaskrbljujoči poslovni rezultati v zadnjem kvartalu leta 1998 in v letu 1999, ko je bil plan dosežen le v 31 %, indeks prodaje je padel, porasle so zaloge, plače so se znižale. Nesposobnost učinkovitega vodenja poslov so potrdile tudi zaslišane priče, ne nazadnje pa je na ta problem že pred odpoklicem opozarjal sam predsednik uprave, ki je nadzornemu svetu tudi predlagal imenovanje tričlanske uprave. Odpoklic uprave je bil po njegovi presoji nujno potreben ukrep, glede na navedene dejanske ugotovitve pa sta sodišči prve in druge stopnje tudi pravilno zaključili, da je zanj obstajal utemeljen razlog. Pri tem je treba upoštevati tudi ugotovljeno dejstvo, da statut tožene stranke ni omogočal odpoklica posameznega člana uprave in je lahko nadzorni svet odpoklical le celotno upravo.

15. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka, zlasti tudi na podlagi izpovedb prič, je bil torej ugotovljen utemeljen razlog za odpoklic celotne uprave, ki pa je bil ugotovljen tudi individualno za pravnega prednika tožeče stranke. Slednji je imel kot predsednik uprave pri vodenju in koordinaciji uprave odločilno vlogo, kar izhaja že iz njegovega položaja oziroma funkcije. S tem je imel še posebno odgovornost tudi za usklajevanje skupnega delovanja med člani uprave. Iz dokaznih zaključkov izhaja, da je prišlo pri toženi stranki pred odpoklicem uprave do krize vodenja in delovanja uprave, za kar je bil glede na položaj predsednika uprave najbolj zadolžen prav on. Priče so, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in se je s tem strinjalo tudi sodišče druge stopnje, izpovedale o slabem vodenju, izgubi zaupanja članov uprave do predsednika, nezmožnosti sprejemanja enotnih odločitev, dejstvu, da predsednik uprave ni koordiniral dela uprave, itd. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je logičen in pravilen zaključek, da ni prihajalo do problemov le zaradi prevelikega števila članov uprave, ampak tudi zaradi dela pravnega prednika tožeče stranke kot predsednika uprave.

16. Revizijsko sodišče iz navedenih razlogov soglaša s presojo sodišč prve in druge stopnje, da je bil pravni prednik tožeče stranke kot predsednik uprave tožene stranke odpoklican iz utemeljenega razloga in zato tudi ni upravičen do vtoževane odpravnine.

17. Ker revizijski očitki niso utemeljeni in je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.